ponedeljek, 24. 6. 2019

Črnuče – temno zelena točka

Ko sem bil otrok, smo se včasih vozili skozi Črnuče. Bila je standardna pot. Pot, ki se je naselila v naše potovalne navade kot nekakšna železna srajca. Iz Trbovelj čez Trojane in potem naprej. Na morje.

Avtor: Uroš Zupan

Takrat seveda ni bilo nobene obvoznice in moral si prevoziti Dunajsko in Titovo in potem pri Filozofski fakulteti zaviti desno in nadaljevati po Aškerčevi in nato po Tržaški, kjer se mi je zdelo, da že lahko vidim bele ladje v Tržaškem zalivu.

In Črnuče? Črnuče so bile nekaj, kar je zaradi imena zvenelo skrivnostno. Črnuče so bile nekakšna zelena točka, pravzaprav temno zelena, mogoče tudi zaradi imena, spremenjene v nekakšne podobe, ki so se mi od vseh na poti najbolj vtisnile v spomin.
Podobe pa so bile nekako takšne: naselje smo že skoraj pustili za sabo, za sabo smo pustili stari del Črnuč, najznamenitejši točki sta bili seveda dve, cerkev in gostilna Rogovilc, za katero nisem vedel, da je gostilna Rogovilc.

Pripeljali smo se skoraj do Save in na desni strani ceste, ki ji je most pomagal prečkati reko, je bil gozd. In takoj za njim železna konstrukcija mostu, in če si se še enkrat ozrl na desno, si lahko videl rečno strugo, ki je bila tudi zelena, vedno zelena, ali pa je to samo privid, ki ga danes vidim iz velike časovne oddaljenosti.
Tudi reka je bila z obeh strani obrobljena z gozdom in v daljavi je bila Šmarna gora, ampak takrat seveda nisem vedel, da je to Šmarna gora. Šmarna gora se je »pretihotapila« v mojega duha v obliki besedila popevke, ki se je v sedemdesetih pogosto vrtela na radiu – »Šmarna gora prebuja se / iz meglic« – in ki je bila za ustvarjanje neke sodobnomitološke predstave o Ljubljani in okolici približno enako odgovorna, kot so bile »Na vrhu Nebotičnika«, »Prelepa si, bela Ljubljana«, »Šuštarski most« ali pa »Dekle iz Zlate ladjice«.
Ta podoba se je seveda globoko zakopala v mojega duha in je nekako izplavala iz temnih hodnikov, ko sem se pred skoraj dvajsetimi leti preselil v Črnuče. Spodnje Črnuče, če sem natančnejši. Prej sem živel na različnih koncih mesta: na Viču, Kodeljevem, Mirju, Fužinah. V Črnuče sva se preselila skupaj z ženo. Takrat še nisva imela otrok.
Torej: zdaj sem na točki, ko sem najbolj oddaljen od središča mesta, najbolj oddaljen od osnovne predstave o Ljubljani, od matrice, po kateri je Ljubljana strogi center, ulice, ki se spuščajo k Ljubljanici, mostovi, avstro-ogrske masivne večnadstropne hiše, cerkve – stolnica, frančiškanska in trnovska cerkev – pa tržnica, Plečnikove arkade, Grajski grič in Grad in Špica …
Zdaj sem daleč. Čez reko in čez obvoznico. V najbolj južnem bloku v Spodnjih Črnučah, ki ga od ovinka, ki ga dela Sava, ko teče pod dvema mostovoma, Črnuškim in Tomačevskim, ločuje le gozd in na njegovem koncu, na njegovem robu, vrtički in barake.
A če iz vsega skupaj izluščim podobo Črnuč, ki jo imam najraje, podobo, ki je z vsem svojim bistvom in z vso močjo, kar je premore, vpeta v sedanjost, so Črnuče točno tista zelena točka, tista temna zelenina, ki je nekako prešita z imenom Črnuče, ki je še vedno rahlo skrivnostno, s podobo, ki sem jo videl kot otrok, malo preden je naš fiat 125 prečkal most in malo preden sem, če sem se ozrl na desno, lahko zagledal temno zeleno strugo reke Save in kakšno zaplato oddaljenega proda in skal, ki sta žarela na poletnem soncu.
V letnem času, ko pišem tale tekst, se na travnik pred našim blokom ob točno določenih urah dneva, zgodaj zjutraj in okrog osmih, devetih zvečer, hodijo past srne. Vedno v parih. Srna in srnjak. Včasih vidim kakšnega nenavadno debelega zajca, veverico in previdno lisico, ki zastane na travniku.
Ko ob večerih gledam proti jugu, proti mestu, pa si v tisti svetlobi in v duhu tako rad predstavljam velikega pesnika Gregorja Strnišo, kako še vedno dela tisto, kar je tako rad počel; vidim črno, visoko postavo sredi Ljubljanskega polja za pokopališčem na Žalah, v žareči vročini poznega poletnega popoldneva, kako prihaja po poti od Save.

