petek, 9. 3. 2018

Kako je Ljubljana gradila kanalizacijo in vodovod

dr. David Petelin

Moderno mesto si danes težko zamišljamo brez urejene komunalne dejavnosti, v njenem ožjem smislu pa sta zagotovo najpomembnejši infrastrukturi vodovod in kanalizacija. Zgraditev sodobnih vodovodnih in kanalizacijskih sistemov pomeni enega večjih prelomov v socialni in kulturni zgodovini vsakdanjega življenja v Ljubljani novejše dobe.

Civilizacijski dosežek Emone

Stvaritve Rimskega imperija se niso merile zgolj v prostranosti države, njenega administrativnega aparata, izjemnih cest, močne vojske in blišču arhitekturnih čudes, temveč tudi v stvareh, ki so na prvi pogled skrite, a za nemoteno in udobno življenje v mestu neobhodne ter nujne. Rimska civilizacija je pljusknila tudi na naše ozemlje, kjer nas še danes navdušujejo njeni arheološki ostanki. Prav razkritje emonskega podzemlja nam je pokazalo, da je antično mesto dobilo sistem kanalizacije že sredi 1. stoletja pod cesarjem Klavdijem. Odtočni kanali Emone so potekali pod vsakim od sedmih dekumanov (cesta vzhod–zahod), iztekali pa so se v Ljubljanico. Ena od kloak, preko katere so se zlivali telesni izločki in deževnica v Ljubljanico, je še danes vidna na Vegovi ulici. Emona je imela tudi zgledno urejen in nemoten dostop do pitne vode, ki ga je zagotavljalo kar 46 vodnjakov znotraj obzidja ter trije vodovodni sistemi iz bližnjih gričev Šišenskega hriba in Golovca, posamezne hiše pa so bile opremljene celo s podzemnimi svinčenimi vodovodnimi cevmi.

Srednjeveške razmere še v 19. stoletju

Srednjeveška Ljubljana, ki je nastajala od 10. stoletja na okljuku Ljubljanice in grajskega griča, še zdaleč ni imela tako urejene kanalizacije in vodovoda kot njena antična predhodnica na levem bregu, je pa v določeni meri izkoriščala njeno infrastrukturo. Meščani niso imeli težav z vodo, saj so za to skrbeli številni vodnjaki z vodnimi izviri grajskega griča in potočki bližnjih gričev. Največji problem Ljubljane, pa tudi večine evropskih mest vse do 19. stoletja, je bila neurejena kanalizacija, z njo pa so bili povezani umazanija, smrad in številni izbruhi bolezni (kolera, davica, škrlatinka, griža, tifus, trahom in črne koze). To je ugotavljal tudi ljubljanski mestni zdravnik dr. Fran Viljem Lipič v knjigi Bolezni Ljubljančanov iz leta 1834. V njej opisuje, da so bila hišna stranišča, ki so se nezavarovana nahajala na dvoriščih in na koncu odprtega preddverja, polna podgan. Nekatere hiše so imele odprte greznice, kamor so padali človeški iztrebki, druge pa so imele stranišča izpeljana skozi prosto viseče lesene cevi v cestni kanal, ki se je iztekal v Ljubljanico. Poleg tega so belo Ljubljano dolga stoletja krasile komunske uličice, ki so bile v bistvu smrdljivi, umazani, ozki in nepokriti odprti jarki med zidovoma sosednjih hiš, kamor so odvajala tudi številna stranišča. Fekalije iz greznice so občasno praznili kmetje iz bližnje okolice, največ iz Vodmata in Most, ki so jih odvažali v lesenih in odprtih sodčkih. Svojevrsten problem so bila prav tako odprta gnojišča, obvezen dodatek dvorišč v ljubljanskih predmestjih. Tako je gnoj in gnojnico ob dežju raznašalo po ulicah. Ponekod na podeželju niso poznali niti najpreprostejših stranišč.

Higienik Ivan Hribar

Onesnažena podtalna voda, izbruhi črevesnih bolezni zaradi virusnih epidemij in evropski trendi higienizacije so prisilili mestno oblast v reševanje vprašanja kanalizacije in sodobnega vodovoda. Skromne poskuse zasledimo že v prvi polovici 19. stoletja, ko so položili kanale z ravnim dnom in polmetrskim prerezom, resno pa so k temu pristopali šele po letu 1882, ko so v nedrje današnje Resljeve ceste vstavili okrogle betonske kanale. Kljub temu se higienske in posledično zdravstvene razmere do devetdesetih let 19. stoletja niso kaj dosti razlikovale od srednjeveških. 17. maja 1890 je 606 ljubljanskih hiš s svečano otvoritvijo dobilo pitno vodo iz mestnega vodovoda (črpališče Kleče), s čimer si je takratni mestni svetnik in kasnejši župan Ivan Hribar prislužil častno meščanstvo. A kanalizacijsko infrastrukturo z modernim pnevmatičnim izpraznjevanjem greznic je mesto dobilo šele tri leta po velikonočnem potresu leta 1898, ki je pretresel tudi megleno ljubljansko mentaliteto. Sanitarne novotarije so omogočile gradnjo danes samoumevnih kopalnic in angleških stranišč z vodnim izplakovanjem, ki pa so našla svoje mesto le v stanovanjih premožnejših slovenskih in nemških meščanov. Kljub liberalni, dobrohotni in razsvetljeni mestni oblasti se je modernizacija počasi širila celo v mestnem centru, da o primestju sploh ne govorimo. Ljubljano so še dolgo v popotresni dobi krasila stranišča z odprtim padcem, greznice s plitvim dnom ali primitivna lesena stranišča na dvoriščih, ki so bili še posebno v poletnih mesecih vir pritožb, za mestno oblast, ki je tudi proračunsko pospeševala higiensko politiko, pa je pomenilo idealen nadzor in izrekanje denarne ali zaporne kazni kršiteljem. Tudi novi stavbni red je določal, da morajo biti nova stranišča svetla, zračna, široka najmanj 90 cm in dolga 120 cm, sorazmerna s številom stanovalcev ter primerno oddaljena od shramb.

