sreda, 19. 12. 2018

Ivan Cankar in Ljubljana

Sto let po smrti pisatelja, dramatika, esejista, prevajalca in pesnika Ivana Cankarja ponovno podrobneje preučujemo njegova dela in čas, v katerem je živel ter ga posredno ali neposredno komentiral in opisoval v svojih delih.
Avtor: dr. Blaž Vurnik, Mestni muzej Ljubljana, MGML

 

Danes bolj kot kadar koli prej poudarjamo aktualnost Cankarjevih misli. Pravzaprav se zdi, da je predvsem njegova kritika družbe in politike, ki jo je mogoče razumeti v kontekstu našega časa, marsikoga presenetila. A vendar se pri tem ne smemo prepustiti pretirani lahkotnosti in vabljivemu interpretiranju pisateljevih citatov.

Mesto!

To prav gotovo velja tudi za njegove opise svojih otroških pogledov na Ljubljano, ki jih je pisal kot odrasel mož in v katerih se nostalgično spominja svojega hrepenenja po mestu. V otroških očeh je bila Ljubljana od daleč gotovo videti kot velemesto, kraj lepih in visokih palač, ulice pa polne lepo oblečenih in uglajenih meščanov.

»Pred nami na obzorju se je belila Ljubljana in nad Ljubljano je sijalo sonce. Kakor visoko vzpet iznad močvirja, povišan v sam nebeški sijaj, je bil tam svet. Strmeli smo zamaknjeni v luč, ki ni bila zemeljska, ni bila naša. Bose noge so se nam udirale v blato, tresli smo se od mraza, težko smo nosili polne malhe; ali v srcu je bila misel: 'V Ljubljano, naravnost v to luč, za zmerom!' In odgovorila je druga misel, grenka in temna: 'Kako bi v to lepoto, mi iz močvirja! Kam bi, zasopli in blatni, popotni berači!'« (Na klancu, 1902)

Mesto, v katerem se človek lahko izgubi v množici, je bilo gotovo mamljivo za otroka, ki ga je v trškem okolju Vrhnike določal pečat revščine. Dve nesreči, ki sta zadeli Cankarjeve, sta v celoti spodnesli materialni temelj družine. Najprej je oče opustil krojaško obrt, saj mu ekonomskega uspeha nova trgovina s konfekcijskimi oblačili ni več dopuščala. Sicer je trgovino vzel v najem, a je bil trgovsko neuspešen. Druga nesreča je bil velik požar leta 1879, ki je uničil velik del Vrhnike, med drugimi tudi hišo Cankarjevih na Klancu. Revščina, ki je temu sledila, je v bodočem pisatelju že zgodaj oblikovala stališča, ki so v odraslem Cankarju postala politična. Bolj ali manj so bila ta spoznanja povezana s pravico in krivico in preprosto ugotovitvijo, da eni imajo zato, ker drugi nimajo.

Spet mesto

Leta 1888 se je Ivanu Cankarju želja končno uresničila. Dvanajstleten je z materjo prišel v Ljubljano, kjer so ga vpisali v Realko na Vegovi cesti. Ljubljana je bila v tistem času majhno provincialno mesto brez ambicioznih javnih zgradb in urbanistične vizije prihodnjega razvoja. Nekaj let prej (1882) so Slovenci z zmago na volitvah prevzeli oblast v mestu. Takrat se je Ljubljana tudi začela oblikovati v središče slovenskega naroda. Čas Cankarjevega šolanja v Ljubljani je opredelil neprestan boj za eksistenco. Mati, ki je sama skrbela za otroke, je poizkušala Ivanu v Ljubljani zagotoviti vsaj osnovne pogoje dijaškega življenja, vendar je njegovo bivanje v tistem času pogosto opredelilo pravo pomanjkanje. Nekaj časa je v Ljubljani bival tudi skupaj z mlajšim bratom Karlom, ki je prav tako v Ljubljani preživljal dijaška in kasneje tudi študijska leta. Ko je leta 1895 v tretjem poizkusu maturiral, je naslednje leto odšel na študij tehnike na Dunaj. Študij ga ni zanimal, vse več je pisal in se na Dunaju odločil, da bo živel od pisanja. Tako se je že po slabem letu vrnil v Ljubljano in na Vrhniko. V tem času je večkrat hodil v Cukrarno, staro rafinerijo sladkorja, kjer je prebival Josip Murn. Pri njem so se srečevali Cankar, Dragotin Kette in Oton Župančič, literati slovenske moderne. Cukrarno, v kateri so živeli večinoma tisti, ki si jim v življenju ni uspelo zagotoviti boljšega materialnega položaja, je Cankar upodobil v več svojih delih. Lahko bi rekli, da je bila idealno okolje za nekatere Cankarjeve zgodbe, v katerih je poudarjal depresivne, z revščino, boleznijo in smrtjo zaznamovane dolge temne hodnike, stopnišča in vlažne sobice z majhnimi okni.

