petek, 22. 11. 2019

Kod po Ljubljani se sprehaja kratka proza?

Ljubljana v kratkih zgodbah zadnjih let
Avtor: Žiga Rus

 

Ljubljana v slovenskih zbirkah kratke proze zadnjih dveh do treh let morda res ni osrednja tema, a je vseeno pogost dogajalni prostor, ki dogajanje tudi pomembno določa. Pri tem jo vsako delo zgradi po svoje: imena in kraji so znani, a sprehod iz ene zbirke v drugo je tudi sprehod iz enega v drug svet, iz ene v drugo Ljubljano, vsako s svojimi zakonitostmi. Včasih je Ljubljana preteklosti, drugič prihodnosti, in še takrat, ko je bolj ali manj taka, kot jo poznamo, v vsaki zbirki zazveni nekoliko drugače. 

Lahko je denimo mesto komičnih, celo burkastih prigod. Zbirke Milana Kleča, neustavljivega ljubljanskega flâneurja, so jih polne. Celo v nedavni zbirki Moji spomini na morje se najde spomin na ponesrečeno epizodo veslanja po Ljubljanici, ki se za Klečev literarni alter ego, še preden se je res začela, že konča v vodi, nadaljuje pa s tekom za čolnom. Izposojevalec čolnov je videti kar pretresen, saj gotovo še ni videl nikogar, ki bi tekel po Ljubljanici, čeprav po njeni strugi. Prejšnja Klečeva zbirka Nekaj centrov je še bistveno bolj ljubljanska, le da se v nasprotju z ustaljenimi bralskimi pričakovanji – v literaturi, sploh kadar so njeni junaki pisatelji, nekako pogosteje pričakujemo navdušence nad galerijami, muzeji, morda naravo – Klečev junak strastno navdušuje nad trgovskimi centri in njihovimi artikli. Big Bang, Merkur, Jysk, o vsakem ima kaj povedati. V Müllerju je vzhičen nad leseno figurico kopalke, v Dipu na Rudniku pa nad mizicami, ki jih nakupi kar v vseh možnih barvah, da se lahko nato v stanovanju odloči, katera se z njegovo novopridobljeno figurico najbolje sklada. »Oči so se mi orosile,« pove, ko najde pravo kombinacijo, in kar smeje se mu od ganotja, smeje pa se – čeprav s privzdignjeno obrvjo – tudi bralec.

Medtem ko Kleč na svojih sprehodih vendarle ostaja na trdnih tleh – in včasih do vratu in čez v vodi – je Ljubljana v zgodbah Blaža Kutina ozadje še bolj nenavadnih, tudi fantazijskih pripetljajev. V Tivoliju se lahko v Kutinovega junaka zaleti letalo, pa se počuti kar dobro, čeprav mu svet dopoveduje, da pravzaprav ni več živ; v Dravljah se neki drug junak obsedeno naveže na popolnega neznanca, ki že leta in leta neumorno kliče na njegovo telefonsko številko; in nekje na obrobju Ljubljane si Simon Koprivnik, dobro situiran arhitekt z družino, izmisli svoj alter ego po imenu Metod Bratina, temu pa se pa prav kmalu, ne da bi prav vedel zakaj, v misli prikrade prav Simon Koprivnik. Junak torej razmišlja o svojem izmisleku, izmislek pa prav tako razmišlja o junaku, da kmalu več ne vemo, kdo od njiju (in ali sploh kdo) je resničen, nekam neresnična pa se nam zazdi tudi Ljubljana sama.
Zdi se, da je Ljubljana v kratkih zgodbah bolj pogosto kot druga slovenska mesta tudi prostor svobodnega raziskovanja identitet, predvsem spolnih. Pa ne le kot ozadje: njena alternativna prizorišča, ki so se prebila v več zbirk kratke proze, gotovo niso le pasivna kulisa, temveč so pomemben pogoj premislekov o identitetah ter boja za enakopravnost in svobodo. To dimenzijo Ljubljane jasno izpostavijo Bojne barve Jedrt Lapuh Maležič, ki z različnih zornih kotov, od otroštva do odraslosti, osvetljujejo življenje istospolno usmerjenih meščank in meščanov. Po svoje, mestoma že bolj pesniško-filozofsko, pa svoja in tuja telesa odkrivajo tudi junaki v kratki prozi Davorina Lenka. Med svojimi razmišljanji se včasih znajdejo na Metelkovi ali ljubljanski filozofski fakulteti, poležavajo pa tudi v velikih, čeprav zanemarjenih mestnih stanovanjih, iz katerih se vidi vse do Prešernovega spomenika.

