torek, 10. 4. 2018

Enostavna ekološka vzgoja rastlin

Vrtičkarstvo je pomembna dejavnost v Ljubljani, ki se še posebej hitro razvija v novih stanovanjskih soseskah. Občanom poleg razvedrila omogoča tudi samooskrbo s hrano. Najpomembnejše pa je to, da v mestu in tudi v okolici občani za vzgojo rastlin ne uporabljajo nevarnih agrokemikalij in umetnih gnojil, saj je namen samooskrbe pridelati zdrav in kakovosten pridelek. Z uporabo agrokemikalij in umetnih gnojil ne škodujejo samo sebi, ampak tudi širšemu okolju, saj nevarne snovi prehajajo v bivalno okolje z izpiranjem v podtalne vode, onesnažujejo prst in hlapijo v zrak. V urbanih središčih se vrtičkarstvo usmerja izključno v organsko oskrbo, brez uporabe nevarnih snovi za ljudi in okolje. Naj bo Ljubljana tudi na tem področju zelena prestolnica Evrope.

Domača ekološka vzgoja rastlin postaja vse preprostejša z novimi izbirami organskih gnojil in krepilcev, ki hitro in neposredno delujejo na rastlino ter povečajo bodisi njeno rast, cvetenje ali oblikovanje plodov.

Učinki umetnih oz. kemičnih gnojil

V preteklosti smo lahko doma vrtnarili tako, da smo rastlinam dodajali umetna gnojila, ki so povečini zakisala zemljo in agresivno delovala na razvoj rastline. Končni rezultat so bila nerodovitna tla in na hitro vzgojene rastline z neokusnimi in nezdravimi plodovi. Na vrtovih, ki so v Ljubljani večinoma nastali iz kmetijskih zemljišč, so še vedno prisotni ostanki agrokemikalij. Toda prej ko začnemo z organskim načinom vrtnarjenja, prej bomo tla izboljšali. Že po približno treh letih organskega vrtnarjenja se zemlja dodobra očisti in oživi.

Če si zamislimo tla kot živ organizem, lahko razumemo, zakaj je pomembno, katero vrsto gnojila izberemo. Umetna gnojila »ubijajo« prst, medtem ko jo organska izboljšujejo in ohranjajo rodovitno. Umetna gnojila uničijo strukturo in rahlost tal, saj vsebujejo kisline, vključno z žveplovimi in klorovodikovimi kislinami. Te kisline raztopijo talne delce – maso tal, ki ohranja strukturo tal. Če uničimo maso tal, se površina zbije, kar pa preprečuje vstop deževnice in vlage v tla. V tleh živijo koristni mikroorganizmi, saj rastlinam zagotavljajo naravno odpornost proti boleznim, kislost umetnih gnojil pa povzroča njihovo odmiranje.

Poleg tega se kemična gnojila izpirajo v podtalnico, saj jih rastline ne morejo v celoti absorbirati, ter povročajo pogin deževnikov, ki so izredno pomembni za zdrava tla. Pa tudi redko boste našli deževnike v tleh, ki so bila gnojena s kemičnimi gnojili. Toda brez teh čudovitih bitij zemlja trpi zaradi pomanjkanja prezračevanja in izločanja naravnih gnojil. A ne le to, umetna gnojila celo spodbujajo rastlinske bolezni. Zaradi hitrega sproščanja imajo visoko vsebnost dušika v primerjavi z organskimi gnojili, ki se sproščajo počasi, in kadar je preveč dušika (N) v primerjavi s fosforjem (P), so rastline dovzetnejše za številne okužbe. Visoka količina umetnega dušika ter pomanjkanje mikrohranil sta povezana z glivičnimi in bakterijskimi boleznimi na rastlinah. In nenazadnje: sadje in zelenjava, pridelki, gnojeni z umetnimi gnojili, imajo nižjo hranilno vrednost in so tudi manj okusni. Skratka, kemična gnojila omogočajo hitre rezultate, vendar dolgoročno škodujejo zdravju tal, vode in ljudi.

Ekološki pristop

Danes se nas večina zaveda, da se uničevanje zemlje ne more nadaljevati. Še posebej je pomembno, da se tega zavedamo v urbanih okoljih, kot je ljubljanska kotlina. Vedno več se nas vrača k ekološkemu načinu vrtnarjenja in se osredotoča na izboljšanje zemlje za pridelavo zdravega pridelka. Pri ekološkem načinu prehranjevanja rastlin lahko vidimo takojšnje rezultate. Korenine rastejo hitreje, kaljivost semena je višja, rastline postajajo močnejše, cvetovi cvetijo dlje, rastline imajo več plodov, ki so tudi okusnejši. Kakovostna organska gnojila nove generacije niso nevarna za okolje, človeka ali hišne ljubljenčke. Tudi pri aplikaciji kljub hitremu delovanju ne povzročajo poškodb ali ožigov na rastlinah, saj niso agresivna kot umetna gnojila.

