ponedeljek, 18. 11. 2019

Baron, ki je zaznamoval Ljubljano

Žiga Zois baron Edelstein (1747–1819)
Avtorica: Lora Power

Kdo je bil baron Žiga Zois, sin italijanskega očeta in slovenske matere, rojen v družino nouveau riche, ki je v 18. stol. postala najbogatejša na Kranjskem? Kaj vemo o človeku, ki je Linharta ogrel za slovenščino, podpiral Kopitarja in Vodnika? Kaj se skriva za biografskimi navedki najmogočnejše sile slovenskega preporoda, čigar življenje slavimo ob dvestoletnici njegove smrti?

Razčleniti Zoisovih raznoterih vlog ni enostavna naloga. Bil je prosvetljenec, pesnik, mecen, botanik, izumitelj, mineralog. Pa tudi podjetnik, fužinar, industrialec, veletrgovec, za povrh neporočen. Menda je bil tudi neizprosen posestnik: s povečanjem tlake je v osemdesetih letih 18. stol. tako razkuril tlačane, da so na njegovem posestvu na Brdu pri Kranju organizirali kmečki upor, ki se je končal z odvzemom kmetij in posredovanjem vojske.
Če njegove sledi skušate poiskati v stari Ljubljani, boste Zoisa začutili povsod v starem mestnem jedru. In dlje. Recimo pri Plečnikovi piramidi, ki jo je mojster postavil leta 1927 ob prenovi Zoisove ceste, ob Gradaščici, kjer je jahal in lovil race, v Filharmoniji, kjer je nekoč gospoda ob slabem vremenu jahala konje, ali v Prirodoslovnem muzeju, kjer hranijo njegovo zbirko približno 5000 mineralov, rud in kamnin. Tudi Zoisov mecenski pečat je mogoče čutiti še danes, saj je njegovo ime v nazivih najvišjih državnih odlikovanj in štipendij pa tudi v novodobnem umetniškem delu Davida Grassija z imenom MachinaZois (2003), fliperju za umetnike z značilnostmi fundraisinga.

Sprehod skozi življenje

foto

Toda pojdimo najprej na zbirno mesto, kamor nas je povabil dr. Luka Vidmar, ki je skupaj z dr. Sonjo Svoljšak pripravil razstavo in monografijo Knjižnica Žige Zoisa, središče razsvetljenske kulture na Kranjskem.
Okoli literarnega zgodovinarja se nas je pred Herkulovim vodnjakom na Starem trgu nagručalo kakih trideset. V Zoisovem času je imel vodnjak drugačno obliko in tam, kjer je danes Center Janeza Levca, sta nekdaj stali jezuitska gimnazija in prva ljubljanska visoka šola, kjer se je v matematiki in naravoslovju uril tudi naš baron. Nedaleč stran se je prav po baročno bohotil dom maminih sorodnikov, na Ciril-Metodovem trgu ob Robbovem vodnjaku pa je bila domačija njenih staršev, plemenite rodbine Kappus Pichelstein.
Kam zatem, je bilo jasno: čez Šentjakobski most na Breg, kjer je leta 1728 Zoisov oče Michelangelo kupil hišo na vogalu ter jo združil še s tremi z Nemške ali Križevniške ulice, vse do Križank in naprej ... Breg je bil tedaj živahno pristanišče in pritličje hiše št. 22 je bilo namenjeno skladiščem in upravnim prostorom podjetja Zois. Slednje se je ukvarjalo s proizvodnjo, prodajo in izvozom železarskih izdelkov v Italijo, Švico, Malo Azijo ter uvozom sredozemskih dobrin v dežele na Nemškem. Michelangelo Zois je nadzoroval skoraj vse pomembnejše kranjske fužine, njegov monopolni položaj pa mu je prinesel najuglednejše funkcije v trgovskih združenjih. Za enormne finančne donacije so mu leta 1739 dodelili dedno plemstvo, nekaj desetletij kasneje pa še baronat.

