petek, 21. 12. 2018

Čemšeniška grajska pot

Avtor: Rok Kušlan

Z odrastka posavskega hribovja, ki se z Ljubljanskim gradom spusti v Ljubljano, se da odlično nadzorovati poti, ki v mesto vodijo z juga in vzhoda. Zato ni čudno, da so uporabljali strategi vseh rodov, ki so se ukvarjali z obrambo t. i. Ljubljanskih vrat, prehoda iz Italije v Panonijo in z Alp na Balkan. Zgodovinski viri izpričujejo utrdbe na grebenu od prazgodovine do druge svetovne vojne, ko so se tukaj bili zadnji in zelo krvavi boji za osvoboditev Ljubljane. Na Lavrici se tega zavedajo, zato so uredili pešpot, ki povezuje zgodovinsko pomembne lokacije okrog njihovega kraja. Toda Lavrica se tako imenuje šele v zadnjem času. V srednjem veku so bile na tem mestu štiri vasi, povezane v župo, ki se ji je tedaj reklo Čemšenik. In to je ime, ki so ga Lavričani vzeli za poimenovanje pohodne poti po grebenih okoli Lavrice.

Opis poti: Izhodišče je postaja Lavrica, kamor vozita liniji 3B in 3G. Na postaji je tudi smerokaz proti Selom, ki mu sledimo na Jagrovo ulico. Po sto metrih se znajdemo na začetku Čemšeniške grajske poti. Pot je označena z markacijami v obliki rumenega sonca z zelenimi žarki, ki pa so bolj namenjene tavanju kot vodenju, saj jih na ključnih mestih, kot so razcepi, praviloma ni. Zato se je bolje kot na markacije zanesti na občutek in povprašati za smer same krajane. Od oznake za začetek poti torej nadaljujemo desno na Šeparjevo pot in na prvem križišču zavijemo levo strmo v gozd. Ko prispemo do križišča v obliki črke T, zavijemo desno na gozdno cesto, ki kmalu postane kolovoz. Temu sledimo bolj ali manj po slemenu Šeparjevega hriba in po približno pol ure stopimo iz gozda blizu dvorca Lisičje.

Dvorec je bil zgrajen v 16. stol., današnjo podobo pa je dobil konec 18. stol. V Valvasorjevih časih je slovel po svojem vrtu, v katerem je polihistor naštel kar 107 vrst tulipanov pa tudi veliko število drugih cvetlic in sadnega drevja. Od dvorca nadaljujemo po cesti do avtocestnega useka, ki je največji v Sloveniji, kar začutimo tudi sami, saj se najprej pošteno spustimo do nadvoza preko avtoceste, potem pa se ob njej še vsaj dvakrat toliko dvignemo. Ob tem se za našim hrbtom odpira nadvse veličasten pogled na avtocesto. Ko prisopemo na vrh useka, nas kolovoz povede v gozd in naprej proti Molniku. Tudi tu se je najbolje zanesti na občutek in kompas. Po pol ure hoje od vrha useka pridemo do razcepa pod vrhom Molnika, kjer nas pričaka klop, rumena puščica pa nas namesto na stezo, ki se strmo požene v breg, napoti desno na kolovoz, po katerem v desetih minutah dosežemo vrh Molnika, ki je iz Ljubljane videti kot markanten greben z dvema neizrazitima vrhoma in je s 582 m nadmorske višine najvišja točka današnje poti.

Nekaj miz in klopi nam pove, da je čas za oddih. Na Molniku je bila pred 2500 leti utrjena naselbina, ki naj bi jo po izkopaninah sodeč naseljevali Iliri. To so bili časi, ko se je družba začela razslojevati na podlagi bogastva, ki so si ga nakopičili z obdelovanjem kovin. Ivan Puš, prvi sistematični raziskovalec Molnika, meni, da je bila na Molniku rezidenca takratne aristokracije.

Z vrha Molnika stopimo na greben in se preko stranskega vrha po stezi spustimo do prej omenjenega razcepa s klopjo, od koder zavijemo desno na kolovoz, ki nas v slabe pol ure pripelje na prelaz med Sostrim in Lavrico, kjer stopimo na asfalt in se po njem podamo naravnost proti Orlam. Vas so pred koncem vojne utrdili Nemci, da bi krili umik glavnine svoje vojske. 7. in 8. maja 1945 je tukaj padlo 77 partizanov za osvoboditev Ljubljane, ki je svobodo dočakala dan pozneje. Tablo, ki označuje začetek vasi, dosežemo kmalu, vendar moramo še malo posopsti, preden dosežemo razcep sredi vasi, kjer nas kažipot Čemšeniške grajske poti napoti levo. Tukaj se moramo odločiti, kam naprej. Če nadaljujemo desno, pridemo do Gostilnice Orle, od koder lahko, če smo dovolj vzdržljivi, nadaljujemo po grebenu Golovca vse do Roške ceste, kjer lahko stopimo na avtobus številka 11. Lahko pa nadaljujemo po Čemšeniški grajski poti, ki nas bo skozi gozd mimo Eržena pod Debelim hribom odpeljala nazaj na Lavrico.

Pri Erženu se ponudi še ena, morda najboljša možnost. Potem ko se naužijemo razgleda z Debelega hriba, ki se boči nad domačijo, se vrnemo na cesto, vendar ne zavijemo proti Lavrici, ampak v nasprotno smer, proti zahodu, in se tako izognemo topotanju po asfaltu. Po gozdni cesti nato skozi štiri podvoze pod razcepom Malence pridemo na Rudnik oz. tamkajšnjo avtobusno postajo.