ponedeljek, 17. 12. 2018

Igralec PRIMOŽ FORTE: Šestnajstleten sem zavonjal odrski svet

Konec oktobra se je Primož Forte podal na romanje po Sloveniji z monokomedijo o priljubljenem liku iz serije Ena žlahtna štorija, Avguštinu Rebuli, imenovanem Gušto. Primož Forte ima v svoji trinajstletni karieri igralca za seboj že vrsto vlog, o katerih v njegovi rodni Ljubljani ne vemo veliko.
Avtorica: Nada Breznik

Kako je prišlo do odločitve za poklic igralca?

Odločitev je dozorela kar zgodaj. Bil sem v 2. letniku gimnazije Poljane in vzporedno sem končeval glasbeno šolo v Mostah, kjer sem se učil igranja klasične kitare, ko je prišlo na šolo vabilo na avdicijo za Shakespearovo predstavo Sen kresne noči v stari angleščini. Predstavo je režiral angleški režiser William Russell. Z nekaj sošolci smo se odločili poskusiti in bil sem izbran za vlogo Demetrija. Imel sem šestnajst let. Odigrali smo kakšnih 40 predstav, gostovali smo po vsej Sloveniji. Takrat sem zavonjal ta odrski svet, ne le igranja, doživljanja v svoji notranjosti, sporočilih, ki jih lahko posreduješ ljudem, pritegnil me je ta drugi del, vaje, kostumi, generalka, vznemirjenje ob premieri.

Do takrat sem nekako mislil, da bom izobraževanje nadaljeval na glasbenem področju, kot mi je priporočal tudi moj profesor kitare. Vendar sem po tej gledališki izkušnji sam pri sebi začel razmišljat, da bom lahko, če postanem igralec, še vedno igral kitaro v predstavah in počel še marsikaj drugega. Na Gimnaziji Poljane sem nato v naslednjih dveh letih igral še v dveh gledaliških skupinah. V slovenski smo uprizorili Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (režiral Klemen Markovčič), igral sem župana; v francoski pa smo, če se prav spomnim, igrali Moliѐrovega Namišljenega bolnika v režiji naše legendarne profesorice francoščine Jasne Neubauer.

Kako se je potem nadaljevala tvoja gledališka kariera?

Na AGRFT sem bil sprejet leta 2000, po dveh neuspešnih poskusih. Po končanem študiju sem najprej eno leto ustvarjal otroške predstave v Gledališču za otroke in mlade (GOML), ki je bilo takrat (2004) v Španskih borcih. Prva profesionalna predstava za odrasle v kateri sem igral, pa je bila igra Karusel, avtorja Zdenka Kodriča in v režiji Branke Bezeljak. Uprizorjena je bila na Ptuju. Na Ptuj je takrat prišel tudi Marko Sosič, takratni umetniški vodja gledališča v Trstu. Kot selektor za Borštnikovo srečanje si je moral ogledati vse predstave po Sloveniji. Takrat me je povabil v Trst in v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu sem pogodbeno zaposlen še danes.

Od doma sem šel že pri dvaindvajsetih, ko sem se preselil v najeto stanovanje na drugem koncu Ljubljane, leta 2004 pa še v drugo državo. V Trstu sem eno leto samo bral knjige, ni bilo še tako razvitega interneta, telefon je bil drag, jezika še nisem znal, nikogar nisem poznal. Takoj po prihodu v to gledališče sem dobil vlogo Scipia Slataperja v monodrami Moj kras, s katero sem bil povabljen v spremljevalni program Borštnikovega srečanju.

Letos spomladi je doživela slovensko praizvedbo monodrama Juda, avtorice Lot Vehemans in v režiji Igorja Pisona. Z njo bom, upam, spomladi gostoval tudi v Ljubljani.

