ponedeljek, 17. 6. 2019

Klubi si želijo več plavalnih prog in pokriti olimpijski bazen

Ljubljansko plavanje bo letos spet slavilo, tokrat po zaslugi plavalnega kluba Ilirija, ki je s stotimi leti najstarejši še delujoči plavalni klub v Sloveniji.

Avtor: Miha Štamcar

Tudi sicer ima ljubljansko plavanje dolgo zgodovino, v kateri se lahko pohvali z vrsto odličnih izidov in številnimi olimpijci, žal pa se še vedno sooča s podobnimi težavami kot ob samem začetku. Vendar so plavalci trdoživi: vse več klubov ima vse več članov.

Najstarejši slovenski bazen je na Koleziji, ki nosi ime po nekdanjem mlinarju Petru Koleziji. Tam je bilo najprej kopališče, kakršna so bila tudi na bregovih Ljubljanice, leta 1879 pa so vodo v nekaj manj kot 50-metrski bazen speljali kar iz Gradaščice. Ker bazen na Koleziji ni bil namenjen tekmovalnemu plavanju, so morali trenirati na Ljubljanici, kjer je bilo 12. septembra 1920 tudi prvo uradno prvenstvo Slovenije. Takratne mestne oblasti bazena namreč niso hotele nameniti tekmovalnemu plavanju, kot glavni razlog pa so zapisali, da meščanom ne morejo onemogočiti priložnosti za kopanje.
Šele po zaslugi legendarnega inženirja Stanka Bloudka in Miroslava Zupana je Ljubljana leta 1929 končno le dobila bazen, namenjen tudi tekmovalnemu plavanju. Zgradili so ga v enem letu in v tistem času je bil eden najsodobnejših v Evropi. Celotno kopališče je stalo 3.118.990 dinarjev, od tega je kar 2.205.000 dinarjev prispeval Bloudek sam, nekaj pa tudi njegov partner, arhitekt in graditelj Zupan.
Danes je kopališče Ilirija še vedno na istem mestu, a že dolgo ne zadošča potrebam vrhunskega plavanja. Toda po več kot 20-ih letih obljub in načrtov naj bi prihodnje leto končno začeli gradnjo pokritega olimpijskega bazena.

Plavalni klub Ilirija

»Začetki Ilirije segajo še na Špico na Ljubljanici. Delež Ilirije je bil od samega začetka v slovenskem plavalnem prostoru izjemen, imeli smo olimpijce, kot so Draško Vilfan, Tone Cerer, ki je tudi v Hramu slovenskih športnih junakov, Ciril Pelhan, Bojan Zdešar, Metka Šparovec, Blaž Medvešek, Jernej Godec in Peter Mankoč. Naši plavalci so osvojili medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih,« se je največjih uspehov Ilirijanov dotaknil Borut Klinec, ki je trener v klubu že vse od leta 1980. V njegovi dolgi in uspešni trenerski karieri so plavalci pod njegovim vodstvom popravili več kot 40 državnih rekordov v vseh disciplinah.
»Naša velika želja je, da bi se prenova bazena začela septembra prihodnje leto. Takrat naj bi se umaknili iz objekta, ki naj bi bil v dveh letih končan. Pridobili bomo pokrit olimpijski bazen in še enega manjšega, vsekakor pa bo to rešitev za ljubljanske plavalne klube. Trenirali bomo lahko dopoldne in popoldne, imeli bomo vse spremljajoče objekte, telovadnico, fitnes in drugo, kar potrebujemo za vrhunski trening,« veliko pridobitev za ljubljansko plavanje že komaj čaka Klinec, ki trenutno v klubu dela z mlajšimi selekcijami.
»Mislim, da je danes trenerjem nekoliko težje, kot takrat, ko sem začel s trenersko kariero. Danes je mladina bolj obremenjena z računalniki, mobilnimi telefoni, pa tudi starši so do njih veliko bolj zaščitniški. V vsakem primeru pa je plavanje odlična priložnost za mlade, v njem ni veliko poškodb. Vendar se moramo zavedati, da samo nov plavalni objekt še ne bo prinesel napredka, če ne bo treninga, dela in vztrajanja,« opozarja Klinec.
Ob visokem jubileju bo najstarejši slovenski plavalni klub izdal tudi almanah 100 let Plavalnega kluba Ilirija in 90 let kopališča Ilirija, ki nas popelje v čas, ko so se Ljubljančani še hladili in učili plavati v strugi Ljubljanice na Špici, do izgradnje bazena Ilirija in največjih uspehov kluba, ki ga združujejo zvestoba, prostovoljstvo, kakovost, solidarnost in prijateljstvo. »Biti Ilirijan je privilegij in hkrati odgovornost,« sta zapisala avtorja almanaha Anja Zorko in Tomi Martinjak.

