V 95. letu starosti je umrla častna meščanka Ljubljane Štefka Drolc. V njen spomin se je 28. junija 2018 na žalni seji sestal Mestni svet MOL. V Mestni hiši je na dan seje do 20. ure odprta žalna knjiga.

Kadar se od nas poslovi tako velika osebnost, kot je bila gospa Štefka Drolc, »mati slovenskega filma«, je težko najti besede, primerne njenemu duhu, njeni veličini.

Čeprav ji je življenje namenilo lepa, celo častitljiva leta, je vendarle odšla prezgodaj … Toliko bi nam imela še povedati, nas navdahniti, nam svetovati, »naj živimo bolj preprosto, razumno« in predvsem tako, kot »mislimo in čutimo«, kot je nekoč dejala.

»Nasmehni se kdaj komu, pocukaj ga za rokav in ga odpelji na kavo,« so bile njene besede, ki so povzemale vso toplino, prijetno naravo, večno otroško radovednost in življenjsko modrost, ki jo je nesebično razdajala vsem okrog sebe.

A čeprav je bil njen glas, skladen z njeno osebnostjo, vedno topel, celo krhek, kot so ga opisali nekateri, je imel hkrati neverjetno moč … Segel je v srca ljudi in se tam zasidral za vedno.

To smo zagotovo občutili tudi vsi, ki smo imeli pred tremi leti na slavnostni seji Mestnega sveta MOL čast prisostvovati njeni interpretaciji ganljive partizanske pesmi … Ne le besede, ki so znale pobožati dušo na naraven, svojstven in večen način, poln miline in globine – tudi njeni pogledi, predahi, vse drobne kretnje in detajli so med poslušalci ustvarili ozračje tihe spoštljivosti … Preprosto prevzeti smo bili nad talentom, ki se mu ne poznajo ne leta, ne življenjske preizkušnje, nad izjemno interpretacijsko močjo in nad tako samoumevno sposobnostjo prenašanja najbolj prvinskih emocij na vse nas …

Bila je ena izmed največjih, najbolj prepričljivih, pristnih in plodnih.

Njena skromnost je prišla do izraza tudi, ko smo jo morali kar nekaj časa prepričevati, da si zasluži naziv častne meščanke Mestne občine Ljubljana.

Z njenim odhodom bo siromašnejše tako slovensko gledališče kot tudi film, televizija in radio.

Leta 1923 rojena Ana Štefanija Drolc, kot se je glasilo njeno rojstno ime, se je že kot otrok izredno rada vživljala v življenja drugih.

A čeprav ji je idilično otroštvo na Štajerskem – skupaj z ljubljeno sestro – prekmalu vzela vojna, ni izgubila poguma … Vztrajala je v umetniškem ustvarjanju, ki jo je izpopolnjevalo, ter se tako iz amaterske igralke že leta '45 prebila do rednega mesta v SNG Maribor.

Sledilo je povabilo k filmu, kjer je prvič pisala ne le svojo, ampak tudi narodovo zgodovino. Z vlogo Tildice v prvem slovenskem zvočnem celovečercu se je zasidrala v zavest mnogih Slovencev, opazili pa so jo tudi kritiki in drugi ustvarjalci.

Po letu dni pri Triglav filmu jo je pot, nekoliko pa tudi ljubezen, ponovno vrnila na odrske deske. Za deset let je odšla v Slovensko stalno gledališče v Trst, kjer ni le ustvarjala, pač pa skrbela tudi za posredovanje slovenske besede ljudem tam, kjer je bilo to takrat najmanj nezaželeno, če ne že prepovedano.

Usoda je hotela, da je naša spoštovana častna meščanka odšla od nas ravno na dan, ko svoj nastanek praznuje njena Slovenija, država, katere jezik je tako skrbno negovala in spoštovala ter ga v obliki umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo kot profesorica predajala tudi prihodnjim rodovom.

V pedagoške vode se je sicer podala leta '82; že mnogo prej, takoj po vrnitvi v prestolnico, pa je postala tudi stalna članica Drame – in ji ostala zvesta več kot tri desetletja, vse do leta 1990.

