torek, 16. 10. 2018

Intervju z mestnim štipendistom Matjažem Jeranom

Vse je mogoče, kadar smo sami navdahnjeni, mirni in motivirani
Avtorica: Nada Breznik

Matjaž Jeran je diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Navdušen plezalec je med študijem na predstavitvi štipendistov predaval o športu, ki mu je predan že od mladih nog: športnem plezanju in alpinizmu. Že kot študent je povabil v Slovenijo znano kenijsko naravovarstvenico Sabo Douglas-Hamilton in vodil z njo zanimiv razgovor v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Kako je bilo združevati študij ekonomije s plezanjem?

Študij sem izbral na podlagi reference soplezalca, ki je bil 4 leta starejši študent Ekonomske fakultete. Imel je veliko prostega časa, a je bil kljub temu izjemen študent. Tudi v mojem primeru je bilo mogoče z rednim obiskovanjem predavanj in vaj ter dvema kampanjskima študijskima akcijama na leto narediti izpite dovolj strnjeno, kar mi je omogočilo veliko časa tudi za plezanje.

Nobenega dvoma ni, da sem vse stvari podrejal plezanju in plezalnim odpravam. Vendar sem tudi študij zajemal z veliko žlico, študijske izzive sem poskusil kar najbolj približati vzporednicam v navpičnem svetu, kar me je zelo motiviralo. V drugi polovici študijskega časa sem bil po 6 mesecev na leto v tujini, kar je vsekakor podaljšalo študij, a mi hkrati omogočilo, da je v meni rasla ideja o plezalnem kruhu.

Kakšne uspehe si nanizal v času svoje plezalne športne kariere?

Prvo nagrado sem si vsakodnevno podeljeval sam v družbi prijateljev, živel sem svoje sanje. To je zame največja nagrada, ki jo lahko prejmem in še vedno uživam v njej. Velika nagrada in potrditev ter motiv je bil vsekakor izbor med mestne štipendiste. Resnično sem hvaležen, da se je to zgodilo, dalo mi je krila, ki so me ponesla v svet odprav in mi omogočila razgled.

Študijsko sem bil najmočnejši v prvem letniku, bil sem izbran v eminentno skupino top 20 brucev EF. Kasneje so študijske uspehe prerasli plezalni, s soplezalci smo po svetu prosto splezali kar nekaj norih 1000-metrskih sten, kot so El Capitan v Kaliforniji, Trango Tower v Pakistanu in vsekakor prvenstvena smer v Keniji, ki je bila zagotovo odločilen korak v mojem plezalnem razvoju. S postavitvijo Plezalnega centra Ljubljana smo lepo realizirali mojo diplomsko temo – to je bilo najboljše kronanje mojega študijskega obdobja.

Srečal si veliko ljudi, se z njimi spoprijateljil in si še danes v z njimi v stiku. Kaže, da so med vami še prav posebne vezi.

Plezalne vezi so ene najmočnejših, primerljive so z družinskimi. Primarna naveza so bili zame kot odraščajočega človeka soplezalci Matevž Kunšič, Rok Šisernik in Miha Valič. Zadnja dva sta z nami le še v srcih. Z njimi smo sproščeno pletli prijateljstva v Afriki, Ameriki in Pakistanu. Okoliščine, v katerih smo se spoznavali, so tako nore, da ob vnovičnem snidenju vedno izgubim glavo in se prelevim v zmešanega dvajsetletnika. Mnogim sem hvaležen za nore dni in jih nikoli ne pozabim.

Če prav razumem, je bil Plezalni center tvoja ideja, si solastnik, direktor, obenem pa tudi mentor mladim, pedagog, vodnik in še kaj?

Plezalni center je sicer praslovenska ideja, ki pa je pred nami še nikomur ni uspelo realizirati. V našem primeru je bila zmagoslavna kombinacija dveh maničnih Matjažev (poleg mene še Matjaž Doljak), oba sva brezpogojno sledila naslednjim korakom in izpeljala 2-milijonski projekt praktično iz ničesar.

Sam sem predhodno razvil ustrezno podstat, torej največjo plezalno šolo v Sloveniji, ki je temeljila na predajanju ljubezni do plezanja. Stvari, ki smo jih poslušali na Ekonomski fakulteti, smo realizirali, kar brez alpinističnega pristopa ne bi bilo izvedljivo. Vedeli smo, da je projekt tvegan, divji in v vsakem trenutku vanj brezpogojno verjeli. Ven iz te stene se da priti samo preko vrha, umika ni.

V tem trenutku zaključujem šolanje za gorskega vodnika. To je bil idealen pobeg iz pisarne, in sicer v najbolj intenzivnem življenjskem obdobju: Plezalni center, dva mlada otroka, zraven pa še šolanje, ki ti vzame ves prosti čas in stane 10.000 evrov. Ampak je bilo vredno: službene izzive sem sposoben odmisliti le v najbolj resnih hribovskih okoliščinah, kjer ni prostora za nič razen za mojo navezo.

Pedagoški del je tako zamenjalo vodništvo, poskušam pa biti dober inštruktor mojim trem domačim plezalcem in ob različnih priložnostih mi še vedno zaigra srce, ko nadomeščam na kakšni otroški skupini, skuham kosilo za 25 lačnih otrok ali skupino odraslih naučim sproščenega plezanja. Še vedno sem najraje med ljudmi, v koži učitelja, mnogo prijetneje kot direktorja.

Kakšne kulturne in izobraževalne dejavnosti še potekajo v centru?

Naša ekipa je močna in razgibana, poleg plezanja nas vlečeta tudi glasba in fotografija. Obenem čutimo izjemno odgovornost pri vzgoji mladine in pri premikanju meja v glavah starejših. Vse to je mogoče le, kadar smo sami navdahnjeni, mirni in motivirani. Vedno znova se vrnemo na izhodišče, da moramo slediti svojim plezalnim željam, saj bomo le tako lahko zbrali energijo in jo predajali dalje. Plezanje je več kot šport, to živimo dnevno in ta iskrenost se kaže tudi v naši programski shemi.

Športno delovanje in navdušenje danes uspešno združuješ z znanji s področja ekonomije. Ali si zadovoljen? Kaj si še želiš uresničiti? Kaj te še napolnjuje in veseli?

Sem zadovoljen, rutina pa me malo duši. Želim se še naprej poglabljati v idejo o razvoju plezalne kulture in se ne dnevno ukvarjati z istimi problemi. Čutim, da me čakajo nove knjige, potrebujem nova znanja, psihologijo. Ob tem želim operativno delovanje centra predajati sodelavcem, ki so zreli za prevzemanje odgovornosti. Sam se želim osredotočiti v nadgradnjo infrastrukture, saj je naša plezalna šola prostorsko omejena in ji je treba omogočiti prostor za razvoj.

Čutim, da je najpomembnejše aktivno preživljanje časa z družino. Plezanje, gorništvo in turno smučanje je v naših družinskih genih, in to me resnično izpolnjuje. Češnja na vrhu torte pa so gostje, s katerimi preživim iskrivih 30 dni in več v domačih in tujih gorah.