Organska gnojila

Organska gnojila uporabljamo v trdni ali tekoči obliki. Trdna gnojila so najboljša v obliki čim manjših pelet (da se hitro stopijo) za temeljno gnojene ali v obliki mikrogranul za dognojevanje rastlin v rastni dobi. Splošna organska gnojila se uporabljajo za začetno temeljno gnojenje: boljša gnojila vsebujejo naravne stimulatorje, kot sta mikoriza in leonardit. Namenska gnojila za določene rastlinske vrste (plodovke, jagode, borovnice, sadno drevje in druge rastline) so zelo primerna na bazi naravnih alg, v obliki mikrogranul, da jih lahko enostavno potrosimo in tudi sorazmerno hitro pridejo do korenin.

Zelo enostavna in primerna za gnojenje in dognojevanje so organska tekoča gnojila, ki se praviloma delijo po namenu uporabe, glede na razvojno fazo rastline oz. rastlinsko vrsto, kjer želimo več zelene mase, cvetov ali plodov. Rastline praviloma potrebujejo v zgodnji fazi rasti več hranil: za hitrejšo rast dušik (N), za cvetenje več fosforja (P) in za formiranje plodov več kalija (K) in fosforja (P). Zato jih imenujemo tudi organska gnojila za list, cvet in plod in lahko z njimi pokrijemo gnojenje rastlin skozi celo rastno dobo, glede na razvojno fazo rastlin. Tekoče gnojilo za cvet uporabimo za vse cvetoče rastline, list za vse zelene rastline in plod za vse plodovke – večkrat v času vegetacije od marca do septembra. Uporabna so tudi v zimskem času, praviloma v polovični koncentraciji.

Organska tekoča gnojila z naravnimi proteini omogočajo hitro in učinkovito delovanje gnojila. Proteini so ključna hrana za rastline, ki jo enostavno sprejemajo kadarkoli, tudi v času suše. Proteini pozitivno vplivajo na številne procese v rastlini, saj omogočajo hitro rast ali cvetenje ter obilen pridelek. Rastlini dajejo moč na povsem naraven način. Delujejo hitro (že v 24 urah!), poraba je zelo majhna (povprečno 25 ml na 5 l vode). Dodajamo jih enostavno ob zalivanju. Zraven pa lahko dodamo še naravne krepilce proti boleznim, škodljivcem ali za odpornost določenih rastlin, ki se ne smejo mešati z umetnimi gnojili, saj tako njihovo delovanje ni učinkovito.

Zakaj ne bi torej izbrali organskega gnojila namesto umetnega? Tako bomo poskrbeli zase, za zdrav domač pridelek oz. okusne in obilne plodove, za bujne cvetove brez bolezni ter zelenjadnice. Poleg tega ne bomo obremenjevali okolja, v katerem živimo. Poskrbimo za našo zeleno prestolnico, da bo organska in zdrava tudi za naslednje rodove.

 

Učni zelenjavni vrt na območju vrtičkov Rakova Jelša

Pridelovanje hrane na manjših površinah postaja vse pomembnejše tudi za prebivalce Ljubljane. Mestna občina je na več lokacijah po Ljubljani poskrbela za ureditev vrtičkov, največja med njimi je Rakova jelša. Tu je urejenih in oddanih v najem že več kot 100 vrtičkov, prostora za nadaljnje širjenje pa je več kot dovolj.

Najbrž ni malo meščanov, ki si vrta sicer želijo, vendar jih od najema vrtička odvrne neznanje. Na televiziji je množica vrtnarskih oddaj, v katerih se prikazuje samo idealno stanje na vrtu; prav take so tudi razne vrtnarske revije ali knjige, ki bralcu prikazujejo čudovite zasaditve, polne košare pridelkov in vedno nasmejane obdelovalce vrta. Ko pa povprečen meščan pride na lokacijo svojega najetega vrtička, ga čaka bolj »življenjska« situacija. Kako se lotiti obdelave? Kdaj je najprimernejši čas za setev ali sajenje posamezne vrste zelenjave? Koga naj vprašam, če kakšnega postopka ne poznam? Zato je Mestna občina Ljubljana na območju vzpostavila učni zelenjavni vrt, na katerem izvaja program izobraževanja vrtičkarjev, ki že najemajo vrtove. Umeščen je v drugem kareju, opremljen s pergolo, mizo in klopjo in je pravzaprav učilnica na prostem.