Gušto, popularni lik iz serije Ena žlahtna štorija, v monokomediji Gušto gre na romanje, avtorja Roka Viličnika, pa je moja tretja mono predstava, če ne štejem avtorskega projekta za otroke v produkciji SSG Trst, Pedenjped, za katerega sem napisal tudi tekst, ga sam režiral in v njem igral. S to otroško uspešnico gostujem po vsej Sloveniji že četrto sezono.

Katere vloge si še odigral?

V Trstu sem oblikoval že kakšnih 40 vlog. Zdaj imam bolj v spominu te zadnje, letos Polonija v Hamletu, pred kratkim smo začeli z vajami za Kralja na Betajnovi, v katerem bom igral lik Kantorja. Sicer pa sem med drugim igral Dioniza v Bakhantkah režiserja Vita Tauferja, Julijana v Svinjaku avtorja Piera Paola Pasolinija v režiji Ivice Buljana, zelo zanimiva pa je bila tudi vloga maratonca v predstavi Maraton v New Yorku režiserja Mihe Goloba, kjer sva s soigralcem vso predstavo tekla na mestu in igrala. V gledališče v Trst na žalost prihaja čedalje manj gledalcev iz Slovenije, še kritiki redko. Pred letom in pol sem se preselil na Kras, v bližino mojega matičnega gledališča, tu imam družino in tu nameravam ostati.

Ali imaš vzornike med domačimi in tujimi igralci?

Izredno sem vesel, da je letos dobil nagrado Janez Škof. Nazadnje sem ga gledal v Angelu pozabe. S pokojnim Šugmanom je slovensko gledališče izgubilo velikega igralca, drugače pa je v Sloveniji toliko kakovostnih igralk in igralcev, da bi težko izpostavil le nekatere, ker ne bi bilo pošteno do ostalih.

Zelo spoštujem in občudujem igralce, ki se lahko vživijo v zgodovinske, vplivne in zanimive osebnosti v avtobiografijah in morajo za takšno vlogo naštudirati ves njihov svet. Trenutno bolj kod filme rad gledam serije, skandinavsko kinematografijo in njihove nadaljevanke, ki so premišljeno in temeljito narejene, do konca napete in gredo bolj v globino, kot večina ameriške produkcije.

Katero literaturo rad prebiraš?

Poleg tega kar berem za svoje delo, priznam, da trenutno ne berem veliko. Arto Paasillina je eden mojih najljubših avtorjev, žal mi je, da je pred kratkim umrl. Tudi v njegovih delih me privlači ta posebni skandinavski humor. Trenutno tudi redkeje obiskujem gledališke predstave kot gledalec. Oba s partnerko Tino sva igralca, najina Olivija je sedaj na prvem mestu.

Si v svoji dosedanji karieri prejel kakšno nagrado?

Prejel sem zlato palčico za vlogo v predstavi Butalci v režiji Jaše Jamnika, ki smo jo kot individualno nagrado dobili vsi igralci te predstave leta 2005.

Dve Borštnikovi nagradi za kolektivni dosežek sta prejeli predstavi Vaje za tesnobo režiserja Jake Andreja Vojevca ter Pet modernih No dram v režiji Mateje Koležnik, najboljša predstava v celoti na Tednu slovenske drame je bila predstava Hlapci v režiji Sebastijana Horvata razglašena za najboljšo predstava v celoti in še nekatere druge.

In kaj meniš o Guštu?

Gušto je nehote postal nekakšna ikona. Po prvih odzivih v razprodanem Avditoriju, v Ilirski Bistrici in po ljubljanski premieri, vidim, da ga gledalci niso pozabili. Imam ga rad, prijel se me je, zna se zgoditi, da se me bo držal velik del življenja. Predstava Gušto gre na romanje ni samo humorna. Avtor Rok Vilčnik je napisal odličen tekst, ki ni na prvo žogo komercialen, ima neko žlahtno linijo, nek lok in sporočilnost, ki je v tem času še kako potrebna. Gledališče ni samo zabava, mora tudi vzgajat.

V Ljubljani bo na sporedu v Španskih borcih še 18. decembra. Medtem pa se odpravlja že v druge kraje po Sloveniji.