Širitev skrivne mestne mreže

Splošni načrt kanalizacije (inž. Vladimir Hrasky) je zajemal gradnjo omrežja v ožjem in širšem mestnem območju, obsegal pa je tudi ureditev stranišč na izplakovanje, praznjenje greznic s črpalkami, odvoz gnoja z vozovi in ukinitev komunskih uličic. Cilji mestne uprave so predvidevali stek odpadnih voda in fekalij v zbirne kanale na obeh straneh Ljubljanice in združitev teh zunaj mesta. Zaradi neuresničitve tega projekta so se zbiralni kanali iztekali naravnost v Ljubljanico, Gradaščico in Gruberjev prekop, ne da bi se fekalne in odpadne vode prej očistile v čistilnih napravah. Šele ob koncu prve svetovne vojne leta 1913 je bil izdelan smotrnejši načrt, ki je zajemal mesto južno od glavnega kolodvora. Ljubljana je v naslednjih desetletjih dobila tudi nekaj javnih stranišč (na pokopališču pri sv. Krištofu, pred cerkvijo sv. Petra, na Pogačarjevem trgu, pri mestni klavnici, pri Šentjakobskem mostu, v Trnovskem pristanu, Zmajskem mostu, pod Tromostovjem) in kopališč (Tivoli, na Žalah, pod kavarno Evropa, na Miklošičevi cesti, pri Slonu, na Njegoševi in Kolodvorski ulici), ki jih je skozi desetletja obnavljala in razširjala. Mestna prisega, ki jo je občinski svet ustanovil med prvo svetovno vojno, je še v dvajsetih letih praznila greznice ter s primitivnimi cisternami na vprego odvažala fekalije kar na njive v bližini mesta. Do konca druge svetovne vojne sta imeli kanalizacijsko in vodovodno omrežje 103.705 metrov oziroma 185.488 metrov zgrajene infrastrukture, leta 1945 pa je bilo načrpano 8.061.000 m³ pitne vode.

Socialistična modernizacija

Po osvoboditvi je Mestni ljudski odbor načrtoval rekonstrukcijo celotnega mestnega vodovoda, povečal je rezervoar na 5.300 m³, leta 1947 pa začel razširitvena dela in izgradnjo novih vodnjakov v vodarni v Klečah. Po podatkih iz popisa leta 1949 je imelo vodovodno instalacijo 68 % hiš in 55,4 % stanovanj, kanalizacijo 71,8 % hiš in 57,3 % stanovanj, s kopalnico pa je bilo opremljenih le 23 % stanovanj (leta 1973 32,5 %). S komunalno opremo so bile najbolje opremljene stavbe v središču mesta, na vaškem obrobju pa dosti slabše. V obdobju socialistične Ljubljane so s prostovoljnim delom leta 1950 zgradili veliki severni zbiralnik za kanalizacijo mestnih predelov Šiške, Bežigrada in dela Most, leta 1955 pa tudi za Šentvid in okolico. Sredi petdesetih let je bila zgrajena tudi čistilna naprava na Savi, ki je bila prva te vrste v Jugoslaviji, zgrajena pa je bila tudi vodarna v Šentvidu. V prvem povojnem desetletju je bilo zgrajenih 25,2 km kanalizacijskih kanalov, vendar je bilo še vedno na širšem ljubljanskem ozemlju približno 6.500 greznic in le 25 % priključenih hiš na mestno kanalizacijo. Še leta 1966 jih od vseh stanovanj v jugoslovanskih mestih in mestnih naselij kar 60 % ni imelo kopalnic, 55 % pa jih je bilo brez vodovoda in kanalizacije. Leta 1952 so se pričela dela za črpanje talne vode v Hrastju, od koder naj bi oskrbovali vzhodni del mesta, v začetku osemdesetih je na južnem obrobju pričela delovati vodarna Brest na Iškem vršaju, leta 1982 pa je bila na levem bregu Save zgrajena še peta vodarna – Jarški prod.
Ljubljana se danes rada pohvali, da je ena redkih evropskih prestolnic, kjer iz pipe priteče naravna pitna voda, ki ni tehnološko obdelana, za kar zgledno skrbi njeno podjetje Vodovod-Kanalizacija (VO-KA). Danes podzemno vodo iz Ljubljanskega polja črpajo iz 43 aktivnih vodnjakov moderne potopne črpalke, sodoben vodovoden sistem v dolžini 950 km oskrbuje skoraj 300.000 prebivalcev. Za nemoteno kanalizacijsko omrežje pa skrbi Centralna čistilna naprava Ljubljana z zbiranjem in odvajanjem odpadne vode.