sreda, 19. 12. 2018

Kaj se je do letos skrivalo pod Gosposvetsko cesto?

Že skoraj pol leta je, odkar smo arheologi Muzeja in galerij mesta Ljubljane in Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano dokončno zapustili Gosposvetsko cesto in jo v prenovo prepustili gradbenim delavcem.
Avtorica: Mojca Fras, (Ne)odkrita arheologija Ljubljane

Cesta je že nekaj časa spet odprta za promet, kolesarje in pešce. Temeljita prenova pa čaka tudi ulice in ceste v njeni bližini: arheologi trenutno raziskujemo sledi preteklosti, skrite pod Kersnikovo ulico in najbolj severnim delom Slovenske ceste. Naj tamkajšnje zgodbe za zdaj ostanejo še skrivnost, razkrili jih bomo ob kakšni drugi priložnosti.

Tokrat pa skupaj poglejmo pod površje Gosposvetske ceste in dobrih 1600 let v preteklost: v čas, ko so v Emono začeli prihajati prvi kristjani in tudi tukaj začeli preobražati rimsko družbo. Pred nekaj leti smo praznovali dva tisoč let od ustanovitve Emone: njena izgradnja je bila dokončana leta 14 ali 15 našega štetja. V središče mesta se je dalo priti po treh cestah, ki so vodile iz Celeie (Celja), Aquileie (Ogleja v Italiji) ter Siscije (Siska v bližini Zagreba). Ob vseh treh glavnih vpadnicah so si Emonci uredili pokopališča. Že Zakon dvanajstih tablic iz 5. stoletja pred našim štetjem je namreč za celoten Rimski imperij strogo prepovedoval pokopavanje mrtvih znotraj mestnih obzidij.

Ko pokopavanje razkriva značilnosti takratne družbe ...

Pisalo se je 4. stoletje in rimski cesar Konstantin Veliki je leta 313 s tolerančnim ediktom dovolil svobodo veroizpovedi. Za kristjane je to pomenilo veliko zmago in iz izobčencev na robu družbe so kmalu postali njen temelj. Krščanska skupnost se je nato okrepila do te mere, da je popolnoma preobrazila družbo, ki je prej verovala v mnoge bogove.

To preobrazbo arheologi prepoznamo tudi v Emoni, predvsem v novem načinu pokopavanja: prej za rimsko družbo tako zelo značilno sežiganje pokojnikov so Emonci postopoma opustili, ker je nasprotovalo krščanski etiki. Tudi prej obvezno pridajanje hrane, pijače in pokojnikovih osebnih predmetov v grobove je z novim načinom pokopavanja pozabljeno; kristjani so le še redko kaj pridajali pokojnikom v grobove. Te običaje so postopoma prevzeli tudi pripadniki drugih ver in tako naj bi bilo v 4. stoletju sežiganje pokojnikov in dajanje pridatkov v grob že skoraj popolnoma opuščeno.

... in ko razkritja presenetijo

Toda če sklepamo po pokopih pod današnjo Gosposvetsko cesto, to ni povsem veljalo za bogatejše pripadnike emonske poznorimske družbe. Med izkopavanji smo namreč v nekaterih ženskih in dekliških grobovih odkrili dragocen nakit (uhane, ogrlice, zapestnice in prstane) iz zlata, gagata ter poldragih kamnov. Te pokojnice in drugi pokojniki iz bogatejših rodbin so bili pokopani v sarkofagih, kamnitih skrinjah, ki so stali v bližini osrednjega groba, ki je domnevno eden izmed najstarejših pokopov na tem delu pokopališča.