foto

Kar združuje ta sanjski privid pesnika, ki je napisal besedilo za popevko, ki najbolj določa Ljubljano – »Na vrhu Nebotičnika« –, in mojo notranjo podobo Črnuč kot nekakšne zelene točke. Združuje ju hoja. Hoja, ki je podobna samotni molitvi, ki vrača trdnost in mir.
Ljudje, ki prihajamo iz manjših krajev, s sabo nosimo neke navade. Ena od osnovnih je vajenost, da je vse dosegljivo od vrat našega doma. Dosegljivo peš. Brez prevoznih sredstev. Brez avtomobila. Pa ni važno, ali gre za kino, šolo, trgovino ali pa zdravstveni dom. Sem seveda spada tudi priložnost za dolgo hojo po naravi.
Zdaj vsa ostala opravila in dejavnosti umikam v senco in se osredotočam samo na hojo; za tiste, ki živimo v Črnučah, so Črnuče takšne, kot sem pisal malo prej. Nikamor se mi ni treba voziti. V Črnučah so mi vse sprehajalne poti in vsi blagi vzponi, ki dosežejo »vrhunec«, ko se povzpnem do planinskega doma Rašiške čete in do razglednega stolpa, dostopni praktično od trenutka, ko prestopim predpražnik.
Ko se v Črnučah odpravljam na daljšo hojo, se skoraj vedno usmerim na sever.
Teritorij, po katerem se premikam, ima neke reliefne značilnosti. Na eni strani ga zamejuje reka Sava, na drugi strani pa rebro, ki Črnuče ločuje od Trzina. Vmes je še eno rebro, ki razdvaja predel ob Savi in Sračjo dolino. Čez to ozemlje se premikam po namišljeni krožnici, ki se vedno nekje sklene, kjer vedno stopim v svoje stopinje. Najbolj oddaljeni točki na tej krožnici sta dve: naš blok na jugu in vrh Rašice na severu.
Včasih grem ob Savi, pod železniškim in cestnim mostom, čez parkirišče pri kitajski restavraciji, potem mimo nudistične plaže, pa čez leseno brv, mimo ribnikov pri domu Ribiške družine Straža in naprej, skozi Spodnje Gameljne, kjer se na kratko pomudim na glavni cesti in med hišami, nakar zavijem v gozd, se vzpnem in hodim po rebri, po mehki zemlji, čez korenine proti vasi Rašica in še više in naprej, po makadamu ali pa po bližnjicah do doma Rašiške čete.
Mogoče mi je od te poti celo ljubša tista z druge strani, ko grem v gozd pri Črnuškem bajerju in potem po rebri, ki ločuje Črnuče od Trzina, skozi nekakšne tunele iz dreves in svetlobe in ptičjega petja, in ne skozi vas Rašica, ampak skozi Dobeno in se vzpnem do stolpa z mengeške strani.
Mogoče mi je ta smer ljubša, ker se bom vračal po drugi poti, skozi Sračjo dolino ali pa ob Savi, in se bo moja miselna počasnost, ki je seveda posledica hitre in dolge hoje, v svojih vrhuncih približala reki ali pa prikazni Gregorja Strniše, ki je v nekih davnih letih gledal reko z istim imenom, kot ga nosi ta, ki jo gledam jaz.
Ta krog delam malo več kot štiri ure in delam ga skoraj vsako dopoldne. Ne sam, ampak s psico. Nič nenavadnega ni, da v gozdu ne srečam nikogar. Zato imam rad Črnuče. Ker mi dajejo nekaj, česar mi drugi predeli Ljubljane ne bi mogli dati. Dajejo mi nekaj, kar lahko dosežem od praga.
Moja edina in stalna družba sta psica in zvok korakov. In moja družba so tudi podobe, ki rastejo iz tistega davnega vtisa, da so Črnuče zelena točka. Ljubljana pa točno takšna kot v besedilu popevke, ki ga je napisal pesnik, ki je rad hodil po Ljubljanskem polju.
Ko hodim, si rad predstavljam, da bi se pesnik, če bi bil še živ in mojih let, zdaj, ko je spodnji del Ljubljanskega polja precej pozidan, prestavil malo više, čez reko, in bi mogoče tudi on opazil nekakšno temno zelenino, s katero že od otroštva povezujem Črnuče; precej podobne raju za potohodce, ki jih spremlja zvest pes.