Muzej in galerije mesta Ljubljana so v Galeriji Jakopič pripravili razstavo fotografij fotoreporterja Jožeta Suhadolnika »Album«.

Galerija Jakopič leto 2012 začenja z novo razstavo kvalitetne avtorske fotografije. Predstavljajo serijo fotografij slovenskega fotoreporterja Jožeta Suhadolnika z naslovom Album, ki jih v skupen kontekst veže umetniški fenomen Neue Slowenische Kunst (NSK) v najširšem smislu, a je le-ta omejen zgolj na temo in motiv razstave.

59 črno-belih fotografij velikih formatov bo predstavljenih v galerijski postavitvi, ki se oddaljuje od kronološke in v veliki meri tudi kontekstualne razvrstitve, poudarja pa predvsem estetski avtorski vidik izjemnih portretnih, koncertnih in dokumentarnih fotografij, posnetih v zadnjih dveh desetletjih pred prelomom tisočletja. Ponuja intimnejši vpogled v dokumentirane dogodke in izpostavlja fotografu lastno komunikacijo s posameznimi akterji kot individuumi, ki jih sicer determinira kolektivna drža in način delovanja.

Album Jožeta Suhadolnika
Razstava in knjiga z naslovom Album se namenoma distancirata od kakršnekoli obravnave NSK kot umetniškega gibanja, političnega ali ideološkega koncepta, predmeta filozofskih razprav ali umetnostnozgodovinskih kritik, družbenega pojava, fenomena, kulta. NSK obravnavata kot motiv.
Album želi intrigirati, ne provocirati. Želi prezentirati, ne komentirati. Želi sporočati, ne ilustrirati. Kliče k odzivu in se ne želi odzivati. Ponuja doživljanje vizualnega trenutka tukaj in zdaj – iskanje svetlobe v plemenitosti črnine, barvitosti v črno-belem, intime v javnosti, individualnega v kolektivnem – skratka tistega, kar drugo brez prvega pravzaprav ne more obstajati.

Naslov Album izvira iz avtorjevega odnosa do fotografij, ki jih desetletje po tem, ko je gibanje prenehal dokumentirati, vidi z distance, osebe na njih pa zdaj brez filtriranja skozi svoj objektiv – presenetljivo – kot družino. Sicer z nenavadnimi »družinskimi« vrednotami in nekonvencionalnimi vezmi. Kot krog ljudi, ki si drug drugega niso izbrali, temveč jih je združila nujnost (v tem primeru predvsem umetniškega) obstoja. Kot skupnost, ki je popolna enota samo kolektivno in je brez posameznega člana bistveno okrnjena. Suhadolnik sam gibanju nikoli ni sledil kot privrženec ali ga dokumentiral zato, da bi ga čez desetletja videli kot eneskajevskega somišljenika.

Avtorjeva nagrada (ali usoda) pa je, da fotografija (hote ali nehote) celo odločilno prispeva k mitologizaciji pojava, ki ga je zabeležila. Tako si danes številnih publikacij, razstav, monografij o NSK, ki so bile in bodo predstavljene javnosti doma in po svetu, ne moremo predstavljati brez Suhadolnikovih fotografij, četudi njegov opus dokumentarnih fotografij na to temo ni najobsežnejši. Vsekakor pa je nezmotljivo avtorski in kot večina drugih Suhadolnikovih doslej predstavljenih ciklov, dokaj, a ne izključno zvestih dokumentarnosti, nosi v sebi rezko zagonetno noto, utesnjen občutek pričakovanja, slutnjo praznine, ki pa je pravzaprav veristična pripoved ali vsaj fotografovo občutenje pojavne realnosti. Težnja k izražanju v črno-beli tehniki za Suhadolnika ni izključna ali izključujoča, a niti naključna – v tem ciklu je celo nujna. Suhadolnik je mojster črnin, ki v sebi razpirajo nove črnine obličij, ozadij, gub, pramenov, odbleskov. Črno na črnem edino nosi v sebi dovolj izrazne moči in estetike.

Motivno so fotografije Albuma razporejene v štiri sklope: Laibach, Krst pod Triglavom, Irwin, zadnja skupina fotografij pa združuje različne sorodne kontekste. Razstavo v celoto zaokrožata portreta dveh akterjev – Dejana Kneza in Ede Čufer. Posebej Knezov portret v izrazni moči prestopa mejo ikonične podobe. Tudi znotraj izbora je nekaj izjemnih portretnih fotografij s presenetljivo mero individualizma – tako fotografovega kot portretirančevega. Enigmatični pogledi, strast prepričanja in znova prelivanje črnin znotraj izčiščene perspektive na teh fotografijah potrjujejo, da Suhadolnik sodi v vrh slovenskega fotoportretizma. Koncertne in gledališke fotografije se s tem žanrom prepletajo, hkrati pa postajajo (vsaj) “kunstwerk” same po sebi s pozami protagonistov v svojem umetniškem dejanju – predvsem med fotografijami Laibacha pa je veliko takih, ki beležijo performans za točno to fotografijo samo. A ko linijo tovrstnih fotografij prerežejo preprosti domačijski, prijateljski prizori, vstopi vanje oživljenost, ki mejo med njimi nenadoma zabrisuje.

Ali kot je zapisal Tevž Logar v besedilu za katalog razstave: “Na prvi pogled serija fotografij izraža izčiščeno horizontalno pot gibanja Neue Slowenische Kunst in različnih manifestacij njegovih konstitutivnih skupin (Laibach, IRWIN in Gledališče sester Scipion Nasice). Vsekakor bolj kot to, le da mogoče bolj prikrito, pa je v seriji izražena vertikalna pot, pot, ki govori o gibanju NSK kot o kompleksnem fenomenu, ki je že na začetku rušil meje likovne umetnosti, vsekakor pa pustil velik pečat v širšem polju kulture in aktivno posegel na druga družbena področja. Zamrznjene fotografske podobe Jožeta Suhadolnika niso kronika gibanja Neue Slowenische Kunst, ampak nam pripovedujejo zgodbe o prostorih, ljudeh in trenutkih. A vendar so prav te iste zgodbe za slehernega gledalca popolnoma drugačne. Album torej.”
 

Razstava bo na ogled do 18. marca 2012.
Muzej in galerije mesta Ljubljane