»Tam, kjer sem doma, se razprostira ob leni vodi, molčeči v globoki strugi, veliko poslopje, črno in tiho, kakor ogromna mrtvašnica. Zapisano je na mokrem zidu, na omreženih, mrkih oknih, da je bilo sezidano poslopje trpljenju za dom in posteljo. Če sem šel mimo, ko je povsod drugod sijalo solnce, sem videl koščene roke, ki so se oklepale železnega omrežja v oknih, in velike črne oči, ki so strmele v solnce. Mnogokdo je stopil v tisto temno, prostrano vežo; in če je bil prej rdeč in vesel njegov obraz, je prebledel nenadoma in luč oči je ugasnila; ko se je vrnil, je šel sključen, z omahujočim korakom, kakor v sanjah blodeč; toda malo jih je bilo, ki so se vrnili iz mrtvašnice.« (Nina, 1906)

Tudi na Dunaju je bil v Ljubljani

Tako v tistih mesecih, ko je Cankar prvič živel na Dunaju, kot tudi kasneje, ko je Dunaj za več kot desetletje postal njegov dom, je pomembno vlogo v njegovem življenju odigral že omenjeni brat Karel. Čeprav je Ivan Cankar obilno korespondiral z vrhniškim in ljubljanskim sorodstvom in znanci, je bil Karel vendarle glavna Ivanova vez z Ljubljano. Zanj je v Ljubljani opravljal neštete opravke, se dogovarjal za honorarje, vzdrževal Ivanove stike z delom sorodstva, hodil k založnikom, celo prepisoval Ivanove feljtone v časopisih, če Ivan ni imel svojega rokopisa, in mu jih pošiljal na Dunaj, ko jih je pripravljal za knjižno izdajo. V tem obdobju je imel Ivan radikalno proticerkveno in antimoralistično držo, zaradi česar je tudi mladi semeniščnik Karel Cankar moral slišati marsikatero pikro pripombo na bratov ali celo svoj račun. Ko je Ivan Cankar živel na Dunaju, so njegova dramska dela Jakob Ruda, Kralj na Betajnovi in Pohujšanje v dolini šentflorjanski krstne uprizoritve doživela v ljubljanskem deželnem gledališču. Le komedija Za narodov blagor je v Ljubljani že imela napovedano premiero, a je bila odpovedana, saj je sprožila kar nekaj razburjenja med ljubljanskim meščanstvom, pa tudi intendant slovenskega gledališča Fran Govekar je zaslutil, da bi utegnil biti lik sirote šentflorjanske ustvarjen prav po njem.