V svoji bogati karieri je nanizala več kot 40 gledaliških vlog; upodobila je vse od vedrih in radoživih mladenk do usodnih ženskih likov, ki »rušijo in gradijo, dozorevajo in umirajo v sebi ter katarzično, uničujoče ali groteskno humorno vplivajo na potek dogodkov na odru«.

Bila je mojstrica karakternih vlog slovenske in svetovne klasike na eni strani ter sodobnih tekstov na drugi. V (slovensko) žensko dušo se je znala vživeti prizemljeno in tankočutno, hkrati pa ji je dodala težo in globino.

Vsak lik je izdelala do popolnosti, gledalce pa je znala s premišljenimi in dodelanimi izraznimi sredstvi ponesti v neke druge kraje in čase …

Enkrat v antiko, spet drugič v zapleteni um ruskih proznih velikanov … in seveda na domača tla, med trpljenje in hrepenenje malega slovenskega človeka.

Znala je upodobiti ključne figure vsega tistega, kar imamo za najbolj slovensko … Bila je Cankarjeva mati Na klancu, Barba iz Cvetja v jeseni, Marija Novak v Dragi moji Izi …

Brez nje ne bi bila enaka niti Deseti brat, niti Povest o dobrih ljudeh …

»Grenki trenutki v življenju so naložba za igralski poklic,« je imela navado reči. S tem je želela povedati, da igralec lahko vsa svoja čutenja, vse dejanske izkušnje, uporabi v svojem liku in tako bolečino izkoristi sebi v prid.

Morda se je prav zato tudi sama najbolj poistovetila s Cankarjevo Francko, dekletom, ki je v sebi nosilo polno vsega … hrepenenja, ljubezni, razočaranja, upanja …, a nikoli hudobije.

Tudi gospo Drolc so življenjski viharji nosili sem in tja …, pa vendarle je kot mama, babica in prababica našla tisto srečo, ki jo človek potrebuje na stara leta: pozornost in naklonjenost sočloveka, pristno bližino.

Kar pa nikakor ne pomeni, da se je s temi nazivi tudi »zadovoljila«. Kljub visoki starosti jo je bilo še vedno mogoče videti v kakšni gledališki predstavi, pred kamere je zadnjič stopila še leta 2016 v filmu Vztrajanje, rada pa se je vračala tudi tja, kjer je začela – k pogovorom v ljubiteljskih gledaliških skupinah ter k literarnim večerom in večerom poezije.

Bogato odrsko življenje je – večkrat – kronala tudi z nagradami.

Tri Borštnikove, Severjevo, Župančičevo, Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in mnoge druge je leta '83 nadgradila še z Borštnikovim prstanom, leta 2009 pa s Prešernovo nagrado za življenjski opus.

Čeprav je za svoje delo torej prejela prav vsa najvišja priznanja, ki jih more prejeti slovenski igralec, lahko brez oklevanja rečemo, da gre vendarle le za skromno priznanje za vse, kar je dala slovenskemu občinstvu, gledališču, filmu in mladim igralskim generacijam.

Brez nje ne bi bilo slovenskega filma, kot ga poznamo, ne mnogih perspektivnih mladih igralskih upov, ki so se kalili pod njeno taktirko …

Neizbrisen pečat je pustila na vseh treh velikih odrih – mariborskem, tržaškem in ljubljanskem … in na velikem platnu.

Ni se bala, da bi ljudem dala ali pokazala preveč sebe … Tako je tudi leta 2012, ko jo je skupaj z dolgoletno prijateljico Ivanko Mežan k sodelovanju povabil scenarist in režiser Vlado Škafar, brez oklevanja sprejela povabilo in v celovečernem filmu z naslovom Deklica in drevo odkrito spregovorila o svoji življenjski zgodbi.

Upokojila se ni nikoli. Bila je, kot je sama nekoč dejala, igralka do zadnjega diha. Njen recital Nezakonske matere Franceta Prešerna, ki ga je interpretirala pred spomenikom na naš kulturni praznik, nam bo za vedno odzvanjal v ušesu.

»Igralec se nikoli ne upokoji. Igralec preprosto si,« je bila prepričana.

Draga Štefka, v miru počivaj Na svoji zemlji. Naj ti bo lahka.