četrtek, 10. 10. 2019

Dušan Merc: "Biti Ljubljančan je privilegij"

Ljubljančan: Dušan Merc

Pogovor o Ljubljani sva začela zarana: ob pol devetih za veliko leseno mizo domačega Društva slovenskih pisateljev. Dušana Merca, avtorja štirinajstih knjig, so za predsednika društva izvolili letos maja.

»To je moje okolje, tukaj sem doma,« je zamahnil z roko proti ulici, ki se je šele prebujala. Eden tistih, hitro sklenem, ki so bili del legendarnega omizja pri gostincih Miklič v drugem nadstropju. Ne, pojasni, tovrstno početje mu je še vedno tuje. »Prešernova, Cankarjeva, današnja Slovenska, park pred parlamentom, Opera … To so prostori mojega otroštva.«

Odraščal je z materjo, bančno uslužbenko, in sicer v stanovanju nad kupolo modernistične palače češkega arhitekta Krasnyja, kjer so l. 1923 poleg Ljubljanske kreditne banke nastanili še razna podjetja, trgovce in gostince ter uredili stanovanja. Stavba (danes Banka Slovenija) se je ponašala s centralno kurjavo, toplo vodo, lastno elektrarno v dveh podzemnih nadstropjih ter z znamenitim paternostrom.

»Tako smo pravili krožnemu dvigalu, ki ni imelo vrat. Kabine so bile odprte, da si lahko hitro vstopil ali izstopil, kjer si hotel, in če si bil pogumen, si šel cel krog!«

Toda paternoster še zdaleč ni bil edina zabava. Ponoči mu je spanec kratil »očarljivi, škripajoči tramvaj«, s katerim se je igral tudi na vrtu svojega vrtca ob današnji ameriški ambasadi. Hotel Bellevue pa je bil tako rekoč filmska kulisa, saj je tam zanj skrbela šefica kuhinje, njegova teta, kadar je šla mama na službeno pot. Ob nedeljah jo je podurhal na otroške matineje – do Drame, Opere ali Mestnega gledališča, popoldne pa do Cankarjeve na promenado, kjer je igrala godba milice. In kje se je kalil med gimnazijskimi leti?

»Prešprical sem večino šole, ure in ure sem preživel v kinu,« se nasmeje, potem pa resno pristavi, da so vrteli res dobre filme. »Naj pravijo, kar hočejo, bili smo kar odprta družba.«

Potem se spet zasmeji, spomni se, kako so v pritličju njihove hiše gledali prenose iz Planice.

»V kleti palače Emona so imeli prvo televizijo in hišnika, ki je vsake toliko prav važno pobrisal ekran.«

Zatem se znajdeva pred Šestico l. 1959. Množice mirno in disciplinirano čakajo na prihod Tita in etiopijskega cesarja Haileja Selassieja, tedaj pa mimo pridrvi poštar na kolesu. »To so mu ploskali,« se nareži. Potem odtavava vse tja do vižmarskih polj, med perice z Iga in kmetije, ki so nekoč delovale ob Celovški. »Ste vedeli, da je bil tam, kjer bodo enkrat zgradili novi NUK, nekoč odpad? Da je bil živalski vrt kar sredi mesta in da so bila ob Kolinski in Litostroju barakarska naselja? No, treba je povedati, da so med drugim te bloke in del tunela pod gradom zgradili politični zaporniki, tudi tovarno Litostroj so gradili informbirojevci …«

»Ljubljana se spreminja, ampak v tem delu je ostala skorajda enaka, le razdalje so se zmanjšale,« pojasni, »včasih je bil podvig priti na Ježico.« Celo tiste kovinske bunke, ki označujejo kolesarske steze, so se vrnile, pravi: »Nekoč so bile iz medenine, označevale pa so samo prehode za pešce.«

Dušan Merc si je poleg priznanj za dolgoletno pedagoško delo prislužil še sloves glasnega kritika, zato ga hitro pobaram, kaj ga v prestolnici moti. Preseneti me z odgovorom: »Ne, na Ljubljano nimam nobenih pripomb.«

A vendarle: nujno potrebuje olimpijski bazen. In morda novega Prešerna. »Zelo spoštujem kiparje, ampak Prešernov kip je grd in provincialen, ne spada v razkošno okolje Tromostovja, pesnik pa je videti kot kakšen nadut kanclijski fuks, bi se reklo v moji mladosti.«

»Ljubljana je srce Slovenije, ima velike odgovornosti in dolžnosti. Konec koncev je edino pravo mesto v Sloveniji,« vztraja. »Ni preprosta, je pa uporna!«

In njena uporna drža je njena največja vrednota. »Ljubljana je imela med drugo svetovno vojno politično nesrečo, da ni imela škofa, kot sta bila mariborski ali koprski. Ampak bistveno je, da se je Ljubljana uprla, in to marsikomu, tudi hegemoniji Beograda. To je nujno potrebno vzdrževati. Veste, biti Ljubljančan – to je intelektualni privilegij.«

--

Avtor: Lora Power
Foto: Miha Fras