sreda, 19. 12. 2018

Knjižni slikarki, ki nam mahata tudi za novo leto

Marlenka Stupica in Ančka Gošnik Godec
Avtorica: Jelka Šutej Adamič

Marlenka Stupica in Ančka Gošnik Godec, knjižni slikarki, obe rojeni leta 1927, sta v prednovoletnem času pogosto z nami. Ne samo med prebiranjem otroških pravljic in zgodbic z njunimi ilustracijami, ki jih v tem času poklanjamo ali si jih izposojamo za plemenitenje druženja z otroki, temveč tudi med pisanjem novoletnih voščilnic, saj na njih skoraj vedno naletimo tudi na njune risbe. Izjemni ustvarjalki sta bili velikokrat predstavljeni, prejeli sta številne nagrade, njuna dela so bila razstavljena v galerijah, za vedno pa so na ogled tudi v knjigah. Na kratko smo potrkali na njuna vrata ...

MARLENKA STUPICA

STUPICA MARLENKA

Ali še rišete, ilustrirate?

Že dolgo nisem naredila kaj večjega. Po hčerkini smrti in raznih bolezenskih težavah tega nisem več zmogla; stara leta, kronične bolečine v nogah in hrbtenici, pa še agresivna bolezen in operacija, rehabilitacije … Vse to je naredilo svoje – kretnje so se mi močno upočasnile, tako da komaj zmorem postoriti najnujnejše. Seveda pa si močno želim naslikati vsaj še kakšno malenkost. V zadnjih petih letih sem naredila tri sličice za prijatelje, ki so mi pomagali v težavah že pred petnajstimi leti. Zdaj ne gre več, saj bi za delo potrebovala vsaj dve uri časa in miru dnevno, česar pa nimam. Moj način dela je že od nekdaj časovno zelo zahteven. Vendar imajo zdaj drugi nujni opravki prednost. A imam še mnogo idej, ki jih ne bom nikoli uresničila.

Zdaj je prednovoletni čas, ko se ne le obdarujemo, ampak si pošiljamo tudi voščilnice. Bodo med njimi tudi vaše?

Novoletnih voščilnic nisem naredila prav veliko, ker sem dajala prednost knjigam. Dvakrat sem se odzvala na povabilo Unicefa – enkrat s sliko iz slikanice Krojaček Hlaček, drugič pa sem sodelovala z novonarejenim novoletnim motivom. Naslikala sem še en motiv za neko dobrodelno akcijo pred 25 leti, ki bo letos izšla na novo v omejeni nakladi.

Vi ste stara Ljubljančanka. Kako se Ljubljane spominjate in kakšna se vam zdi danes?

Ko spoznaš Ljubljano, njene ljudi, čudovito staro (in novo) arhitekturo, zelenje in skrivnostno reko, ki se vije z barja, in če si tudi sam Ljubljančan (da ne omenjam številnih svojih prednikov, prav tako Ljubljančanov), jo vzljubiš. V prvih letih po vojni je bila siva in oguljena. Romantičnost, ki je vseeno ni izgubila, se je z obnovami in posegi s časom vedno bolj prebujala. V zadnjih letih je to lepo mesto v svojem središču oz. v starem delu postalo prava pravljica usklajenosti, prijetnosti in atraktivnosti. Njena posebnost, barje, pa mi pomeni sanjsko deželo iz časov po vojni, ko sem ga s kolesom večkrat obiskovala. Takrat je bilo barje še tiha pokrajina z različnimi živalmi in predvsem z nenavadnimi rastlinami, poznanimi, nepoznanimi in redkimi, z davno zapuščenim travnatim drevoredom, kjer so rastla, pomanjšana od starosti, murvina drevesa z užitnimi belimi plodovi. Z letnimi časi se je barjanska flora spreminjala, vsakokrat s prelepim pogledom na travnike in grmiče, ki je prinašal občutek miru in spokojnosti.

ANČKA GOŠNIK GODEC

Ancka Gosnik Godec1

Še vedno ste aktivni, nastajajo nove ilustracije. Kaj še vedno tli na vaši delovni mizi?

