četrtek, 18. 4. 2019

Čez krajinski park Polhograjski dolomiti

Avtor: Rok Kušlan

Že leta 1971 so predstavniki tedanje krajevne skupnosti Topol podali pobudo, da se Polhograjskemu hribovju dodeli varstveni status krajinskega parka, saj so nenadzorovani gradbeni in drugi posegi hitro spreminjali podobo do tistega časa odlično ohranjene kulturne krajine, kakršna se je izoblikovala na prehodu iz srednjega v novi vek. Današnji izlet, ki nas bo popeljal skozi osrčje Polhograjskih dolomitov, nam ponuja starožitno kulturno krajino s samotnimi kmetijami, slikovitimi cerkvicami in širnimi razgledi.

Izhodišče je postaja avtobusne linije 51 Žirovnik, kjer se od glavne ceste med Ljubljano in Polhovim Gradcem odcepi cesta proti Topolu. Namesto na omenjeno cesto ob potoku stopimo na tisto nekaj korakov naprej na levem bregu potoka, ki se takoj začne vzpenjati. Po tej poti nas vodijo tudi označbe, ko pa se že kar precej dvignemo, nas markacija pred prvo hišo usmeri ostro levo na stezo. Ta je vzorno markirana in se po približno tri četrt ure priključi makadamu, ki pripelje s Toškega čela, po nekaj nadaljnjih minutah pa dosežemo prve hiše v vasi Topol, kot se uradno reče Katarini nad Ljubljano. Na glavnem križišču na Topolu zavijemo desno. Ko po strmi cesti prisopihamo do zgornjega dela vasi, pri cerkvi svete Katarine zavijemo levo. V četrt ure pridemo do zaselka Brezovica, kjer se nam prvič pokaže cerkev svetega Jakoba. To je verjetno najbolj znamenit motiv Polhograjskega hribovja. Sveti Jakob je najvišja točka današnjega izleta, do katere smo potrebovali približno uro in pol in ki je približno na polovici poti. Poleg tega številne klopi in razgledi kar vabijo k predahu.

Z Jakoba se spustimo na sever in pod vršno kopo stopimo na asfaltno cesto, po kateri topotamo kar nekaj časa. V Studenčicah smo pozorni na razcep markiranih poti, kjer zavijemo desno proti Medvodam. Po nekaj sto metrih se na levo z asfaltne ceste končno odcepi steza, ki nas pripelje na manjše polje, kjer se steza izgubi. Poiščemo jo na robu gozda, levo od večje njive. To je pravzaprav tudi edini orientacijski zaplet na celotnem izletu, saj sicer markacijam ni težko slediti. Sledi še hoja skozi mestoma uničen gozd, ki sta mu rane verjetno zadala žled in lubadar. Na drugi strani gozda nas pričaka vas Preska. Sledi še pot iz Preske pod železniško progo v Medvode, kjer pri supermarketu stopimo na mestni avtobus številka 25. Za celotno pot bomo potrebovali dobre tri do štiri ure hoje, od katerih bo vsaj ena in pol po asfaltu, zato velja obuti čevlje z mehkejšim podplatom.