petek, 27. 9. 2019

Bowrain: Ko si enkrat angažiran, se ti odpirajo vedno nove možnosti

Bowrain je psevdonim Tineta Grgureviča, skladatelja elektronske in jazz glasbe, jazz pianista in producenta ter štipendista Mestne občine Ljubljana v času podiplomskega študija, ki ga je končal leta 2010 v Amsterdamu.
Avtorica: Nada Breznik

Njegova prva dva študijska albuma Balcan Flavour ter Images Of Reality sta dostopna na spletu, luč sveta pa so do sedaj ugledali še trije: Far Out, njegovi remiksi ter album Distracted s kitaristom Mariom Babojelićem in nemškim bobnarjem Robertom Nitschkejem. Na lanskoletni podelitvi Župančičevih nagrad v Švicariji je na povabilo režiserke Barbare Novakovič soustvaril glasbeni del spremljevalnega umetniškega programa podelitve.

Kako je prišlo do odločitve za glasbo in za klavir?

Moja mama je nekaj časa igrala klavir. Imeli smo ga pri babici, kasneje smo ga po nekem naključju preselili k nam domov. Pri desetih letih sem začel »plenkati« po njem. Prvih, otroških pesmi me je naučil oče. Ker me je igranje pritegnilo, so me vpisali na glasbeno šolo na Vodnikovi domačiji, kjer sem opravil tri letnike pri Andreju Ožboltu. Pri izbiri srednje šole sem bil v precepu nazadnje sem se odločil za vzporedno šolanje na srednji glasbeni šoli in gimnaziji Šentvid. Še prej sem moral osvojiti dodatno znanje iz glasbene teorije in klavirja, saj nižja glasbena šola traja 6 let. Opravil sem še eno dodatno leto in se uspel vpisati na glasbeni stavek in klavir kot stranski predmet ter na šentviško gimnazijo. Bilo je kar naporno obiskovati redno dva programa na dveh različnih lokacijah. Po uspešnem zaključku obeh sem vpisal pedagoško smer na Akademiji za glasbo. Vseeno sem želel spoznati še kaj novega in drugačnega. Tako sem udeležil poletne delavnice Jazzinty v Novem mestu. Moja sestra Meta (vizualna umetnica, tudi štipendistka MOL) je tedaj igrala saksofon in jo je prav tako zanimal jazz. Sestra Neža se je učila violino, vendar je kasneje izbrala znanstveni študij, Meta pa mi je kot umetnica, bila vzor. Takrat sem se tudi povezal s kitaristom Mariem Babojelićem, ki me je povabil k igranju v skupni. Kljub želji, da postanem koncertni pianist in nagnjenju h klasični glasbi, sem se zavedal, da nisem pravi karakter za solistično igranje zahtevnih klasičnih del. Pritegnila sta me bendovsko igranje in improvizacija. Odločil sem se za študij jazza v Rotterdamu. Tja sem se odpravi s še 4 Slovenci. Doma so mi zagotovili pomoč, če bom sprejet in tako sem začel s študijem jazza. Z Mariom Babojelićem pa sodelujem še danes.

Kako pa se je nadaljevala tvoja umetniška pot?

V času magistrskega študija v Amsterdamu sem dobil tudi študijsko izmenjavo. Za pet mesecev sem šel v Ameriko, v Philadelphijo. Poleg študija sem tam ime veliko priložnosti za igranje. Če si poslušal kakšen bend in izrazil željo, da bi igral, so te povabili zraven, veliko se je igralo, skupaj so nastopali profesionalni glasbeniki in študenti. Tam sem osnoval svoj kvintet in prvič predstavil svojo avtorsko glasbo. Sanjal sem, da bom kvintet pripeljal v Amsterdam in tam nadaljeval, vendar se to žal ni uresničilo.
Po diplomi sem v Amsterdamu začel prejemati neke vrste štipendijo, ki so jo dajali mladim na začetku kariere. Znašala je 700 evrov mesečno. Bili smo zadnja generacija, ki je prejemala to podporo, vendar smo jo dobivali le leto in pol, kasneje se je menjala vlada in podpora je bila ukinjena. Odločil sem se za vrnitev v Ljubljano in moram priznati, da sem se tukaj našel in sem zadovoljen.
Potem ko sem veliko igral kot pianist v jazz zasedbah, sem se odločil za samostojno pot. Prelomno leto je bilo leto 2012. Ustvaril sem svoje umetniško ime Bowrain. Pri tem sta mi bila v veliko pomoč sestra Meta in njen soprog, umetnik Jaša (Mrevlje-Pollak, prav tako štipendist MOL). Povabila sta me tudi k sodelovanju v njunih umetniških projektih (odmevnih in tudi nagrajenih, op.). Tega leta sem torej sklenil, da bom pod imenom Bowrain izvajal svoja avtorska dela, so se pa pod tem imenom zvrstile tudi že različne zasedbe. Rad sodelujem z drugimi glasbeniki prav tako tudi v različnih umetniških projektih, v scenskih in odrskih nastopih. Čedalje bolj me vleče tudi k filmu. Ne bi mogel ustvarjati zgolj sam in v studiu.
Zadnje takšno sodelovanje se je zgodilo naključno. Na festival Druga godba so prišli glasbeniki iz Johannesburga. To je bila skupina The Brothers Moves On. Njihov kitarist se jim ni mogel pridružiti zaradi težav z vizo. Iskali so torej nadomestnega kitarista ali pianista. Moj prijatelj Luka Slak me je priporočil in nastopili smo praktično brez vaje. Ker se mi je zdelo, da je to zgodbo vredno nadaljevati, smo pred kratkim s punco Tjašo Gnezda, ki je fotografinja in video umetnica, ter z Lukom Slakom odpotovali v Johannesburg. Kasneje se je nam pridružila še Anuša Pisanec iz Druge godbe. Posneli smo dokumentarec, portret in zgodbo skupine The Brothers Moves On. Predvajali ga bomo ob našem skupnem nastopu na Drugi godbi v maju. Obenem pa smo v Johannesburgu odprli možnost za rezidenco za glasbenike, ki jih zanima afriška glasba. Ponosen sem, da smo se tja odpravili sami, na lastno pobudo in z lastnimi sredstvi.

Kaj trenutno počneš in kakšni so tvoji načrti?

Kot Bowrain pripravljam nov album, z novim glasbenim producentom, z Angležem, ki živi v Ljubljani, Alastairjem Mcneillom Brownom. Album bo primarno klavirski, bo pa še veliko gostov. Čedalje bolj me zanima, da delam z različnimi glasbeniki, da jih kot skladatelj povabim k sodelovanju. Sodelujem z Emo Kobal, čelistko, z Boštjanom Simonom, trobentačem, Igorjem Matkovičem, pozavnistom Žigom Murkom, ter z odličnim mladim hrvaškim bobnarjem Alexom Brajkovićem. Veliko več nameravam sodelovati z mladimi. Aprila odhajam na eno mesečno rezidenco v Berlin. Svoj novi album bi rad predstavil tamkajšnji glasbeni sceni. Vzporedno s pripravami albuma pa z mladim gledališkim režiserjem Daniel Day Škufca pripravljava novo gledališko premiero »Deklice ne bi smele igrati nogometa« v koprskem gledališču. Ko si enkrat angažiran, se ti odpirajo vedno nove možnosti.