Včasih se Ljubljana lahko zagleda tudi skozi oči tistih, ki živijo drugje. Kot mesto, v katerem deluje večina državnih institucij, je za nekatere že kar sama po sebi tista, ki kroji življenje vsem ostalim. »V Ljubljani še niso tako nori, da bi postavili rezilne žice na boje,« se denimo posmehne ribič v zbirki kratkih zgodb Gorica je naša Primoža Sturmana. Sicer mu je Ljubljana z žico za zdaj prizanesla, vendar mu je vzela sina, ki jo ima raje kot Obalo, saj je po njegovem kozmopolitsko mesto. Ljubljana je torej tudi magnet, ki drugim slovenskim krajem »krade« prebivalce. A le ni vedno dovolj močan. Ko se v zbirki Metke Lampret Kam bi dala takle dan eni od junakinj, ki odrašča v osemdesetih, izjalovijo načrti, da bi v Ljubljani obiskala zadnji koncert Pankrtov, se na avtobusu proti domači Žabnici med jokom zarije v rdeči telovnik moškega, ki ga je, ker je prepeval narodnozabavne pesmi, še hip pred tem raje spregledala. »Do Žabnice mi je bilo že čisto vseeno,« sklene zgodbo pripovedovalka.

Kratka proza lahko prestolnici ponudi celo vizijo njene prihodnosti: najdemo jo denimo v zbirki Anonimna tehnologija Andreja Tomažina. Le da si izpolnitve te vizije najverjetneje ne želimo. Tomažinova distopična Nova Ljubljana se je namreč po dolgi vojni obdala z visokim obzidjem, po katerem postopajo prekinjenci, nesrečneži, ki so zaradi različnih prestopkov podvrženi ostri kazni: njihova telesa so operativno združena s telesnim in možganskim tkivom živali. Eden od takih pohabljencev, tako imenovani Orangutan (da, prišili so mu opičjo roko), pobegne z operacijske mize in kmalu prične pravi novoljubljanski morilski pohod …

V distopični prihodnosti se prav dobro ne godi niti arhitekturi: Prešernov trg se v Tomažinovi mračni viziji imenuje Trg enotnosti, v tem duhu pa je tudi Tromostovje združeno v eno samo veliko ploščad. Enotnost pač ni vedno blagodejna, in kar prav je, da je tudi Ljubljana v kratkih zgodbah tako raznolika. Se pa, z izjemo Tomažina in nekaterih drugih, kratke zgodbe zadnjih let precej izogibajo mestnemu središču. Večno hrepeneči alter ego Milana Kleča se mu izogiba iz sentimentalnih razlogov, saj, kot prostodušno prizna, težko prenese vsa mimohodeča mestna dekleta: »Prekleto močno srce [moraš imeti], da vse skupaj vzdržiš. Sila nevarno je, najprej nevzdržno, nakar te lahko celo pokosi.« Druge avtorice in avtorji pa se najbrž bolj posvečajo obrobju tudi zato, ker se tam skriva več pomembnih zgodb, ki sicer ne bi bile povedane. V že omenjenih Bojnih barvah se v Štepanjskem naselju, na Viču in še kje godi prostitucija, medtem ko zbirka Težkomentalci – izpod peresa iste avtorice – govori o prebivalcih psihiatrične klinike v ljubljanskem Polju. Vesna Lemaić, letošnja dobitnica nagrade za najboljšo zbirko kratke proze novo mesto, ki jo podeljuje Založba Goga, pa v svoji zbirki Dobrodošli razkriva še eno ljubljansko obrobje, in sicer območje viškega azilnega doma. Z roba se sliši in vidi manj; tudi deportacije so izvedene lažje in z manj medijske pozornosti, čeprav jih skupina aktivistov v zgodbi Cesta v Gorice poskuša ovirati. Iz močno obljudenega centra se na obrobje – fizično ali metaforično – ne podaja veliko ljudi; še en razlog več za to, da se nanj podajo kratke zgodbe.

Ljubljanska kratkoprozna čitanka:

  • Cesta v Gorice (Vesna Lemaić, Dobrodošli)
  • Drugo leto popolne fragmentacije (Andrej Tomažin, Anonimna tehnologija)
  • Zelena dolina (Blaž Kutin, Tempirana bomba)
  • Hierarhična razmerja (Jedrt Lapuh Maležič, Bojne barve)
  • Čolnarna (Milan Kleč, Moji spomini na morje)
  • Pankrti in četrtkov večer (Metka Lampret, Kam bi dala takle dan)


Oddaj na natečaj v MKL

15. november 2019–15. marec 2020
Mestna knjižnica Ljubljana razpisuje literarne natečaje na temo proze, poezije, dramatike in stripa pod skupnim imenom Oddaj na natečaj v MKL – metaFORA, poHAIKUj, preDRAMI se in S3p.
Vabljene mlade avtorice in avtorji: od 15. do 25. leta v slovenskem jeziku.