Učni vrt je terminsko nastajal vzporedno s časovnico dela na vrtu ostalih vrtičkarjev, tako da jih je usmerjal oziroma služil kot primer oz. vzor za posamezno opravilo. V začetku sezone so bila predavanja večkrat na teden, kasneje pa enkrat tedensko ob dogovorjeni uri, s tem da smo z objavami mesečnega terminskega plana predavanj na spletu in z obveščanjem po elektronski pošti skušali zajeti čim več vrtičkarjev iz Ljubljane. V pomladanskem delu vrtičkarske sezone je bilo tako izvedenih 13 predavanj z različnimi temami, od priprave vrtička za sajenje do izbire sort, gnojenja, kompostiranja in zastirke. V jesenskem delu je bilo izvedenih še 8 predavanj, med temami omenimo na primer jesenske setve in pripravo vrtička za zimo. V 30 tednih sezone 2017 pa je bil mentor tudi enkrat tedensko prisoten na vrtičkih in pomagal pri konkretnih vprašanjih ali težavah, na katere so naleteli najemniki vrtičkov; tako je termin z mentorjem postal neke vrste »govorilna ura« za vrtičkarje. Poskrbljeno je bilo tudi za druženje: pomladanski del smo zaključili s piknikom, jesenski pa z druženjem ob domačem pivu.

Tudi v sezoni 2018 se bo nadaljevalo delo na učnem zelenjavnem vrtu. Po prvem letu izkušenj s specifiko območja vrtičkov Rakova jelša bo še naprej potekal program usposabljanja in ozaveščanja vrtičkarjev o sonaravnih in trajnostnih načinih obdelovanja majhnih površin, reciklaži in varovanju okolja na območju. Posebej se bomo posvetili zeliščnemu vrtu in naravnim pripravkom za gnojenje in zaščito rastlin.

Vrtičkarstvo je povezovalna dejavnost z močnim potencialom medgeneracijskega sodelovanja; v delo na vrtu so lahko vključene vse generacije, pri čemer je pomembna izmenjava znanja in izkušenj med starejšimi z dolgoletnim stažem na vrtu in mladimi, ki šele začenjajo. Navezovanje socialnih stikov, druženje in medsebojna pomoč pri delu imajo končni cilj oblikovati »vrtičkarsko skupnost«, ki bo območje razvijala in ohranjala obdelano.

 

Festival zvončkov v Botaničnem vrtu

Marca je v Botaničnem vrtu na Ižanski cesti potekal že tretji festival, posvečen prvim znanilcem pomladi, navadnim malim zvončkom. Ti so v tujini, zlasti v Veliki Britaniji, zelo priljubljeni, poznavalci in zbiratelji se navdušujejo nad njihovo raznolikostjo. Po zaslugi domačih strokovnjakov smo se začeli njihove lepote in pomena zavedati tudi pri nas.

Pri nas naravno raste ena sama vrsta iz rodu navadnih zvončkov, navadni mali zvonček (Galanthus nivalis), ki pa ima zelo veliko različic. Če si pobliže ogledamo drobne cvetlice, lahko opazimo, da se med drugim razlikujejo po oblikah zunanjih in notranjih cvetnih listov, po njihovi obarvanosti in vzorcih ipd. To so pravzaprav zimske cvetlice: prve najdemo že v drugi polovici decembra, zadnje pa še na začetku maja visoko v hribih. Pri nas so v naravi zelo razširjeni, rasejo v različnih okoljih – v gozdovih, na gozdnih robovih, logih in negnojenih travnikih. V Botaničnem vrtu je nastala bogata zbirka varietet navadnega zvončka, za katero je zaslužen vodja dr. Jože Bavcon. S proučevanjem te pomladnice se ukvarja že vrsto let in je tudi avtor strokovne monografije o navadnem malem zvončku. Zbirko so si lahko ogledali tudi obiskovalci festivala.

XX botanicnivrt zvoncki2

Alan Street, eden največjih angleških poznavalcev in gojiteljev zvončkov ter glavni vrtnar v vrtnariji Avon Bulbs v Somersetu, je povedal, da zvončki v Veliki Britaniji niso avtohtoni, so pa zelo priljubljeni in jih množično gojijo po vrtovih, vzgojili so številne nove sorte. Redke različice dosegajo visoke cene. Zaupal nam je tudi, zakaj so mu tako pri srcu: »Zvončki v Angliji cvetijo sredi zime. So otroci zime in tudi sam sem rojen decembra. So kot prvi otrok, prvi plišasti medvedek, prvi hišni ljubljenec, kar imaš raje kot vse drugo. Če je vreme hladno, si lahko razočaran, ker jih ni na vrtovih, toda prej ali slej se bodo brez dvoma pojavili.«

Omenimo naj še, da navadni mali zvonček sodi med zavarovane vrste rastlin. Prepovedana je tudi mednarodna trgovina z rastlinami iz narave.