ponedeljek, 18. 3. 2019

Adrian Gomboc, ljubljanski športnik leta

Mehka pot, ki zahteva trdo garanje
Avtor: Miha Štamcar

Prekmurec Adrian Gomboc se je v slovensko prestolnico iz Celja, kjer je bil sedem let član tamkajšnjega kluba Z'dežele Sankaku, preselil šele pred dobrim letom dni, a je bil že izbran za najboljšega športnika Ljubljane v preteklem letu. Odlični judoist, ki je zdaj član Judo kluba Bežigrad, kjer trenira pod vodstvom Roka Drakšiča, si je priznanje zaslužil z zlato medaljo na evropskem prvenstvu v Tel Avivu v kategoriji do 66 kg, ves svoj trening pa je že podredil olimpijskim igram leta 2020 v Tokiu.

24-letni Gomboc ni skrival zadovoljstva ob priznanju za športne dosežke v lanskem letu: »Veliko mi pomeni, da me je Ljubljana takoj sprejela za svojega.« Žal ga na slavnostni podelitvi v Festivalni dvorani ni bilo, saj je bil v tistem času na pripravah na Japonskem, v domovini juda. »Vsaj enkrat na leto gremo na priprave na Japonsko, včasih tudi dvakrat. Največkrat smo tam, ko je turnir za grand slam v Tokiu, pred tem pa smo običajno na treningih na njihovih univerzah. Pomembno je, da se veliko borimo z Japonci, s teh priprav vedno veliko odnesemo. Lani smo po teh pripravah odšli na Masters na Kitajsko, kjer sem staknil lažjo poškodbo, ki je zdaj že pozabljena.« Judo se je razvil konec 19. stoletja iz več japonskih tradicionalnih oblik ju-jitsuja. Beseda judo, sestavljena iz pismenk ju in do, v prevodu pomeni »mehka pot«, »pot nežnosti«, vendar je pot do vrha vse prej kot lahka, še manj nežna. Z ljubljanskim športnikom leta smo se pogovarjali o njegovi poti proti vrhu.

Vrhunski judoisti trenirate dvakrat dnevno, prvi trening je običajno na urniku že zelo zgodaj zjutraj.

V Celju smo imeli jutranje treninge že ob šestih zjutraj, za Bežigradom so ob sedmih, tako da sem zdaj eno uro na boljšem (smeh). Če pogledamo normalen teden v pripravljalnem obdobju, ko ni tekmovanj, so treningi običajno dvakrat na dan. Dopoldne je večji poudarek na telesni pripravljenosti in tehniki, zvečer so na sporedu borbe. Včasih imamo tudi samo po en trening, da si telo opomore. Trening običajno traja dve uri, lahko tudi samo eno uro, če gre za tehniko ali stabilizacijo.

Tudi če nisi vrhunski tekmovalec, ti judo da veliko pozitivnega za življenje.

V Murski Soboti, kjer ste začeli svojo športno pot, judo v preteklosti ni bil med najbolj priljubljenimi športi, čeprav je res, da se z njim v zadnjem času ukvarja vse več otrok. Čemu to pripisujete?

V Murski Soboti je bil judo pred 30, 40 leti zelo popularen, tako kot rokoborba, vendar je za kaj več vedno primanjkovalo denarja in interesov, da bi imeli vrhunskega tekmovalca tudi v članskih kategorijah. Toda tudi če nisi vrhunski tekmovalec, ti judo da veliko pozitivnega za življenje. Tudi za druge borilne veščine to velja, ampak mislim, da judo v svoja pravila najbolj uvaja red in disciplino. Dobro je, če se mladi čim prej zavejo, da je življenje borba, in če se tega navadiš, nikoli ne popustiš.

Že takoj po osnovni šoli ste zapustili dom in odšli v Celje. Odšli ste v neznano, v novo okolje, kjer ste tudi nadaljevali šolanje.

V glavi sem imel samo en cilj in se sploh nisem oziral na to, v kaj se spuščam, kaj mi bo to prineslo. Veliko zaslug za to, da sem šel v Celje, je imel Marjan Fabjan, ki je hitro opazil mojo nadarjenost in me je priključil v člansko skupino. Zelo kmalu mi je dal priložnost tudi na mednarodnih tekmovanjih. Če ne bi bilo njega, ne bi bil tu, kjer sem. Tega ne bom nikoli skrival.