Cankar kljub več kot desetletnemu bivanju na Dunaju nikoli ni postal Dunajčan. Z razdalje je opazoval dogajanje v domovini in ga neprestano komentiral, večinoma v jezi. Tako je denimo reagiral ob izdaji Kettejevih pesmi, ki jih je izbral in uvodno besedilo napisal Anton Aškerc, izšle pa so pri Schwentnerju leta 1900. Čeprav je bil Aškerc pri začetkih Cankarjevega ustvarjanja njegov vzornik in čeprav je leto dni poprej Aškerc zelo pohvalno v Ljubljanskem zvonu ocenil Erotiko, je ta knjižna izdaja Cankarja spravila v bes. Načelno zato, ker se ni strinjal z izborom (po njegovem mnenju se Ketteja sploh ne da izbirati, saj je vse odlično), in drugič zaradi Aškerčevega pokroviteljskega odnosa do mladega pokojnega pesnika, kot je Aškerčevo besedilo razumel Cankar. Cankar sicer tega nikjer ne omeni, vendar bi zamera znala izvirati tudi iz tega, da si je morda kot Kettejev najtesnejši prijatelj in literarni zaščitnik sam želel sodelovati pri takšni knjižni izdaji. Cankar je Aškerca precej brezobzirno in neposredno napadel, mu očital neizvirnost, šablonskost in starokopitnost in mu tudi sicer odrekal literarno kvaliteto. Dvanajst let kasneje je sicer v predavanju po Aškerčevi smrti o njem govoril povsem drugače in spoštljivo. Podobno ga je razburil tudi dogodek, povezan s prijateljem Murnom, ki je v začetku leta 1901 bolan umiral v Cukrarni. Slovenski narod je namreč 8. maja objavil novico o Murnovi bolezni in o tem, da uredništvo zanj zbira darove. Cankar je bil nad novico pretresen, imenoval jo je impertinentno in komentiral: »V taki vasi kot je Ljubljana bi se dalo človeku pomagati, ne da bi se ga javno proglasilo beračem.« Pravzaprav se je Cankar razburjal nad vsem ljubljanskim dogajanjem, ki oz. kolikor ga je spremljal z Dunaja. Bil je tudi kritičen do osnutka za Prešernov spomenik kiparja Ivana Zajca, v katerem je videl penzionista, ki odhaja iz pisarne in akte še vedno drži v roki. Tudi v korespondenci z ljubljanskimi znanci je Cankar rad kritiziral svoje nekoč močno oboževano mesto. Aškercu je aprila 1900 pisal: »Hvala bogu, da ne diham Ljubljanskega zraka; tam postanejo malenkostni in dolgočasni najboljši ljudje,« dobro leto dni kasneje pa bratu Karlu: »Vsa naša dandanašnja literatura – izvzemši par mladih ljudi – je, oprosti mi, za en drek. Ali boljša ne more biti. Tako duševno nizke in prazne buržoazije ni nikjer kot je naša slovenska; in vsa naša literatura je te buržoazije cvet in sad. Od gnoja pa ne moreš zahtevati drugega kot smrad.« Založniku Erotike Otomarju Bambergu je avgusta 1903 napovedal, da bo napisal roman, ki bi naslikal ljubljansko bedo v družbi, umetnosti in politiki, ki pa ga nato ni napisal, gotovo pa je del idej, ki jih je imel za ta roman, uporabil v Pohujšanju, Hlapcih, že dve leti prej v besedilu Za narodov blagor in še v kakšnem drugem delu.

Cankarjanstvo

Ljubljansko okolje mu te pronicljive diagnostike družbe in satire ni ostalo dolžno. Kritiki so z dobršno mero krvoločnosti obravnavali njegova dela, ko so izšla, in v kritikah izražali mnenja ne le o delih, ampak tudi o Cankarju samem. Imenovali so ga pornografa, antimoralista, duševnega bolnika. V uredništvu časnika Slovenec so leta 1909 celo skovali izraz »cankarjanstvo«, ki naj bi bilo »najhujše zlo /…/ ki rodi intelektualno in moralno anarhijo, nihilizem; dijak izgubi vero v vsake ideale in to je smrt za mladega človeka«.

