ponedeljek, 25. 3. 2019

Barje, občutljivo ravnovesje tankočutne narave

Nekoč so mu pravili morost, močvir ali močvirje. In čeravno materinščina s kar 24 izrazi opisuje pojave v zvezi z zastajajočo vodo, je Fran Levstik leta 1880 pri dodeljevanju novega imena raje prisluhnil Ižancem. Oni so rekli, da gredo na borje – k borovcem, zelenim osamelcem, ki razburkajo pogled na čarno zelenilo steljnikov, travnikov, jarkov ...
Avtorica: Lora Power

Da je narava ustvarila to biotsko in krajinsko dragocenost na robu Ljubljane, danes krajinskim parkom, ki leži med prestolnico, Vrhniko, 1107 m visokim Krimom in Škofljico na jugovzhodu, je terjalo milijone let. Na 16.000 hektarih je prepletla kraški in predalpski svet ter dinarsko gorstvo; med črnimi jelšami, rdečimi bori, hrasti in brezami, travniki in ostanki nizkega gozda pa naselila kar 250 vrst ptic, 45 vrst sesalcev, 48 vrst kačjih pastirjev in 89 vrst metuljev.

A še največ zaslug za njegovo raznolikost ima bržkone Ljubljanica skupaj s prazgodovinskimi koliščarji, Rimljani, ki so zgradili tudi prvo cestno povezavo čez Barje, ter Habsburžani, ki so ga z reguliranjem reke in gradnjo Grubarjevega prekopa hoteli spremeniti v žitnico cesarstva. Prav zato ima danes samosvojo podobo v obliki pravokotnih polj in več kot tisoč kilometrov dolgih kanalov, ki vsem prizadevanjem navkljub ne preprečujejo jesenskega in spomladanskega poplavljanja reke.

Po zaslugi izjemnih arheoloških in zgodovinskih zakladov je struga Ljubljanice s pritokom Ljubije kulturni spomenik državnega pomena. Konec koncev brez nje ne bi bilo monumentalnih razkritij – dokazov o tisočletja stari kulturi 40 koliščarskih naselij, najstarejšega ohranjenega lesenega kolesa na svetu in osi dvokolesnika, stari 5.600 let.

Ljudem so pogrezajoča se barjanska tla vsilila tudi svojevrsten način gradnje; tam pametne hiše stojijo na pilotih, ceste pa so iz dračja in vejevja, prekritega z rušo. Temu se je podredil tudi arhitekt Plečnik, ki se je leta 1937 na prigovarjanje nečaka kateheta Dragotina Matkoviča lotil snovanja cerkve sv. Mihaela v Črni vasi. Postavil jo je na 347 lesenih pilotov, gradbeni kamen iz podpeškega kamnoloma ter opeko iz vrhniške opekarne pa je pripeljal s čolni po Ljubljanici.

»Kamen hočem obdelati tako, da ne bom oskrunil njegove narave,« je zapisal. »Zato obljubim, da bom poskusil iz kamna potegniti dušo.«

Na Barju mu jo je prav gotovo uspelo. Tu se namreč kažejo njegove najčistejše zamisli, izjemno obrtno znanje domačih mojstrov, neprecenljivo izročilo ljudskega rezbarstva in mizarstva. Po pravici se uvršča med najbolj izvirne sakralne stavbe 20. stoletja. Ta barjanski dragulj je umetnina, ki z bogastvom barv in oblik vernikom zagotavlja domačnost, ljubiteljem arhitekture pa brezmejen vir užitka. Le zazrite se v okrogli lestenec nad oltarjem, oglejte si detajle luči z volovskim rogom, skušajte razvozlati pomen rdeče-belega stenskega ornamenta ali se poklonite njegovi veličini pred leseno omaro z oltarjem.

Ni ga letnega časa, ko vas Barje ne bi prevzelo – naj si bo pomlad ali zima, košara pa polna bezga, smrekovih vršičkov ali gob. Toda v krajinskem parku Natura 2000 vendarle ni vse kot se šika, svari v Dnevniku lovec in kinolog Jani Mravlje. Pravi, da je v hlastanju za dobičkom Barje zlorabljeno kot še nikoli. Kar ni konca grozodejstvom: pretirano gnojenje z umetnimi gnojili, zlivanje gnojnice, strupi za plevel, plastične vrečke, akumulatorji, traktorski plašči in mogočni traktorji, ki z visoko rotacijskimi kosilnicami pomorijo vse, kar se skriva v travi. »Subvencijski pohlep je povampiril novodobne kmete.« Prav res uboga gmajna.