ponedeljek, 17. 12. 2018

Kava – svetovljanski nektar

Še pred leti bi stežka našli človeka, ki bi Ljubljano oklical za prestolnico kave. Danes se mestu, oddaljenem 92 kilometrov od Trsta in 377 kilometrov od Dunaja, z vso pravico tako reče. Pravzaprav je kava našemu glavnemu mestu dala samosvoj, svetovljanski šarm in uživaški zagon, kot ga že dolgo ni bilo čutiti.
Avtorica: Lora Power

Pravijo, da se je podalpska romanca s kavo začela sredi 17. stol. Tako Božidar Jezernik v knjigi Kava in polihistor Valvasor v Slavi opisujeta revolucijo, ki jo je zanetil prihod črnega zlata v vojvodino Kranjsko. Mnogo je bilo razpravljanja, ali je dobrohotna ali zlovešča, neki zdravnik Coppini je celo trdil, da »tako kot tobak ali čaj postopoma izsuši moško seme, ki potem ni več primerno za setev v človeško njivo«. Še posebej nevarna se je zdela v rokah kofetarc, ki da jim »oni sladki nektar vesoljnega ženstva razgreje dušo, odpre serce, namaže in okrepča jezičke«.

Kakopak, najprej je kafe srebala gospoda; kasneje, ko so padle uvozne dajatve, narava pa izjemno obrodila, se je kava znašla še na jedilnikih revežev. Bila je simbol sreče in napredka, dobila pa je tudi obredno noto – stregli so jo ob porodu, koscem in svatom, na sedminah in ob sklepanju pomembnih poslov. Bila je krepčilo za delavce, plačilo za dninarje in ne čudi, da so ji nadeli vzdevek »hišni mir«.

Bila je tudi prava gospodarska spodbuda; pred rušilnim velikonočnim potresom (1895) se je mesto ponašalo s 14 kavarnami, po prvi svetovni vojni pa so arabsko vino stregli v kar 300-tih gostilnah in kavarnah. Na starih razglednicah je videti pražarno Planinšek na vogalu Dunajske in Tavčarjeve ter kavarne Valvazor, Prešeren, Kazina, Emona, Evropa, Avstrija, Union, Merkur, Štrukelj in Nebotičnik. Pa Zajčevo restavracijo in kavarno Bellevue, ono v hotelu Elefant in ono v Tivoliju, kjer danes domuje Švicarija, Mayerjevo, Narodno ter Krapeševo Zvezdo na Kongresnem trgu. V njih so srebali, brali časopise, kvartali, igrali šah in domine, v Evropi pa so imeli tudi »ženske dneve« – ob četrtkih med peto in sedmo. In prav zaradi nje so Evropejci prvič po mnogih stoletjih namesto z vrčkom piva dan začenjali trezni.

Po drugi svetovni vojni je ljubljansko kavarniško življenje začelo usihati; zelena kavna zrna pa smo tihotapili iz Avstrije ali Trsta, kamor so pravoverni kavoljubi še nedolgo tega zahajali na pravi espresso. A poleg dobre kave jih je tjakaj vabila tista pristna kavarniška atmosfera, unikatna germanska, slovanska in mediteranska kultura.

Danes se Ljubljančani na kavo odpravimo k Tinetu na Krekov trg, v Moderno ali Mestni muzej, v Kantino na eritrejski kavni obred ali na skodelico turške v trgovino k Akinu Atayu. Naslednjič sestankujemo ali obrekujemo na Gornjem trgu v kolumbijskem Črnem zrnu ali morda v Cafetini, TOZD-u in še kje, po umirjeno tradicijo pa zavijemo v Union, edino še delujočo kavarno dunajsko-tržaškega videza. Ljubljana je iz leta v leto bogatejša tudi s pražarnami; od lani še s Stow Cofee Festivalom, ki to šarmantno krepčilo, socialni in čustveni katalizator, postavlja ob bok vrhunskim vinom in najboljši kulinariki. In tako kot nekoč je »pijača božjih prijateljev« tudi v naši dobi postala kreativno gonilo; navdihnila je premnoge ustvarjalce – od tistih, ki vrtijo lončarska vretena, do ljube nam ilustratorke Polonepolone, ki s svojimi duhovitimi (celo feministično navdihnjenimi) skodelicami bogati prenekatero kavoljubčevo polico.

Še vedno ne verjamete, da je Ljubljana pravoverna prestolnica kave? Pomudite se pred Čoklom, Pritličjem ali Naturo v Zeleni jami in opazujte turiste, ki v lovu za lokalnimi kavnimi umetninami vzdihujejo od navdušenja, potem pa slavospeve in selfije objavljajo na Instagramu. Zavijte v Monstero na jedi, posebej ustvarjene za izbrane, specializirane črne napitke; privoščite si tečaj priprave, udeležite se pokušine ali cuppinga ter opazujte dragoceno kavno obredje priseljencev.

Za raznolike okuse, vrhunske prvinske napitke se nam v Ljubljani ni bati, pravi baristka Ivana.

»V zadnjih petih letih se je kultura pitja kave v Ljubljani precej dvignila, predvsem po zaslugi predanih posameznikov, ki jim ni vseeno, kaj dajo v skodelico. Zanima jih, od kod prihaja njihova kava, kako je spražena, kako je pripravljena. Skrbijo za izobraževanja, strokovne degustacije, festivale, uspešne Kickstarter projekte, kot je recimo Gina, ter z osebnim pristopom in zgodbami (tudi lepimi posnetki kave na Instagramu) širijo zavest o kavi.«

Mmm, se že veselim naslednjega čveka in opojnega, črnega požirka!