Svoj položaj umetnika na Dunaju je upodobil v Slivarju v romanu Tujci (1901). V tem delu je v ospredju zgodba o kiparju Slivarju, ki zmaga na natečaju za Kettejev spomenik, a spomenika po njegovih načrtih nikoli ne postavijo. Ker v domačem okolju Slivar nima možnosti za delo oziroma za preživetje z umetnostjo, odide na Dunaj. Tam delo sicer je, vendar okolje zahteva konformistično prilagoditev malomeščanskemu estetskemu okusu, ki ga Slivar prezira in se mu ne more ukloniti. Zato socialno, psihološko in fizično tone ter slednjič naredi samomor. Vsebina romana je v določenem delu avtobiografska, vsekakor v Slivarjevi izkušnji z odnosom pomembnežev in malomeščanov do umetnosti, gotovo pa tudi v doživljanju tujega okolja.

V tem dunajskem obdobju je najdlje časa preživel v Ljubljani v letu 1907, ko je kandidiral za poslanca v državnem zboru. Takrat je bil nastanjen pri prijateljih Adi in Etbinu Kristanu, voditelju Jugoslovanske socialno demokratske stranke, za katero je Cankar kandidiral na volitvah. V času volilne kampanje je pisal povest Hlapec Jernej in njegova pravica, delo, ki je postalo Cankarjev literarizirani politični manifest.

Spet v Ljubljani

Jeseni leta 1909 se je po nekajmesečnem bivanju pri bratu Karlu v Sarajevu vrnil v Ljubljano in se od takrat na Dunaj ni več podal. Najprej se je naselil v pravkar zgrajenem hotelu Tivoli, kmalu pa se je preselil na Rožnik k znanki iz dijaških let Nini Bergman. Rožnik je bil idealno okolje za človeka Cankarjevega značaja. Sam je nekoč zapisal, da je rad sam, a ne osamljen. Na Rožniku je imel mir za pisanje, a obenem tudi ravno prav pozornosti prijateljev, ki so ga obiskovali, in oboževalcev, ki so ga hodili občudovat pri ustvarjanju. Na Rožniku so nastale desetine feljtonov, ki jih je objavljal v Slovenskem narodu in drugih časopisih, pa tudi dela kot Milan in Milena (1913), Grešnik Lenart (napisano 1914/15, izšlo 1921) ter kratka prozna dela, ki jih je objavljal v reviji Dom in svet, nato pa so zbrane izšle v knjigi Podobe iz sanj (1917). Prva svetovna vojna je Ivana Cankarja fizično in duševno izčrpala, prav tako tudi samouničujoč življenjski slog. Čas internacije na Ljubljanskem gradu med 23. avgustom in 8. oktobrom 1914, kjer se je znašel kot politično sumljiv, saj naj bi se v neki družbi pozitivno izrazil o Srbih, je pisatelja močno psihično izčrpal, nič drugače pa ni bilo z njegovim služenjem cesarju. Jeseni 1915 je bil vpoklican v 17. pešpolk v Judenburg, od koder je bil po nekaj tednih odpuščen in se je vrnil v Ljubljano.

»Vse trpljenje, ves srd, ves sramotni občutek ponižanja, vsa telesna muka in izmučenost – bodi vse, kjer je bilo! Tolažba edina in velika mi je bila na Gradu, da sem preživel poldrugi mesec v tako sijajni družbi, kakor še nikoli v svojem življenju.« (Ministerialna komisija, 1918)

Po menjavi gospodarja na Rožniku je postalo rožniško okolje do pisatelja vse bolj neprijazno, pa tudi sam se je v gostilni na Rožniku počutil vedno slabše. Zato se je jeseni 1917 preselil v mesto. Po nesrečnem padcu konec oktobra 1918 na stopnišču hiše na Kongresnem trgu, kjer je takrat prebival, je moral po nekaj dneh v bolnišnico. Tam je 11. decembra umrl.

Ivan Cankar je umrl prav v dneh, ko je Ljubljana praznovala konec vojne in začetek narodne emancipacije v lastni državi. Njegovo življenje se je izteklo skupaj s časom, ki ga je pozorno, duhovito in večinoma tudi neusmiljeno opisoval in vrednotil v svojih delih.

Vurnik strip o cankarju
Knjigo Blaža Vurnika in Zorana Smiljanića Ivan Cankar: podobe iz življenja so obiskovalci letošnjega knjižnega sejma izbrali za knjigo leta.