sreda, 20. 2. 2019

Iz Repenj v Medvode

Po Ljubljanski kotlini severno od Ljubljanskega gradu je posejanih nekaj osamelcev. Šmarne gore in Rašice ni treba posebej predstavljati, vendar ta dva hriba zastirata nekoliko nižji greben, ki se vzpenja med Repnjami in Medvodami. Prav ta dva kraja bosta izhodišče in cilj izleta, ki ga pod noge jemljemo tokrat.
Avtor: Rok Kušlan

Izhodišče je avtobusna postaja Repnje samostan, dostopna z avtobusom številka 60, ki pelje z glavne ljubljanske avtobusne postaje, a žal ne vozi ob nedeljah. S postaje v Repnjah krenemo nekaj metrov proti Ljubljani proti prvemu odcepu na desno, kjer uzremo kažipot proti Sv. Tilnu, do katerega pridemo po gozdni cesti v četrt ure. Sv. Tilen je ohranjen tabor, ki je okoliškim kmetom nudil zavetje ob turških vpadih. Po izročilu naj bi bil na najhujši preizkušnji prav ob zadnjem turškem divjanju konec 16. stoletja. Tabor je bil že v izgubljenem položaju, ko naj bi ga rešil prav zavetnikov soimenjak, Boltarjev Tilen.

Cesta, po kateri smo prišli, naprej od Tilna preide v kolovoz. Kmalu pridemo do razcepa, kjer zavijemo desno in se vzpnemo na greben, ki mu bomo sledili vse do Medvod. Kolovozu ni težko slediti, da ne bi bili prepuščeni naključju, pa skrbijo lične table, ki jih bomo srečevali vse do Starega gradu. Tja dospemo v eni uri, če se ne bomo ustavljali pri pomnikih NOB ali lezli na Brecljev hrib. Na slednjem je bilo 1000 let pred Kristusom pomembno gradišče, kjer naj bi živelo kar 400 prebivalcev. Njegov obstoj je že pred stotimi leti predvidel »starinokop« Jernej Pečnik. Ker je bil samouk in naj bi ga pri tem zanimal predvsem dobiček, ga znanstvena srenja ne šteje za arheologa, čeprav je bil obenem tudi avtor prve tiskovine z arheološko tematiko v slovenščini. Njegova lopata se v Brecljev hrib ni nikoli zasadila, temveč je ostanke gradišča razgalil vihar, ki se je razdivjal pred dobrim desetletjem in gozd praktično odpihnil. To je vzpodbudilo arheologe, da so področje raziskali.

Od Brecljevega hriba v desetih minutah pridemo do Starega gradu, ki je s 515 metri najvišja točka grebena in tudi naše poti. Grad je bil verjetno postavljen v 11. stoletju, da bi branil meje kamniškega gospostva nasproti ljubljanskemu in loškemu. Pred skoraj 90 leti je našo današnjo pot kot del enega od izletov v svojem vodniku Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem opisal Rudolf Badjura in v njem zapisal tudi »originalno narodno pripovedko« o Starem gradu. Tu naj bi živel vitez, ki se je vdajal kockanju. Šlo mu je odlično od rok do večera, nakar mu je zmanjkalo soigralcev, zato je h kockam povabil samega hudobca. Tedaj pa mu je sreča obrnila hrbet. Zakockal je vse premoženje, zastavil še hčerko ter nazadnje svojo dušo in – izgubil. Tudi tisto noč se je nad Starim gradom razbesnel silovit vihar in graščaka so naslednji dan našli mrtvega z ožganim obrazom, hčere pa nikoli. Ko so stikali za njo, so našli kačo, ki se je splazila z gradu, in nihče ni podvomil, da je to zakleta graščakova hči. Ko so hoteli starega pokopati, se je iz krste slišal strašanski hrup, in ko so jo odprli, so bili v njej samo še graščakovi čevlji. A legenda o graščakovi hčerki se še nadaljuje: spremenjena v kačo čuva zaklade na gradu. Nekoč je živel pastirček, ki se je vsak dan umil v studencu pod gradom, ko pa se je nekega dne pozabil umiti, se mu je prikazala ogromna kača in mu rekla: »Če bi se še danes umil v studencu, bi me odrešil, ti pa bi dobil polne rjuhe cekinov, tako pa si zapravil mojo in svojo srečo.« Po tistem je kača izginila in nikoli več je ni nihče videl. Danes je grad v razvalinah, njegova strateška lokacija pa ponuja enega najlepših razgledov na Ljubljansko kotlino. Pod samim gradom je še prijetna gostilna, kjer si lahko privežemo dušo, preden ponovno vzamemo pot pod noge.

Ko se cesta pred parkiriščem položi, smo na levi pozorni na zapornico, ki zapira soliden kolovoz. Ta pripelje do opuščenega peskokopa, v katerem je sedaj čebelnjak, in se izteče v vlako, ki se spusti proti glavni cesti. Previdno jo prečkamo in stopimo na kolovoz, ki teče pravzaprav po nadaljevanju grebena. Ko se razcepi, zavijemo levo in smo takoj pozorni na stezo, ki se odcepi na desno. Po dvesto metrih zložnega vzpona pošteno ugriznemo v kolena in jih glodamo vse do vrha Brezovca. Skupaj s Čevčem tvorita JZ del grebena, po katerem pohajamo vse od Repenj. Ko se steza položi, sledimo kolovozu po vrhu grebena. Od njega se sicer odcepljajo drugi kolovozi, vendar sledimo največjemu. Potem ko smo že šli pod daljnovodom, se na nekaterih odcepih pojavijo dvomi, kam naprej: takrat vselej naredimo najbolje, če jo urežemo desno. Po približno dvajsetih minutah hoje se kolovoz začne spuščati proti Verjam. Skozi naselje se nato spustimo do ceste Tacen–Medvode, kjer zavijemo desno in onkraj Save stopimo v Medvode. Cesta nas pripelje do krožišča, v katerem izberemo tretji izvoz. Po nekaj minutah dospemo do sotočja Save in Sore, nato pa preko Sore pridemo do avtobusne postaje Medvode na cesti Ljubljana–Kranj, kjer se naš izlet po dobrih dveh urah hoje konča.