Plavalni klub Ljubljana

plavalni klub Ljubljana

Lani je sedemdeseto obletnico praznoval Plavalni klub Ljubljana, ki je imel vse do leta 2000 v upravljanju svoj objekt. Pred prenovo Kolezije se je moral preseliti na Kodeljevo, kjer deluje še danes, čeprav so Kolezijo leta 2015 prenovili v sodoben objekt. Naložba Mestne občine Ljubljana je bila vredna 13 milijonov evrov.
»Boli nas, da se po prenovi nismo mogli vrniti na Kolezijo, ki smo jo dolgo imeli v upravljanju. Ne vem, kdo je o tem odločal in zakaj se je tako odločil, vem le to, da smo tam lahko le v času, ko se na Kodeljevem odstranjuje balon, in septembra, čeprav je bazen vrhunski z vrhunskimi programi, namenjen pa je le kopalcem. To nas niti ne moti, želeli pa bi si termine za treninge v jutranjem času, ko ni kopalcev, in zvečer, ko jih je manj. Kolezija torej ni namenjena vrhunskemu plavanju, tako da plavalna infrastruktura v Ljubljani ni primerna letu 2019. Pozimi še vedno plavamo pod balonom, še vedno se ukvarjamo s težavami, s katerimi se ne bi smeli, ampak tega smo že navajeni. Še vedno pravim, da tisti, ki želi doseči vrhunski rezultat, to lahko doseže tudi v Ljubljani in tu ne iščemo izgovorov. A dejstvo je, da zaostajamo, in ko hodim po tekmah po Evropi in vidim, kakšne bazene imajo tam,« je o pomanjkanju primerne plavalne infrastrukture potožil Domen Majhen, glavni trener Plavalnega kluba Ljubljana, ki daje velik poudarek množičnosti in učenju plavanja.

Dokumentarec o PK Ljubljana tudi na TV Slovenija
Na lanski slovesnosti ob 70. obletnici Plavalnega kluba Ljubljana so na Ljubljanskem gradu premierno prikazali dokumentarni film o tem uspešnem ljubljanskem klubu. V njem so glavni govorniki dolgoletni prvi trener kluba Vladimir Čermak, olimpijci Dani Vrhovšek, Igor in Nace Majcen, Jure Bučar pa tudi Anže Tavčar, ki je pred leti prišel v klub iz mestnega tekmeca Ilirije. Dokumentarni film bo 29. junija predvajan na TV Slovenija.

Plavalni klub Olimpija

V javnosti je nekoliko manj znan podatek, da bi Ljubljana lahko že pred štiridesetimi leti dobila pokriti olimpijski bazen v Tivoliju. Namesto tega so zgradili 33-metrskega, ki je bil pozneje preurejen v 25-metrskega, kakršen je še danes. Kmalu je sledila ustanovitev Plavalnega kluba Olimpija, saj so želeli odpraviti plavalno nepismenost v občini Šiška.
»Iz kluba, ki je na začetku bolj skrbel za rekreacijo Ljubljančanov ter tekmovanja za JLA, smo v zadnjih 15 letih postali eden vodilnih klubov v Sloveniji. Žal pa tekmovalne piramide na več kot sto plavalcev ne moremo širiti, ker preprosto nimamo prostora. Na to smo obsojeni vsi ljubljanski klubi, saj nimamo več kje najemati plavalnih prog. Še tam, kjer bi jih lahko, je bolj namenjeno komerciali, recimo na Koleziji, kjer nas pustijo zraven le občasno. Čeprav je to najbolje opremljen tekmovalni bazen v Sloveniji. Škoda je, da ni ta bazen bolj izkoriščen tudi za tekmovalno plavanje,« meni Gregor Kit, ki je v Olimpijo prišel leta 1989 in bil tu dolgo trener, v zadnjih nekaj letih pa je bil generalni sekretar. V kratkem bo šel v pokoj, in to ne da bi dočakal pokriti olimpijski bazen v Ljubljani.
»V Ljubljani imamo že nekaj let konzorcij ljubljanskih plavalnih klubov, v katerem smo Ilirija, Ljubljana, Riba in Olimpija. To so nam predlagali z Oddelka za šport na ljubljanski občini, zdaj pa nam očitajo, zakaj smo sploh še v konzorciju. Žal imamo slab občutek, da se plavanju v Ljubljani dela škoda, saj se mu je v zadnjih letih odvzelo veliko denarja. Ne vemo pa, kaj je razlog. Klubi vendar ne morejo preživeti, če nimajo na razpolago določenih plavalnih površin oziroma če bi jih morali plačevati starši, saj bi bile vadnine med 150 in 200 evri mesečno. Veste, koliko otrok bi še plavalo? Plavanje nikoli ni bilo elitni šport in upam, da tudi nikoli ne bo. Zato zdaj iščemo pot do župana Zorana Jankovića. Ne vemo, ali nas podpira, ampak v zadnjem času res nismo v lahkem položaju,« je potožil Kit, ki izhaja iz znane ljubljanske plavalne družine. Njegova mama Marija Kit Juvančič je bila med letoma 1949 in 1954 državna rekorderka na 400 metrov prosto, leta 2002 pa je prejela tudi Rožančevo nagrado.