Vendar se z njim niste razšli v najboljših odnosih. Pred svetovnim prvenstvom leta 2017 v Budimpešti vas je celo suspendiral.

Najin odnos še vedno ni najboljši, osebno pa proti njemu nimam nič. Verjetno je takrat želel pokazati, da v vrhunskem športu ni prostora za neumnosti. Ampak kar je bilo, je bilo. Selitev v Ljubljano je bila lažja kot pred leti v Celje. Verjetno tudi zato, ker sem starejši, z mano pa je moj nekdanji klubski sotekmovalec, Rok Drakšič, ki je zdaj moj trener. Zelo dobro se poznava, kar lahko kdaj predstavlja težavo, toda za zdaj dobro sodelujeva.

Ali ima Drakšič, ki je bil tudi sam vrhunski judoist, podoben način dela kot Fabjan?

Ima nekatere njegove prijeme in tudi podoben način dela, je pa spremenil tisto, o čemer meni, da ni potrebno, seveda pa je dodal nekaj novosti. Je tudi bolj mehak od njega in mislim, da je še nadgradil Fabjanov način dela. No, vsaj v mojih očeh, seveda pa z rezultati še ni tam, kjer je Fabjan, ki je obema dal osnove, kako trenirati, predvsem pa zavedanje, da le trdo delo in odrekanje prineseta rezultate.

Zaradi spora s Fabjanom ste ostali brez svetovnega prvenstva v Budimpešti, svoj izostanek pa ste le nekaj mesecev pozneje nadomestili z zlato medaljo na evropskem prvenstvu v Tel Avivu.

Za svetovno prvenstvo v Budimpešti sem se nekaj časa pripravljal sam, dokler nisem dobil obvestila, da sem suspendiran. Bolj kot to, da nisem šel na svetovno prvenstvo, me je bolel način, kako je bilo to prikazano. Ampak včasih je očitno že tako, da moraš nekaj izgubiti, da potem dobiš. Mi je pa žal, da nisem že v Budimpešti nadgradil srebrne kolajne z evropskega prvenstva leta 2017 v Varšavi. Tudi zato sem bil toliko bolj vesel zlate v Tel Avivu.

Evropsko zlato medaljo boste letos branili na evropskih igrah v Minsku, ki bodo konec junija, le dva meseca pozneje bo svetovno prvenstvo v Tokiu. Je Tokio vaš veliki cilj v prihodnjem letu, ko bodo na sporedu olimpijske igre?

Res je, vse je usmerjeno proti olimpijskim igram, vendar z glavo še nisem tam. Zavedam se, da je do tja še dolga pot. Do Tokia me čaka še veliko tekmovanj, na vsakem želim biti med najboljšimi, in če bo tako, vem, da na olimpijskih igrah lahko pričakujem dobre rezultate. Letos sta cilja evropsko in svetovno prvenstvo, toda rad bi bil čim bolj konstanten na vseh turnirjih za grand slam. Lani sem osvojil tri kolajne, vendar jih želim dobiti čim več.

Biti vrhunski športnik pomeni veliko odrekanja, v judu pa to velja še toliko bolj. Ste za to primerno nagrajeni?

Na dolgi rok si lahko tudi z judom ustvariš eksistenco. Verjetno je to lažje z olimpijsko medaljo, tako lažje prideš do pokroviteljev, saj nagrade na turnirjih niso visoke. V Sloveniji se v judo še vedno ne vlaga toliko kot v tujini, vendar sem si kot otrok ta šport izbral zato, ker mi je bilo všeč, ko sem videl mete in padce. Vesel sem, da lahko počnem tisto, kar sem si želel kot otrok, ker pa sem zato še nagrajen, je toliko bolje. V veliko pomoč mi je tudi to, da sem zaposlen v Finančni upravi Republike Slovenije.

Ali ste že spoznali Ljubljano, glede na to, da imate veliko obveznosti na treningih in pogoste priprave v tujini?

Imam klubsko stanovanje v Polju, tako da najbolje poznam pot do naše dvorane za Bežigradom na Staničevi ulici (smeh). Sicer pa sem se na življenje v Ljubljani navadil, malce me moti le, da se v središču mesta težko najde parkirno mesto, toda tudi to mi ne pomeni večje ovire. Kakšnega najljubšega kotička v Ljubljani nimam, še vedno jo spoznavam – in moram reči, da mi je zelo všeč.