ponedeljek, 19. 11. 2018

Ideja je postala resničnost in rezultat je navdušujoč

Pogovor z dr. Urošem Ahčanom
Avtorica: Živa Čebulj

Slovenija ima nemalo odličnih zdravnikov, ki jih mednarodna zdravniška skupnost vabi predavat po vsem svetu. Eden izmed najuspešnejših je dr. Uroš Ahčan, steber razvoja rekonstrukcijske in plastične kirurgije v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. Med pacientkami je morda najbolj znan po mikrokirurški rekonstrukciji dojke. Pred časom so mikrokirurško tehniko rekonstrukcije dojk s 3D-modelom v UKC izvedli prvi na svetu. Uvrščena je bila med najboljše rekonstrukcijske tehnike dojk v temeljnem učbeniku rekonstrukcijske kirurgije, ki sta ga uredila Samir Mardini iz klinike Mayo v ZDA in legendarni Fu-Chan Wei iz slavne Chang Gung Memorial Hospital na Tajvanu.

Dr. Uroš Ahčan, pred kratkim ste javnosti predstavili še en vrhunski dosežek, rekonstrukcijo nosu, ki je slovensko kirurgijo znova postavil na svetovni zemljevid. Nam ga lahko predstavite?

Po pomoč je prišla bolnica, ki so ji zaradi raka odrezali celoten nos. Obupana in nesrečna je iskala rešitev. Po natančnih pregledih in analizah smo se lotili inovativnega pristopa. Temeljna ideja je bila, da nov nos na osnovi 3D-načrtovanja in modela zgradimo na podlakti, in sicer iz kosti, kože, žil in živcev podlakti. Nato pa ga v drugi fazi kot telesu lastni rezervni del z mikrokirurško tehniko prestavimo na obraz in tako pacientki povrnemo funkcijo in estetski videz ter spremenimo njeno usodo. Ideja je postala resničnost in rezultat je navdušujoč.

Za takšen dosežek je potrebna kreativna uporaba znanja in možnosti, ki so na razpolago. Proces rekonstrukcije nosu je potekal v dveh izjemno zahtevnih operacijah. Kakšni so uporabljeni postopki?

Takšen poseg zahteva ogromno razmišljanja in pogovorov, tako z bolnico kot ekipo. Potrebna je natančna analiza problema, večdimenzionalno razmišljanje, 3D-načrtovanje in brezhibna tehnična izpeljava. Slednja potrebuje ogromno znanja na področju anatomije, mikrokirurških tehnik, znanja preoblikovanja in učvrstitve kosti, mikrokirurškega šivanja živcev, preoblikovanja mehkih tkiv, tkivne ekspanzije – in nenazadnje občutek za estetiko. Pri tem je potrebno sodelovanje ekipe kompatibilnih ljudi različnih specialnosti. Naše znanje sta dopolnila prim. Vojko Didanovič, ki je izvrsten maksilofacialni kirurg, in mag. Tomaž Tušar iz podjetja Audax, ki nam je omogočil 3D-analizo in natisnil modele tkiv.

Nato sta sledili dve večji operaciji in nekaj manjših korekcij. Vse je potekalo točno tako, kot smo načrtovali.

Sledilo bo povsem človeško vprašanje: devet- in osemurna operacija zahtevata neizmerno zbranost. Imate v teh urah kaj časa za kratek oddih, malico? Se sploh lahko pretegnete? Kako vzdržujete takšno kondicijo?

Večkrat sem že rekel, da je vrhunska kirurgija enako kot vrhunski šport. Tudi tam so napori gledalcem nepredstavljivi, na meji možnega. Tako kot pri športnikih so tudi pri kirurgih pomembne dobre priprave, vizualizacija, strast, nepopustljivost, prepojenost z adrenalinom, vera v zmago ter različne taktične in tehnične zamisli. Kirurgija je vrhunski ekipni šport, kjer vsak posameznik v timu dobro ve, kaj mora početi. Pogosto se sporazumevamo brez besed, samo s kretnjami. Vsi imamo pred seboj en in isti cilj, končni rezultat.

Za resno ukvarjanje s športom ni časa, in ker smo večinoma v prisilnih držah, to na dolgi rok utruja telo. In če med posegom ne piješ in ne ješ, tudi na stranišče ni treba. Se pa dobro spominjam sveže stisnjenega pomarančnega soka po slamici med operacijo v Stockholmu ali kosila v Helsinkih.

