petek, 22. 6. 2018

70 let Pionirske: Kje vse otroci ne smejo imeti lukenj

Pionirska. Največkrat se to ime povezuje z ljubljansko Pionirsko knjižnico, ustanovljeno leta 1948 v okviru Mestne knjižnice, leta 1953 pa se je osamosvojila kot samostojna Pionirska knjižnica.
Avtor: Vojko Zadravec

Po tem vzoru se je kasneje poimenovala večina oddelkov ali samostojnih knjižnic za otroke in mladino po Sloveniji. Spominjam se, kako smo v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja želeli zamenjati ime z bolj poetičnim ali zabavnim (npr. po vzoru francoske mladinske knjižnice La Joie par les livres, Radost v knjigah, iz mesteca Clamart). Pionirska knjižnica je bila takrat že enota Knjižnice Otona Župančiča, v katero se je skupaj z Delavsko in Mestno knjižnico združila leta 1982. V anketi med bralci je bilo izbrano ime Vila Čira-čara, a nam podvig ni uspel. Takrat so bila namreč bolj cenjena dolga administrativna imena, ki so v ospredje postavljala hierarhični red delov ustanove. Po osamosvojitvi seveda ni manjkalo zunanjih pritiskov, naj ime iz starega režima zamenjamo – tokrat pa mi nismo hoteli.
Takrat smo morda bolj kot kdaj prej razumeli, da ime, ki nam je sicer bilo dodeljeno iz besedišča povojne družbene stvarnosti, ves čas v resnici predstavlja nepolitično, samosvojo in predvsem svobodomiselno držo v vseh oblikah dela, ki se ga je knjižnica lotila. Na mnogih področjih knjižničarstva, ki se zdijo danes samoumevna, so bili mladinski knjižničarji pionirji, začetniki.
Leta 2006 so se vse tri enote Knjižnice Otona Župančiča preselile v eno stavbo na Kersnikovo 2, in s tem je Pionirska kot samostojna knjižnica ugasnila. Njeno ime je ohranil študijski del nove knjižnice kot Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo.
V sedmih desetletjih je ustanova Pionirska knjižnica Ljubljana razvila vsaj štiri prepoznavne obraze: kot dom za otroke in mladino, kot križišče centra za estetsko vzgojo in centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, kot enfant terrible in kot krvna skupina.

Dom

Čeprav se je takoj ob ustanovitvi Pionirska srečevala tako s prostorsko kot z organizacijsko stisko, tudi pred letom 1980 najdem zapise in fotografije, ki pričajo, da je bila Pionirska otrokom domača in ljuba. Ko se je končno za dalj časa ustalila v vili na Komenskega 9 (od 1962 do 2006), je postala ta točka za mnoge dogovorjen kraj srečevanj ali varno popoldansko varstvo. Nekateri so imeli med policami več let svoj stalni kotiček za branje ali celo za dremanje. Mnogi so na veliki študijski mizi delali šolske projekte ali domače naloge. Včasih je kaka mamica »pozabila«, da je pustila svojega otroka v knjižnici. Spominjam se deklice, ki je v nekem obdobju skoraj vse popoldneve preživljala pri nas; zasedla je malo čitalnico v pritličju z vsemi prostimi stoli, ki jih je razporedila v obliko razreda. Na vsak stol je postavila pokonci knjigo (to so bili njeni učenci) in vse do večera poučevala; bila je potrpežljiva in zelo učena učiteljica! Spet drugi so skozi vrsto let postali domači: izkoristili so trenutke, ko nismo bili zasedeni, in z nami debatirali o knjigah, svojih strahovih in sanjah. Svoje domače so imeli razsejane od Skopja do Osla, zato je verjetno naša podpora njihovim sanjam še kako prišla prav. Danes jih srečujemo kot pomembne režiserje, plesalce, umetnike. Kar štiri desetletja je bila Pionirska na Komenskega 9 res raj za male in velike: mamice so si lahko kako uro oddahnile v pravljični sobi, kjer so imeli njihovi malčki igrače in prostor za kobacanje, in šolarji so lahko pometali torbe v kot in brali ali delali naloge. Mladostniki pa so imeli med letoma 1965 in 1990 svoj lasten mladostniški oddelek v 1. nadstropju.

Križišče

Pionirska je bila takoj po ustanovitvi tudi center idej, poskusov, izmenjav in akcij za posredovanje najboljših knjig in poznavanja vseh umetnostnih zvrsti otrokom; knjižničarjem pa strokovnega znanja in literature. Oddelki za razne oblike estetskega izražanja so knjižnico leta 1961 tudi formalno pripeljali do naziva Center za estetsko vzgojo. Te oddelke je knjižnica začela ustanavljati leta 1957 in zanje pridobila sijajne mentorje, kot so Marija Vogelnik, Alenka Gerlovič, Dušan Tršar, Bogdan Borčič, Janez Lemani, Marta Paulin-Schmidt, Marjan Tršar, Živa Kraigher, Lojzka Žerdin, Balbina Battelino Baranovič in Pavle Šivic. Pionirska je bila prva ustanova, ki je vrsto let prinašala najboljše otroške knjige iz zahoda – knjižnega sejma v Bologni, jih uporabljala za ure pravljic in jih predstavljala ostalim knjižnicam na seminarjih in strokovnih sredah (leta 1993 je skupaj z Mladinsko knjigo organizirala v knjižnici prvo razstavo Bologno po Bologni). S prevzemom nalog republiške matične službe za pionirske in šolske knjižnice v letu 1963 je postala vse bolj tudi strokovni center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, za katerega je študijski oddelek ustanovila že leta 1961.

