ponedeljek, 15. 10. 2018

Fužine - drugo največje mesto v Sloveniji

»Ob besedi Ljubljana nihče ne pomisli na Nove Jarše, šišenske bloke, Savsko naselje, sosesko BS3, Fužinski blues in podobno,« je nekoč zapisal prof. Janez Suhadolc. Toda zakaj ne, saj so vendar sidrišča spominov, ognjišča domačnosti, intimnosti, unikatne subkulture ... Celo samosvoj jezik je slišati v eni izmed njih! In kot pravi raper Zlatko: »Tle loh nafehtaš trikrat več k u centru.«
Avtorica: Lora Power

Na Fužinah smo – v urbanistični enoti, zgrajeni v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja, ki se danes ponaša s titulo najgosteje naseljene soseske v vsej domovini. Na 61 hektarjih med Zaloško in Ljubljanico živi kakšnih 18.000 ljudi, fužinska stanovanja pa so razdeljena med tri epicentre – Rusjanov, Brodarjev in Preglov trg.

Kot je za Delo izjavil eden od projektantov, arhitekt Vladimir Brezar, so jih zasnovali »po skandinavskem in malo po nemškem vzoru«, saj so med bloke zarisali igrišča, pošte, šole in kar je še potrebnega za samozadostno življenje. Čas je pokazal, da bi morali dodati precej več parkirnih mest, kot tudi to, »da so Fužine dobile ne samo betonski, ampak tudi človeški značaj«.

Pravi fužinski obraz se morda najraje prikaže na klopcah pred bloki, v kafičih in ob igriščih, pod krošnjami urbanega sadovnjaka v parku Muste, kjer so nedavno postavili igrala za vse starostne skupine otrok …, a prav tako v gledaliških predstavah, filmih, glasbi in literaturi. Vzemite v roke Fužinski bluz Andreja E. Skubica, ki z mešanjem slovenščine in črnogorščine niza zgodbe štirih povsem različnih protagonistov iz neke fužinske stolpnice. Ali roman Čefurji raus!, »enciklopediji naroda (in jezika)«, z Markom Đorđićem v glavni vlogi ter ob spevni čefurščini, »mešanici ljubljanskega slenga, različnih jugoslovanskih jezikov in nekih posebnosti«. »Fužine so drugo največje mesto v Slovenji,« pravi Vojnovićev protagonist, etnično heterogeno okolje, ki je neupravičeno stigmatizirano kot geto.

»Ziher je kaj v vodi,« se je pošalil Fužinčan, »samo poglej, koliko ekskluzivnih likov se tu rojeva! Nesterović, Handanović, Novaković …, pa Zlatko, Nedžad, Unknown.« Še in še je ponavljal stihe fužinskega hip hopa, se pohvalil, da so s pomočjo Radia Študent zagnali radio Fužin'c in da je nekdo po imenu Nju Fužinišen Kunst organiziral Fužine film festival ter o legendarni soseski posnel več kratkih filmov.

Ta (sub)kulturni izraz podčrta fužinski multikulturni potencial, ki ga je nedolgo tega v objektiv ujel tudi libanonski fotograf Krix Berberian. Njegovo razstavo je med drugimi podprl Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki od leta 1990 upravlja grad Fužine. Renesančni dvorec si zasluži poseben članek, a omeniti velja vsaj to, da je bil nekoč baza protestantizma na Slovenskem, kamor sta zahajala Dalmatin in Trubar, da je Kranjcem dal prvo papirnico, zaposloval steklarje z muranskim znanjem, ustvaril bogato umetnostno zbirko ter botroval izgradnji (še delujoče) elektrarne.

»Ste dobrodošli tuki,« vabi stih in grafit, »na lastno odgovornost.«