Palača na Bregu

V palači na Bregu si je družina uredila tudi dom; ko ga je prevzel Žiga, najstarejši sin iz Michelangelovega drugega zakona, si je v drugem nadstropju omislil stanovanje in pisarno, višje so živeli številni sorodniki, v prvem nadstropju pa služinčad. Iz hišnikovega popisa leta 1805 je družinstvo štelo 58 oseb, vključno s štirimi najdenčki in družinami dvanajstih delavcev iz Zoisove tovarne kameninaste posode.
Za okni, kjer danes bivajo hotelski turisti in nekaj zasebnikov, se je v času razsvetljenstva dogajalo mnogokaj. Podjetnik Zois je od tod upravljal s fužinami in rudniki na Gorenjskem in Štajerskem, s posestvi na Rožniku, Brdu ter z nepremičninami v Ljubljani in Trstu.
Tam, kjer danes teče po njem imenovana cesta, je dal zasaditi vrtove, okrasno in sadno drevje, tri hektarje veliko zemljišče od Rimske do Veselove pa je zaukazal preoblikovati v park z več tisoč drevesi in botaničnimi znamenitostmi: štiristo eksoti. Gojil jih je v ogrevanem rastlinjaku, iz semen je vzgajal sadike ter uvozil celo vrtnice z angleškega otoka in tulipane iz Holandije.
V sobanah nad Ljubljanico si je uredil celo fizikalni kabinet, kjer je gojil in preučeval človeško ribico ter »zasledoval razne izume«. Med drugim mu pripisujejo zasluge za izum puhalnika za plavž ter za izboljšanje številnih postopkov v graverstvu, zvonarstvu, puškarstvu, steklarstvu in keramiki. V eni izmed sedemnajstih sob je kopičil razne kamnine in minerale, v prav vseh prostorih pa so se nabirale knjige: ob njegovi smrti leta 1819 jih je bilo že več kot pet tisoč.
Pri Zoisu so gostili mnoge eminentne goste tiste dobe – od članov raznih vladarskih družin do Metternicha. Kuhalo se je po italijansko, kot je velela mati Ivana Katarina, pilo pa najbolj izbrana francoska in ogrska vina. Seveda se je tudi plesalo in pelo ter uprizarjalo gledališke igre.

Zoisov krožek

Toda daleč najpomembnejše prigode so se za zidovi na Bregu godile od leta 1780, ko je na 14 dni zasedal njegov krožek. Sprva so obzorja širili duhovnik in jezikoslovec Jurij Japelj, šolnik in narodni buditelj Blaž Kumerdej ter poliglot, prevajalec, zgodovinar in dramatik Anton Tomaž Linhart. Njihov cilj se je zdel nedosegljiv: »dokazati, da je slovenščina primerna za strokovno in leposlovno izražanje,« kot piše Slovenska biografija, ter »pridobivati sposobne delavce, ki bi se posvetili prosvetljevanju slovenskega človeka«. Kako neverjeten podvig so si zadali, dokazuje podatek iz časa, ko se jim je pridružil pesnik, pisatelj, jezikoslovec, učitelj, novinar in urednik Valentin Vodnik. Obvezno šolstvo je bilo še mlado, javni knjižnici komaj dve, ni bilo še muzejev, galerij ali strokovnega časopisja, pismenih med Slovenci pa zgolj nekaj odstotkov.
Ko je leta 1816 ves svet zajela lakota, so Slovenci preživeli tudi po Zoisovi zaslugi, saj je iz Češke uvozil zeleno ajdo in jo razdelil med kmete.
Vse to je počel že ohromljen zaradi protina, desetletja priklenjen na invalidski voziček. Le ob telovem ali na kak drug sončen dan so ga služabniki odnesli pod krošnje. Ko je na Bregu 72-leten dočakal smrt, je bil precej bolj ubožen. Družinsko premoženje so razžrli različni zgodovinski dejavniki: vojne in francoska zasedba leta 1809, Napoleonova kontinentalna blokada angleškega gospodarstva, poceni nadomestki iz daljnih dežel ter fiskalne obremenitve nove francoske in nato stare avstrijske oblasti. Malo pred smrtjo je moral zapreti železarne, odpustiti 350 kovačev ter prodati park ob današnji Prešernovi.

Baron, ki je Slovence rešil lakote in nepismenosti

Zatem je bilo treba še do Filharmonije, nekdanjega Stanovskega gledališča, kjer je ob Zoisovi podpori 28. decembra 1789 premiero doživela komedija Županova Micka, ki jo je baron dal natisniti (kot prvo slovensko gledališko besedilo v samostojni knjižni izdaji) in razdeliti tudi med svoje delavce.
Slovo od Zoisa smo začeli jemati na Ciril-Metodovem trgu pred hišo materine družine, in Stolnico, kjer je pokopan njegov oče. Groba Žige Zoisa danes žal ni moč obiskati, saj so ga slovesno pokopali na pokopališču pri svetem Krištofu na prostoru današnjega Gospodarskega razstavišča (njegova nagrobna plošča je danes v Zoisovi palači, družinska grobnica pa na Žalah). Sprehod po Zoisovi Ljubljani in življenju smo sklenili s pokloni drugačne sorte: iz pisem njegovih sodobnikov je razbrati, da je bil skromen, zavezan napredku in slovenskemu narodu. A obenem je bil velikan, ki je podpihoval razsvetljensko strast, omogočil razvoj slovenskega knjižnega jezika, vzgojil Vodnika v vsestranskega kulturnega delavca, zavračal podtikanja o zaostalosti Slovencev ter utrjeval zavest našega ljudstva. Postavil je temelje za razcvet neštetih generacij in si, kot predlaga dr. Janko Kos, zasluži veličasten spomenik sredi mesta. Morda takega, kjer sedi v svojem vozičku. In da podpis ne bo predolg, naj piše vsaj to: baron Žiga Zois, ki je Slovence reševal lakote in nepismenosti.


Simpozij Žiga Zois: ob dvestoletnici smrti
od 20. do 22. novembra na ZRC SAZU, Novi trg 2