Enfant terrible

Manevriranje z idejami estetske, knjižne in knjižničarske vzgoje je na križiščih vsakdanje administrativne in politične realnosti že od ustanovitve dalje zahtevalo mnogo spretnosti in domišljije. Brez dvoma je imel Franček Bohanec, prvi direktor Pionirske, poseben dar za reševanje nemogočih ovir, za pridobivanje najžlahtnejših duhov in za optimistično spodbujanje vseh okrog sebe. Ko prebiram zapise njegovih kolegov in sodelavcev, ga vidim, kako kroži po mestu in vabi najboljše k sodelovanju v projekt Pionirska. Martina Šircelj se spominja, kako jo je čakal pred vhodom v NUK in jo povabil k sodelovanju. Anekdota pravi, da je leta 1955 pri okencu na ljubljanski pošti prepoznal iz šole izključenega srednješolca Daneta Zajca in mu predlagal, naj pusti pošto in pride k njemu v Pionirsko. Zaposlil ga je kot knjižničarja in mu omogočil, da je končal gimnazijo in maturiral. Ko je okoli leta 1956 Pionirski grozila ukinitev zaradi afere z izposojeno slikanico verske vsebine, je Franček Bohanec na videz popustil z umikom te literature s polic, strokovno pa odgovoril z ustanovitvijo arhiva vseh mladinskih knjig. Precej razburjenja je v strokovnih krogih povzročila Pionirska tudi z uvedbo prostega pristopa, ki ga je leta 1956 uvedla kot prva knjižnica sploh v Sloveniji, in leta 1960 s postavitvijo leposlovja po starostnih stopnjah in preprostem UDK za poučne (nič manj leta 2010 z novo postavitvijo leposlovja po vsebinskih perspektivah). V sedmih desetletjih se je nabralo kar nekaj akcij in svojeglavosti, ki so ustaljeni vsakdan spravljale v zadrego: brezplačna članarina, uvedba artoteke, bitka za bibliopedagoške ure, neprimerne knjige na izposoji (pred osamosvojitvijo Michel Quoist: Dnevnik Anamarije, po osamosvojitvi knjige o partizanih, pa pred nekaj leti Princeska z napako Jane Vidmar in letos Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja). Ob vsakem takem dogodku se je slišalo: »Spet ta Pionirska!«

Pionirsko pa je ves čas gnalo temeljno sporočilo iz časov ustanovitve, ko je bila knjiga Paula Hazarda Knjige, otroci in odrasli nekakšen abecednik Frančka Bohanca in njegove ekipe: otroku gre polno spoštovanje, ker je njegova svoboda neomejena.

Krvna skupina

Dediščina ustanovitvene ekipe s Frančkom Bohancem je posebna vrsta solidarnosti in občutljivosti, zlasti za človekovo dostojanstvo in svobodo. To tenkočutno povezanost je ob neki slovesni priložnosti dr. Marjana Kobe, prva pravljičarka v Pionirski knjižnici, poimenovala krvna skupina Pionirske. Pri tem ni mislila zgolj na zaposlene v ljubljanski Pionirski, ampak tudi na vse tiste knjižničarje, umetnike in strokovnjake, ki so in še sodelujejo s Pionirsko. Ko sem bil med več kot 20 prosilci za službo sprejet v Pionirsko (v komisiji je bila Saša Vegri, ki je menda odločila, da se tega fanta otroci ne bodo bali), dolgo časa nisem razvozlal, kdo so moji uradni sodelavci in kdo zgolj zunanji sodelavci ali prijatelji Pionirske; počutil sem se kot v prijaznem čebelnjaku, polnem pisateljev, igralcev, slikarjev, knjižničarskih razumnikov …
Ker sem prišel v Pionirsko leta 1982, sem imel to srečo, da sem ob nekaterih članih ustanovne skupine lahko doživljal odmev začetkov. Najbolj sem to začutil v trenutkih, ko smo se po opravljenih službenih dolžnostih posedli okoli študijske mize in se pogovarjali: če smo si pripravili literarni večer, smo kot uročeni poslušali Sašine razlage ali pa starodavno kitajsko liriko, ki jo je Dane recitiral na pamet. Ob rojstnih dneh je sodelavka pristavila lestev, da je na mladostniškem oddelku lahko obrnila ogromno sliko Josipa Broza ob steno, rekoč: »Da ga ne bomo motili,« in pognala gramofonsko ploščo. Enkrat nam je Dane na sestanku povedal, kako ga je bilo strah, ko je hotel pijanemu dedcu, ki je na Tromostovju zmerjal in mlatil svojo ženo, dopovedati, da to ni prav. In ko so bile leta 1988 prireditve v podporo zaprti četverici JBTZ, smo sodelavci Jagica Cigler, Zdenka Lampič, Dane in jaz nastopili v študentskem naselju kot kvartet s staro ljubljansko balado.
Danes se na strokovnih sredah, pri sodelovanjih v številnih knjižničarskih in drugih projektih še vedno čuti utrip krvne skupine pionirska. K temu utripu je mnogo okolij dodalo svoje specifične vrednosti, ki so pomnožile ambicije prvih začetkov. Vse se spreminja, pionirska občutljivost pa ostaja za vselej zakodirana v verzih dveh mladinskih knjižničarjev in pesnikov, Saše Vegri in Daneta Zajca. Srčiko mladinskega knjižničarstva pa povzame Saša Vegri s pesmijo Kje imajo lahko otroci luknje, ki jo zaključi tako: Ne smejo pa imeti / lukenj v glavi. / In čisto vseeno je, / ali jih neumnost / ali strel napravi.