četrtek, 14. 12. 2017

Častna meščanka Ljubljane 2017: prim. dr. Anica Mikuš Kos

Dr. Anica Mikuš Kos je strokovnjakinja za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Po dokončanem študiju medicine v Ljubljani je specializirala pediatrijo in psihiatrijo ter pridobila naziv primarija otroške psihiatrije. Delala je med drugim kot predstojnica Oddelka za otroško psihiatrijo pri Univerzitetni Pediatrični kliniki v Ljubljani, zadnjih 16 let poklicne kariere pa je bila direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.

prof. dr. Vesna Leskošek

O pogumu in človečnosti 

Pogosto slišimo, da ni prav ljudi deliti na prvovrstne in drugovrstne, na večvredne ali manjvredne. Da smo v človeškosti vsi enaki, ne glede na to, kje smo rojeni. Toda v vsakdanjem življenju pogosto vidimo, da je veliko ljudi, ki mislijo, da so nekaj več, da drugi ljudje, ki prihajajo iz manj znanih prostorov, niso enakovredni, da so slabi, nevarni, tuji, da se jih je treba bati. Da do človeške obravnave niti niso upravičeni. Tako smo se, na primer, odzvali na begunce, ki so se k nam zatekli z vojnih območij Sirije, Afganistana in drugih držav Bližnjega vzhoda. Seveda ne vsevprek, veliko ljudi je begunce širokogrudno sprejelo, brez sodb in obsodb.

Med njimi je tudi Anica Mikuš Kos, ki se je v javnosti izpostavila in jasno povedala, da gre za ljudi, ki so preživeli vojno in doživljajo travme, ter da so še posebej ranljivi otroci, ki so k nam pribežali pred nevarnostmi vojne.

O tem častna meščanka prim. dr. Anica Mikuš Kos ni govorila prvič in tudi ne zadnjič. O duševnem zdravju otrok (in odraslih) pripoveduje že približno petdeset ali celo šestdeset let, o tem piše knjige, članke in učbenike. Vedno piše iz osebnih izkušenj. Ve, o čem govori, saj je to doživela pri svojem delu na terenu, na vojnih območjih, kamor hodi, ne glede na to, kako nevarne so njene poti.

Posebni ljudje

Mislim, da so ljudje, ki nesebično podredijo svoje ugodje in lagodje temu, kar je prav in pravično, posebni ljudje. Tega namreč ne počnejo zato, da bi se s tem postavljali, ampak zato, ker menijo, da je povsem normalno pomagati ljudem, ki so se znašli v tako hudih položajih, da so v strahu za svoje življenje in življenje svojih bližnjih. Da je človekova dolžnost vedno zastopati prikrajšane in zatirane, da je treba opozarjati na nečloveška ravnanja, na neobčutljivost, celo arogantnost ob nesreči sočloveka. Človečnost je spoštovanje vsakega človeka.

Ko o Anici Mikuš Kos govorimo kot o humanitarni delavki, govorimo o osebnosti, ki verjame, da smo vsi ljudje enaki, vsi ranljivi, potrebni podpor in opor, da se moremo prebiti skozi življenje. Otrok, ki je prišel k njej v Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, je povsem enakovreden otroku, ki pride k njej v Gazi, Afganistanu, Osetiji, Iraku ali kje drugje. Prav tako je vojna grozota, ki otroke prikrajša za otroštvo in jih zaznamuje. Vojna je vtisnila pečat tudi Anici Mikuš Kos, o čemer piše v avtobiografiji, ki jo je naslovila Moje življenje, moje delovanje.

170509 slavnostna seja Mestnega sveta Mestne obcine Ljubljana bkovac 094

Razvijanje razumevanja

Za to, da človek lastno izkušnjo prenese v empatijo, je potreben poseben pogum. Marsikdo na hudo rajši kar pozabi ali potisne globoko v podzavest, se izogiba soočenju z zlom, ki nam je povzročilo veliko trpljenja. Nekateri pa se odzovejo drugače, razvijejo globoko razumevanje za doživljanje ljudi, za njihove stiske in bolečine in čutijo močno zavezanost temu, da nekaj naredijo, in predvsem, da niso tiho, saj molk omogoča krivice. Anica Mikuš Kos nedvomno ima neizmerno empatijo, še sploh, ko gre za otroke.

Prvič sem jo srečala v začetku osemdesetih let. Takrat sem bila prostovoljka v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. Vodila je skupino prostovoljk in prostovoljcev za druženje z otroki, ki so na pediatrični kliniki ležali z rakom. Sama sem bila nekaj časa prostovoljka enemu od otrok. Nekajkrat sem se z gospo Mikuš Kos srečala na pogovorih, ki sem jih potrebovala, da sem vsaj za nekaj časa zmogla to druženje, saj je bilo zame zelo boleče. Od takrat se je najina pot večkrat prepletla. Bila je zagotovo ena od žensk, ki so vplivale na moj odnos do ljudi, na moj pogled na stiske in težave in na načine, kako k temu pristopiti.

Delo s spoštovanjem

Anica Mikuš Kos je razvila številne projekte in modele dela, ki temeljijo na spoštovanju do otrok, na razumevanju njihovih čustev in položajev, v katerih so se znašli. Ves čas je razvijala modele, ki ne temeljijo na označevanju, kategoriziranju, ki vodi v to, da otroke vidimo skozi pripisane značilnosti. Otroke je treba videti kot edinstvene, vsakemu posebej se je treba posvetiti na svoj način, vsak je svojstven. Enake težave doživljajo na različne načine. Zavedati se moramo, da naše delo vpliva na potek njihovega življenja, da jim lahko delamo dobro, toda lahko jim povzročamo tudi zlo. Naše delo z njimi bi jim moralo omogočati boljše pogoje, jih opogumljati, da se lahko soočijo z življenjem, ne pa, da iz odnosa z nami odidejo bolj poškodovani, kot so vanj vstopili. Tako lahko ravnamo tudi v tako nemogočih razmerah, kot so vojne, oboroženi konflikti, lakota in druge grozote. Anica Mikuš Kos hodi v takšna okolja, da bi skupaj z lokalnimi učiteljicami in učitelji ustvarila pogoje za šolanje otrok, kjer bi bil prostor tudi za to, da spregovorijo o svojih travmatskih izkušnjah. In to je neprecenljivo, pogumno, a obenem nekaj, kar je zanjo povsem normalno, nič posebnega, tako kot mora biti.