petek, 29. 6. 2018

Jezikovna šola in šola življenja

Na povsem navaden dan se podam po uličici, ki vodi na Ljubljanski grad, prestopim prag Jezikovne šole Verba in vstopim v neki drug čas. Ob vhodna vrata so prislonjene stare Elanove smuči, nad vrati je ilustriran plakat za cockto v modro-rumenih barvah. Prvi prostor je poln igrač, plakatov, fotografij. Polne police in stene so tematsko povezane z nekdanjo skupno državo. Počutim se spet mlado, nenehno vzklikam: »Joj, poglej, to me spomni na ...« Prostori jezikovne šole so kot časovni stroj, v trenutku sem bila v času svoje mladosti, kakor v spominski sobi. Prostor je sprožilec spominov.
Avtorica: Jedrt Jež Furlan

V drugem prostoru prevladujejo rekviziti in fotografije, povezane s športom. V tretji sobi prevladujejo filmski plakati, ob strani majhen in ozek prostor, kjer se vinilne plošče naslanjajo druga na drugo. Nina in Primož Regina že dvajset let vodita jezikovno šolo za odrasle in otroke. Primož je športni navdušenec, za fotografiranje se takoj obleče v majico Olimpije, vzame v roke star lesen teniški lopar ali prime za smuči. Je ekonomist, zbiratelj, učitelj mnogih športnih zvrsti in organizira jezikovno šolo na terenu: s ponijem in skirojem na morje. Ali pa s kolesom po Sloveniji. Bili so tudi na Islandiji in v ZDA. Nina je profesorica španščine, magistrica sociologije, poleg poučevanja jezikov se ukvarja tudi z vodenjem po mestu ter po Muzeju novejše zgodovine.

Telefon, kjer je treba vrteti številke

Njuna jezikovna šola Verba je na tej lokaciji dve leti, predmete, povezane z nekdanjo skupno državo, pa zbirata že dvajset let. »Politika nima nič pri tem,« pravita. Preprosto zato, ker sta ugotovila, da turiste zanima, kako smo živeli včasih. Nina pravi, da spomenikov v strogem centru ni, tu in tam je kakšna tabla na hiši, kjer piše OF in je zraven rdeča zvezda. Zanima jih, kaj pomeni OF napis na tabli, Američani tudi radi sprašujejo, kako je bilo v času diktature. Odločitev, da zbirko in znamke nekdanje Jugoslavije vseskozi dopolnjujeta, se jima je že večkrat obrestovala. Ko sta mlajšim učencem v roke potisnila star Iskrin telefon, niso znali nobene telefonske številke na pamet, to, kako klicati s telefona, kjer je treba vrteti številke, pa še manj. Nekoč so ju obiskali domači študenti in ugotovila sta, da jih večina ne ve prav veliko o zgodovini 20. stoletja. Tako sta jim prek predmetov v šoli pripovedovala o vsakdanjiku nekdanje Jugoslavije. Od domačih in tujih popotnikov se je skozi zbirko predmetov napletlo veliko zgodb in različnih čustvenih reakcij. Predmete nabirata po sejmih s starinami, lahko jim jih tudi prinesemo. Turisti tovrstne zbirke cenijo, vedno vržejo kaj v škatlo za prostovoljne prispevke. Najbolj, pravita, zgodovino cenijo Angleži, tudi Američani. Azijci imajo praviloma rajši nove in sodobne stvari. Indijci znajo povedati veliko lepega o nekdanji državi, skupaj smo bili v skupini neuvrščenih. Kitajci poznajo film Kekec in Valter brani Sarajevo. Še to: za domače obiskovalce in turiste organizirata vodenje po Titovi Ljubljani.

Učenje je življenje

Tudi zato, ker si nista več želela suhoparnih učilnic, učenje tujih jezikov poteka v teh živobarvnih prostorih, pa tudi na prostem. Uporabnike jezikovne šole vodita po mestu, kjer se srečujejo s turisti in se lahko z njimi pogovarjajo v njihovem jeziku. Predvsem pa jima je največji izziv, da otroke naučita tujih jezikov. Poudarjata, da je učenje življenje. Mlajše učence spodbujata k tovarištvu in sodelovanju. Ker je ves svet učilnica, pouk vse pogosteje poteka na terenu: »Ljubljana je vsako leto lepša in vse več je javnih prostorov, kjer lahko preprosto si in ti ni treba česarkoli naročati in piti.« Predvsem pa, kot pravita sama, za zgodbe gre. Prostori njune jezikovne šole na vsakem koraku odsevajo njuno misel in delovno vodilo.