Tli marsikaj, ampak ne bo vzplamtelo. Zmanjkuje mi časa. Počasna sem, veliko je dela z gospodinjstvom, hodim počasi ... Ne nastane več toliko, kot bi rada. Rišem vsak dan po malem, ne pa več ponoči, kot prej, ko sem delala do dveh zjutraj. Vedno je bil lep mir, slišala sem le rahlo glasbo in uživala. Zdaj pa mi nagajajo oči, prej sem videla barve tudi pri luči, zdaj slabo in šele podnevi vidim, da barva ni takšna, kot sem hotela.

Ali ste tudi letos pripravili motive za novoletne voščilnice?

Vsako leto sem imela serijo treh ali petih voščilnic, letos pa bodo ponovili lanske, le v večjem formatu, brez paspartuja. So nekaj posebnega, saj se zunanja ilustracija na notranji strani voščilnice ponovi kot risba in je pobarvanka, tako da jo lahko tisti, ki jo dobi, še pobarva po svoje. Ljudje so že naveličani enih in istih motivov, zato sem ponudila drugačne: strašilo na zimskem polju, sankača in tekmo med igračami, ki se spuščajo po hribu navzdol, žoga pa vse prehiti. In ptičke, tiste, ki zmrzujejo na okenski polici, ter one, ki so na toplem na novoletni jelki. Tudi medenjakovo hišico sem ponudila. V njej je pozimi toplo.

Kako se spominjate Ljubljane?

Naša družina je živela v Celju, a smo vsako poletje hodili v Bohinj (od tam je izvirala moja mama) in smo se vedno ustavljali v Ljubljani. Prenočili smo v hiši zraven Filipovega dvorca, redno smo šli na Trubarjevo k frizerju za Centralno lekarno. Med vojno sem bila v Gradcu na šoli za oblikovanje, vendar le 3 semestre, ker so me potem vtaknili v delovno taborišče blizu St. Michaela v Avstriji. Že 9. maja 1945 sem šla v Ljubljano, da bi lahko nadaljevala študij, a takrat ustrezne šole še ni bilo. Vrnila sem se avgusta 1945, ko sem šla v uk v litografsko risalnico Ljudske pravice. Od takrat naprej sem v Ljubljani. Tri leta kasneje sem naredila sprejemni izpit na ALU in diplomirala leta 1954.

V Ljubljani ste po vojni tudi ostali ...

Spominjam se, kako radi smo veslali po Ljubljanici, smučali smo pa na Golovcu. Leta 1947 sem spoznala Rupka Godca, ki je bil zavzet tabornik. Taborili smo v Bohinju, vsako leto po dva meseca, plavali, jadrali in hribolazili. V Ljubljani sem najprej živela za Bežigradom, ko pa sva se z Rupkom poročila davnega leta 1950, so nama dali v Godčevi hiši na Aljaževi eno sobo. Iz sobe sva se preselila v stanovanje na Prulah, kjer sva še danes. Rupko je potem končal pravo in na tej fakulteti predaval 40 let. Leta 1958 sva dobila hčer Jelko in najino življenje je bilo še lepše. Še vedno sva veliko v Bohinju, kjer imamo od 70. let hišo. Sprva smo v njej bivali trije, danes nas je dvanajst. Vsi, do zadnjega pravnuka, uživamo v tej pravljični divjini.

Razstava v Galeriji DLUL

Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica sta ob redkih sopotnicah in sopotnikih avtorsko najbolj prepoznavni avtorici slovenske ilustracije druge polovice 20. stoletja. Povezujejo ju generacijska pripadnost, izjemen talent in mojstrsko obvladanje slikarskega metjeja, a tudi zaupanje v moč človekove domišljije in odprtost do sveta, kjer imata svoj prostor tako dediščina kot sodobne ustvarjalne prakse, je v spremnem katalogu za razstavo v Galeriji DLUL med drugim napisala Judita Krivec Dragan.

Na razstavi se vsaka od avtoric predstavlja z izborom dveh ducatov ilustracij. Še nekaj dni imate, do 16. decembra, da si ogledate ilustracije Ančke Gošnik Godec iz knjig Zelišča male čarovnice (Polonca Kovač), Lučka regrat (Gregor Strniša), Iščemo hišico (Anja Štefan) in Zlata skledica, pravljice z vsega sveta. Marlenka Stupica pa sodeluje z ilustracijami iz Andersenove Palčice in Grdega račka ter Grimmove Sneguljčice in Zvezdnih tolarjev.