Za takšnim uspehom najbrž stojijo številna znanja, prizadevanja, odrekanja in veliko dela. Kako je potekal razvoj takšnih rekonstrukcijskih tehnik?

Za takšne rezultate so najbolj zaslužni učitelji, ki so znali in želeli predati znanje prejšnjih generacij na te, ki so sledile. Oni so opravili pionirsko delo. Zaslužni so starši in učitelji, ki so z vzgojo prispevali, da se zavedamo, da le trdo delo, pošten odnos in spoštovanje različnih razmišljanj vodi v napredek. Vsekakor pa smo pomembni tudi posamezniki, ki kljub zelo slabim razmeram vztrajamo in kljubujemo negativcem, katerih glavno poslanstvo je iskati odgovore, zakaj se nečesa ne da storiti. Pri takih intervjujih bi veliko lahko povedali tudi družinski člani, tako žena kot otroci. Oni vedno znova upajo, da končno pridem. Domov.

Ste specialist za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko in mikrokirurgijo, področja, ki so med seboj tesno povezana. Kakšne pa so razlike med njimi? Kdaj govorimo o plastični, rekonstrukcijski in kdaj o mikrokirurgiji?

Rekonstrukcijska kirurgija je širši pojem in obravnava različne kirurške tehnike za povrnitev funkcije in estetskega videza. Pomemben del pri tem nosi mikrokirurgija, ki nam omogoča prosti prenos tkiv z enega na drug del telesa, vzpostavitev obtoka in poljubno preoblikovanje tkiv. Vsi posegi pa se končajo z estetsko kirurgijo, ki ima svoja pravila za zagotovitev najboljšega estetskega rezultata. Zato ni meja med posameznimi področji, temveč je zgolj dobra celostna kirurgija ali slaba parcialna kirurgija. Prva temelji na poglobljenem izobraževanju in trdem delu ter izkušnjah, druga pa na nekaj dnevnih tečajih.

Z vrhunskimi dosežki spreminjate tako znanost kot življenja svojih pacientk in pacientov. Prav tako ste si prizadevali za spremembo slovenskega javnega zdravstvenega sistema, da strokovnjaki in bolniki ne bi bežali v tujino ali zasebno prakso. Tudi sami imate zasebno ordinacijo, a vseeno ostajate tudi v Univerzitetnem kliničnem centru. Kaj vas zadržuje tu?

Župan pravi, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, in temu pritrjujejo tudi obiskovalci. Tudi sam se strinjam, da je življenje v Ljubljani prijetno in kakovostno. Zrak, voda, hrana, arhitektura, prometna ureditev, varnost so za mnoge samoumevni, a v resnici za tem stoji ogromno dela in truda velike skupine ljudi. V UKC imam sodelavce, člane uspešne ekipe, ki se trudijo za ugled oddelka in slovenske medicine, vodstvo se poleg tega trudi še omiliti slabe odločitve iz preteklosti. Nenazadnje v UKC pridejo najzahtevnejši bolniki. Ti s seboj prinašajo največje izzive.

Zasebna ordinacija pa mi nudi umetniško izražanje, delo v navdušujočem okolju, druženje z zanimivimi ljudmi različnih poklicev in usmeritev, ki me polnijo in učijo na drug način. V privatni ustanovi se ideje da udejanjiti hipoma brez sestankovanja. In konec koncev mi zasebna ordinacija omogoča, da svojim otrokom lahko nudim to, kar moji kolegi v tujini lahko storijo že brez dodatnega dela v zasebnem sektorju.

Takšen poklic res ni samo delo, temveč poklicanost, in zahteva celega človeka. Kako ostajate nasmejani, kako si polnite baterije?

Uh, ne vem, kdaj sem se nazadnje spontano in iskreno, glasno nasmejal. Nasmehi na fotografijah so večinoma narejeni za lepšo podobo. Že nekdaj so me otroci spraševali, zakaj se nič ne smejim. Vedno nosim s seboj ogromno problemov in stalno procesiram, iščem rešitve. Zato sem večkrat zamišljen kot nasmejan.

Pogrešam Jurija Zrneca in Našo malo kliniko, pogrešam sproščenost in dobrosrčnost ljudi, nalezljiv nasmeh. Trenutno mi energijo daje družina – pa tudi prijatelji in balkon na Velem Lošinju.