Slednji sovpada z izgradnjo sakralnega objekta, katerega odkritje nas je letošnjo pomlad še posebno presenetilo. Očitno si je ena izmed emonskih verskih skupnosti tu v 4. stoletju ustvarila versko središče, kjer so lahko častili svoje (krščansko?) božanstvo ter pokopavali umrle. Vzpostavitev sakralnega objekta je potekala načrtno in v več fazah. Sprva so zgradili preprost pravokoten objekt v velikosti 5 x 5 metrov. V središču tega prostora, torej v omenjenem osrednjem grobu, je bila pokopana starejša ženska, verjetno izjemno pomembna za emonsko skupnost. To dokazujejo tako lega njenega groba, njena obleka (našli smo zlate niti, s katerimi je bila izvezena) kot tudi izjemna najdba, odkrita v grobu – popolnoma ohranjena steklena skleda z napisom v grščini, izdelanem v reliefu.

Je bila Ajdovščina res ajdovska?

Verjetno le nekaj let po pokopu te ženske so manjšo zgradbo podrli. Nad njenim grobom in grobovi drugih pokojnikov, ki so jih medtem pokopali v neposredni bližini, so zgradili večji pravokotni enoprostorni objekt. K temu so kmalu na zahodni strani prizidali manjši, zelo poseben in za pokopališko zgradbo neznačilen prostor. Stene so krasile freske, tlakovan pa je bil z večbarvnim mozaikom. Rdeče, bele in črne mozaične kocke so zložene v cvetlični motiv, podoben tistemu na mozaiku, ki so ga odkrili v zgodnjekrščanskem središču znotraj Emone in je danes predstavljen v arheološkem parku ob Osnovni šoli Majde Vrhovnik.

Po izgradnji večjega objekta so začeli v njegovi neposredni bližini množično pokopavati. Najbliže so bili pokopani pokojniki v sarkofagih. Revnejši pripadniki tedanje družbe so bili pokopani na istem pokopališču, le bolj stran od zgradbe, v preprostih grobnih jamah, nekateri morda v lesenih krstah. Poleg pokopališča so razširili tudi zgradbo, ki so ji na jugu in severu postopoma prizidali več manjših prostorov.

V 5. stoletju je bilo vzporedno z zatonom Rimskega imperija in propadom Emone opuščeno tudi pokopališče, tu pokopani pa so po pobegu svojcev pred prihajajočimi barbari zdrsnili v pozabo. Ko je v srednjem veku ob Ljubljanici vzniknila nova naselbina in kasneje mesto Ljubljana, so njegovi prebivalci območje opuščenega in zanemarjenega pokopališča poimenovali Ajdovščina in tako svoje predhodnike, mogoče prve kristjane na tem prostoru, oklicali kar za pogane …

Zaščita, ne brskanje

Eno izmed načel arheološkega raziskovanja je, da skušamo čim več odkritih arheoloških ostalin ohraniti za prihodnje generacije. Deloma zaradi tega, ker ohranjene sledi še naprej varujejo spomin na naše predhodnike, deloma pa, ker verjamemo, da bodo imeli naši znanstveni nasledniki boljše tehnologije in mogoče več znanja, kako interpretirati dediščino in iz nje izvleči kar se da dobre podatke o življenju v preteklosti.

Izkopavanja na Gosposvetski cesti so bila zaščitna. To pomeni, da smo reševali dediščino, ki bi bila sicer zaradi gradbenih del uničena, vse ostale ostaline, ki so ležale izven območja gradbenih izkopov, smo varovali in ohranjali. Tako še zdaj pod novo cesto ležijo temelji odkritih zgradb in grobnic. Sarkofage, ki so bili zaradi starosti in dotrajanosti med najbolj ogroženimi najdbami, smo odprli, njihovo vsebino raziskali ter jih odpeljali v muzej, kjer bodo po zaključeni konzervaciji na ogled v lapidariju.

Eno od ljubljanskih najdišč, ki je najstrožje zavarovano, je del Emone pri Mirju. Varstveni režim prepoveduje kakršne koli gradbene posege na tem območju, tudi zato, da bodo z boljšo tehnologijo in izpopolnjeno metodologijo ter širšim znanjem lahko raziskovanja izvajale prihodnje generacije in se enako kot mi veselile novih odkritij in dognanj o življenju naših prednamcev.