petek, 15. 11. 2019

Humanitarec Nick Vovk, magister razvojnih študij

Klic, ki je postal poklic
Avtorica: Nada Breznik

 

Nick Vovk je po diplomi iz filozofije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral na univerzi v Cambridgeu. Za svoj študijski izbor pravi, da mu je omogočil biti z eno nogo sanjavo v oblakih, z drugo rahločutno na tleh. Trenutno je zaposlen pri Danskem svetu za begunce v Ukrajini. Svoje humanitarno in raziskovalno delo občuti kot nujo, čeprav trdi, da nima ponižnosti Pedra Opeke ali levjesrčnosti Toma Križnarja. Ko se pri svojem delu sooča z vojno, lakoto in revščino, čuti, da si nikoli ne bi mogel odpustiti, če jih ne bi vsaj poskusil preprečiti. Kot študent je dosegal izvrstne študijske uspehe, objavljal strokovne in znanstvene prispevke v različnih publikacijah, svoje izsledke predstavil na dveh pomembnih konferencah, izdal vrsto raziskovalnih poročil za mednarodne organizacije, a kar ga kot človeka najbolje predstavlja, je njegov odnos do sočloveka in iskanje našega kolektivnega potenciala.

Kako si se odločil za humanistične študije?

To je krasna priložnost, da se pred vzponi izpostavi tudi padce. Sam sem že zgodaj vedel, kaj me zanima, in ob tem zanemaril druge obveznosti – na Poljanah so me zato trpeli malo dlje. V tem obdobju sem prebral ogromno čtiva, le da pač ne o matematiki. Zanimalo me je vse človeško, in to me je vztrajno vleklo v humanistiko. Imel sem veliko sreče, da so me pri tem podpirali tudi starši. Izkazalo se je namreč, da v tem študiju nisem spoznal le kaj, ampak tudi, kdo želim postati. Veliko ljudi bo ta odgovor iskalo celo življenje, čeprav so morda hitreje našli zaposlitev. Meni je bolj kot varna pomembna smiselna služba. Če že ni druge, kot da večino svojega življenja prodam za golo preživetje, naj bo moj čas vsaj človeštvu v korist. Vse do danes še nisem našel boljše smernice.

Kakšne so razlike med študiji na Filozofski fakulteti v Ljubljani, univerzi v Cambridgeu in študijskih izmenjavah?

Cambridge ima predvsem neprimerljivo več sredstev, kar seveda izboljša proces. V Ljubljani, pa tudi v Pragi in Bratislavi, pa manjka nekaj strasti do poučevanja – in do učenja. Cambridge je v tem resnično raj za piflarke in piflarje. A zato je na Cambridgeu tudi precej več dela, pritiska in stresa. To te, zanimivo, zelo poveže z ostalimi sotrpini iz najrazličnejših disciplin. Slednje okrepi tudi sistem kolidžev, kjer veliko delajo na občutku skupnosti.

Kam te je po magisteriju vodila poklicna pot? Si sam izbiral ali si bil izbran?

Mednarodni humanitarni in razvojni sektor je nepredstavljivo tekmovalen, kar precej omeji osebne želje. Za moje trenutno delovno mesto je bilo poslanih na stotine prijav; za študij na Cambridgeu celo nekaj tisoč. K sreči sem imel na koncu tri ponudbe. Odločil sem se za Danski svet za begunce, ker se zaradi kvalitete dela uvršča v čisti vrh mednarodnih organizacij – najranljivejše osebe in skupnosti morajo biti osrednja skrb vseh humanitarno nagnjenih.

Kaj se te je pri tvojem dosedanjem delovanju najbolj dotaknilo?

Malokaj je bolj botrovalo moji rahločutnosti do sočloveka kot odraščanje v socialnem bloku, med premnogimi podobnimi primeri. Filozofija me je nato poučila, kako bi nam vsem moralo biti, in antropologija, kako grd in gnil in grozen naš svet kljub temu ostaja. Precej težje bi spal, če ne bi k zapolnitvi te vrzeli primaknil nekaj svojega. Po raziskavah v Indiji in Maroku ter misijah na Kosovu in v Ukrajini si o začetnem vzgibu ustvarjam kompleksnejše mnenje. Sedaj veliko bolj cenim privilegij, da to dejansko sploh lahko počnem. V veliko čast mi je prebivati z ramo ob rami s pogumnimi, bistrimi in krepostnimi ter pomagati reševati najbolj pereče izzive človeštva.

Kaj trenutno delaš in kakšna je tvoja vloga?

Pri Danskem svetu za begunce v Ukrajini sem odgovoren za humanitarne subvencije: delam v upravi v Kijevu in na terenu, v humanitarnih bazah ob t. i. kontaktni liniji v regiji Donbas. V upravi delo obsega načrtovanje intervencij (recimo obnova sestreljene šole), pogajanja z donatorji (kot je Unicef), nadalje pa še zagotavljanje kakovostne izvedbe projektov. To zadnje se dopolnjuje s terenskim delom. Tam, recimo, preverjamo, kako naša organizacija odstranjuje mine in ostale ostanke vojne. Terensko delo je prav tako čas, ko se lahko pogovorimo z domačini. V življenju sem spoznal že precej izobraženih oseb, pa ga ni čez uvid sosedove babuške.

Kakšne so tvoje želje in možnosti za povezovanje z domovino?

Moja želja je, da nekoč sleherni dobi priložnost do dostojanstvenega življenja in mojega dela preprosto ne bomo več potrebovali. A do tedaj je še dolga pot. Rad bi bil del zgodbe, v kateri bomo ljudje zopet našli kolektivno moč. Zaradi tega potenciala moje zanimanje ostaja pri civilni družbi; okrepitev slednje pa potrebujemo tudi v Sloveniji. Podpora države je vse manjša, negativni vpliv kapitala se širi – kako se temu učinkovito zoperstavljati, bo vedno bolj iskano znanje. In v tem nenazadnje tudi v znanosti, saj menim, da je v humanitarnih vedah še dovolj prostora za nadaljnji slovenski doprinos.