petek, 13. 3. 2020

Ker tu nič me ne boli

Ljubljančanka: Manca Trampuš
avtorica: Lora Power

»Nisem Ljubljančanka,« se je upirala dobrovoljna mladenka, rojena v Zasavju. »No, ja, sem,« se je Manca Trampuš nasmejala sama sebi, »ampak to včasih še vedno zveni čudno.« Kot se je nekoč pošalil njen kolega iz benda: »Lahko se spraviš ven iz malega kraja, ne moreš pa malega kraja spraviti iz sebe.«
Toda 24-letna vokalistka in kitaristka glasbene zasedbe Koala Voice je Ljubljano posvojila že zarana, ko se je sem z vlakom vozila v šolo. »Obiskovala sem umetniško gimnazijo, dramsko smer, to je bil zelo lep, vznemirljiv uvod. Super so mi bili vsakoletni abonmaji v različnih gledališčih, sploh v Mladincu se je takrat veliko dogajalo. Že to, da se v veliko mesto pelješ sam z vlakom iz Zagorja, je pomemben korak.«
A poleg tega ji je Ljubljana dala občutek svobode, anonimnost, ji predstavila istomisleče ljudi ... Trdi, da so ji dali zagon. »In pogum, da si to, kar si, da si vsakič znova upaš več, da se sprostiš …«
Vendarle se je morala na neke reči navaditi. »Recimo na trole,« se je zasmejala, »pa vse te kolesarske poti … Tega pač v Kisovcu, kjer sem odraščala, nismo imeli.«
Udobno zleknjena na stolu v kavarni Kinodvora mi pripoveduje, da ji je Ljubljana končno zlezla pod kožo med študijem industrijskega oblikovanja, ko se je preselila k takratnemu fantu v Trnovo. »Kako je pa tam prijetno! Priročno, lepo, vse je zeleno … Blizu je reka, plaža, mesto je na dosegu, ampak ravno toliko umaknjeno, da ni pretiranega vrveža. Top!«
»Ko enkrat vidiš malo sveta,« se je zamislila, »ti je hitro jasno, zakaj je življenje v Ljubljani super. Majhna je, prijetna, prijazna … Ko se udomačiš, si hitro ustvariš svojo mrežo. Ljubljana ti dovoli, da dihaš, ne pa kot kakšen New York, ki te požre.« Ni čudno, da se je ta sentiment pretočil tudi v pesem njenega benda: »Ker tu je vse tako lepo, tu nič me ne boli …«
Ker tu je Šiška, kraj, kjer je Koala Voice doživel prve resne izkušnje in požel gromke aplavze, denimo, na premierni Špil Ligi, kjer je razbobnal, da svež rokovski sound še kako zagnano brsti. Tu sta tudi Meta in Gromka, njihov naj koncertni plac. »Tam se čisto razživimo!« Tu so še Križanke, kjer so nastopili kot predskupina Pixies, velikih botrov ameriške alternativne glasbe, njenih mladostniških idolov. In vsi tisti kotički ob Savi, kjer snuje in pesnikuje … Tu so tudi Nove Jarše, kjer njen park vneto čaka na nove drevesne veje. Ter Lutkovno gledališče Ljubljana in Mestno gledališče ljubljansko, kjer se ravno te mesece njena gledališka duša prepleta z glasbeno, pa še in še je njenih drobcev po Ljubljani.
Ampak: kje domuje njen bend, ki ga poleg Mance tvorijo še kitarist Domen Don Holc, basist Tilen Prašnikar in bobnar Miha Prašnikar? »Trenutno v zaklonišču na Rakovniku, pod zemljo,« se spet nasmehne. »Saj je super, saj se ne pritožujem, ampak ravno sredi ustvarjalnega zagona smo in prav bi nam prišel prostor, ki bi bil samo naš, kjer bi stal naš kavč, kjer se zaživi, kjer pustiš sledi …« Tudi zato se včasih pošalijo, ko zagledajo kako staro, zapuščeno hišo, mar ne bi bilo lepo, če bi se vsi preselili tja in si uredili plac za vaje?! »To bi bilo top!« vzklikne Manca. »Pa če bi imeli še kakšen klub, kot je Gromka, lokal, kot je bil Ziferblat … Včasih v ljubljanskih lokalih pogrešam to vzdušje, kot da si sredi dnevne sobe!«
Je pa res, sklene mlada ustvarjalka, da se je Ljubljana v zadnjem desetletju precej spremenila. »Zdaj je res zanimiva scena!«
Za konec jo povprašam, kako je sedaj z njeno ljubljansko identiteto, še vedno zveni čudno? »V resnici ne,« odvrne vedro, »tukaj sem se povsem udomačila! Še v Zagorju me hecajo, da sem se čisto poljubljančila!«