foto bazen

Športno društvo Riba

»Radi se pohvalimo, da se nismo ozko usmerili le v en segment plavanja, saj je za nas šport vse: od učenja plavanja in rekreativne vadbe otrok, mladostnikov in starostnikov preko tekmovalnega športa otrok, članov in veteranov do vadbe za invalide in ljudi s posebnimi potrebami. Vrhunski tekmovalni šport je pač samo vrh piramide, ki je zelo pomemben, česar se tudi zavedamo, hkrati pa pri nas lahko vsakdo najde tisto, kar ga v plavanju najbolj zanima. To je naša posebnost, saj noben klub ne pokriva tako širokih segmentov kot mi,« je v nekaj stavkih delovanje enega mlajših ljubljanskih klubov predstavil Oliver Mumalo, ki je v klubu vodja tekmovalnega programa.
»Ena od naših posebnosti je, da smo prvi uvedli jutranje plavanje za rekreativce. Idealno je, če človek zjutraj pred službo plava, popoldne pa ima čas za družino. Najprej smo se dogovorili za jutranjo rekreacijo na Kodeljevem. Približno šest mesecev smo imeli le štiri plavalce, dva od njih sta bila starša mlajše plavalke, ki je v istem času trenirala v drugi progi, potem pa jih je bilo vsako leto več. Zdaj je toliko ljudi, ki si želijo jutranjega plavanja, da ni prostora za vse. Tudi če bi imeli še dva bazena, bi bila oba polna, saj je plavanje šport, s katerim se lahko ukvarja vsak. Ko ne moreš več teči ali kolesariti, ko te boli hrbet ali kaj drugega, lahko še vedno plavaš.«
V športnem društvu Riba plava in sodeluje več kot petsto članov, a imajo podobno kot vsi ljubljanski klubi težave s plavalnimi progami. Tudi v Ribi si želijo, da bi Kolezijo namenili tekmovalnemu plavanju.

Športno društvo Delfin

Eden mlajših ljubljanskih plavalnih klubov je tudi športno društvo Delfin, ki ga vodi nekdanji olimpijec Nace Majcen.
»Zaradi pomanjkanja prostora imamo nekaj težav v mlajših selekcijah. V Tivoliju namreč ne pridemo do šolskega in otroškega bazena, ki sta primerna za učenje plavanja, saj nismo člani konzorcija. Pohvalno pa je, da je od leta 2007, ko smo začeli, v klubu še vedno veliko plavalcev v mladinski in članski kategoriji. Druga težava je, da je v Ljubljani premalo plavalnih prog, saj se bolj ali manj vse vrti okoli bazena na Kodeljevem, pozimi pa tudi v Tivoliju,« je dejal Nace Majcen, ki je tekmoval vse do svojega 34. leta. Zadnja leta sicer v daljinskem plavanju, v katerem je bil leta 1989 na Hvaru tudi evropski prvak.

Omeniti velja še plavalni klub Torpedo, ki je svojo pot začel leta 2015. V klubu imajo trenutno le mlajše selekcije ter rekreacijo za odrasle. Njegova osnovna naloga je predstaviti in spodbujati pozitivne lastnosti, ki jih plavanje prinese v vsakdanje življenje. S strokovnim pristopom k vadbi želijo ustvariti okolje, kjer bo vsakemu članu gibanje v vodi in na suhem v veselje in zabavo, hkrati pa bodo premikali svoje meje v telesni gibljivosti in vzdržljivosti in mogoče nevede spoznali, česa vsega je sposobno človeško telo.
Z organiziranim plavanjem se ukvarjajo tudi v športnem društvu Aqua, kjer organizirajo pestre ter kakovostne programe učenja ter izpopolnjevanja plavanja za otroke, mladostnike in odrasle. Njihov cilj je udeležence naučiti in izpopolniti v vseh štirih plavalnih tehnikah (prosto, prsno, hrbtno plavanje in delfin), izboljšati aerobne sposobnosti posameznika, krepitev srčno-žilnega sistema, razvijanje motoričnih sposobnosti, redna rekreacija, skrb za zdravje, izobraževanja s področja športa in zdrave prehrane.