sreda, 20. 3. 2019

Kra, kra, vrana vas gleda

Življenje blizu Žal je tesno povezano s sivimi vranami, ki so glasne sosede. Ta izvirni kra kra je veliko prijetnejši od nasnetih posnetkov, ki jih ob določenih urah servirajo žalski zvočniki. Sive vrane so pač prebivalke našega mesta, z njimi sobivamo, tako ali drugače.
Avtorica: Jelka Šutej Adamič

Siva vrana (lat. Corvus cornix) je evrazijski ptič iz družine vranov, ki živi v severni, vzhodni in jugovzhodni Evropi, zahodni Aziji ter delti Nila v Afriki. Kot ostali predstavniki družine je tudi siva vrana oportunist, ki zna izkoriščati človekovo prisotnost za gnezditev in iskanje hrane, zato jo pogosto najdemo v naseljih ali njihovi bližini. Na Wikipediji povedo še, da je siva vrana prepoznavna po črno-sivem perju po telesu. Je vsejedi mrhovinar, ki pri iskanju hrane s pridom uporablja visoko inteligenco. S tal pobira oreščke, školjke ali rakovice in jih spušča z velike višine na trdo podlago, da se razbijejo ali da jih zmečkajo mimovozeči avtomobili. V mestih jo pogosto zalotimo pri odpiranju vreč za smeti in podobno. Vse ptice iz družine vranov so izredno inteligentne in tudi siva vrana je naravnost genialna. Dobro razumejo vzročno-posledične korelacije in so sposobne učenja na ravni šimpanza oz. petletnega otroka.

Vrane na Žalah

Dejstvo, da lov v urbanih okoljih ni dopusten, je le eden izmed razlogov, da se živali, ne le vrane, množično vračajo v mesta. V mestu je vse, kar vrana potrebuje: hrana, bivališče in mirno okolje, kjer mladiči preživijo. Na Žalah so pred leti na drevesa namestili zvočnike, s čimer naj bi preganjali vrane, ki onesnažujejo grobove. Matija Medved Mlakar, študent biologije in ljubiteljski ornitolog, ki se veliko ukvarja s pticami na Žalah, pravi, da je ozvočenje na Žalah namenjeno zlasti preganjanju sivih vran, ki pa so izredno inteligentne in so se nanj hitro navadile. »Zvočniki tako vplivajo predvsem na druge ptice, ki jih je na pokopališču bistveno manj in ne povzročajo težav, denimo na malo uharico. Ta sova na Žalah prezimuje in celo gnezdi, predvsem pa je na motnje bistveno bolj občutljiva, saj ni tako prilagodljiva in je zaradi nočne aktivnosti redkeje v stiku z ljudmi. Glasni zvoki, ki Žale napolnijo kar nekajkrat na dan, so zato za sove, ki takrat dremajo v drevesu ali čepijo v gnezdu, zelo moteči.«

In kako tovrstno preganjanje vpliva na vrane? »Številne smreke na pokopališču pticam nudijo prenočišče,« nadaljuje Mlakar. Vsak večer na Žale priletijo vrane iz bližnje okolice, v drevesih pa so skriti zvočniki, iz katerih se razlegajo razni zvoki, ki naj bi jih plašili. A vrane so se jih navadile, zato ozvočenje ne dosega želenega vpliva. Morda je bila metoda učinkovita nekaj časa, a te bistre ptice se zelo hitro prilagajajo na spremembe v okolju.

Vrane pokopališče uporabljajo skoraj izključno za spanje, saj je čez dan hrano veliko lažje najti na okoliških poljih, parkih ali smetiščih, zato že zaradi same dinamike zadrževanja na pokopališču ne povzročajo pretirane škode. Najpogostejši vzrok za nezadovoljstvo ljudi pa je umazanija – ptice namreč nimajo sposobnosti zadrževanja iztrebkov, zato te neredko onesnažijo kakšen grob. Ljudje imajo zato veliko dela s čiščenjem nagrobnih kamnov pod drevesi, na katerih ptice prenočujejo. Marsikoga v nejevoljo spravlja tudi hrup ob večernem zbiranju vran, ki pa je v primerjavi z zdajšnjim hrupom zvočnikov zanemarljiv.

Vrane razumejo vzorčno-posledične korelacije in so sposobne učenja na ravni šimpanza oz. petletnega otroka.

Pametne ptice so (tudi) koristne

Vrane so ene najpametnejših ptic in živali na svetu. Zelo rade se igrajo, pri iskanju in nabiranju hrane pa si lahko pomagajo z orodjem in prepoznavo kompleksnih vzorcev, zato so tako dobro prilagojene na življenje ob ljudeh. Kljub temu bi življenjski prostor sive vrane težko natančno opisali, saj živi skoraj povsod. Njihova prehrana je zelo pestra, najbolj pa jim tekne tista, ki jo za seboj pustimo ljudje. Prav zato so vrane celo zelo koristne, saj opravljajo vlogo komunalne službe. Nekateri ljudje pa vrane vidijo kot »krilato bando, ki ljudi napada iz zraka«, k čemur je verjetno pripomogel tudi Hitchcock s filmom Ptiči. Ornitologi zato ljudi pozivajo k strpnosti, opazovanju ptic in branju literature o pticah, kar bi izboljšalo odnos med enimi in drugimi prebivalci mest.

Vrane pojedo praktično vse: pobirajo hrano, ki jo ljudje zavržejo, po vrtovih plenijo pridelek, ob hišah pobirajo žuželke, razkopavajo po kantah za smeti: prav nič niso izbirčne. Sicer pa vrane v mestu opravljajo koristno funkcijo mrhovinarstva, med drugim pojedo povožene živali.

Pogovor z Alijem Vrezcem, raziskovalcem na Nacionalnem inštitutu za biologijo in kustosom v Prirodoslovnem muzeju Slovenije

V zadnjih letih je v mestih vse več sivih vran. Kaj so glavni razlogi za to?

Z urbanizacijo je nastal nov ekosistem, ki je odprt za naseljevanje organizmov iz okolice, tudi sivih vran. Ljubljana sodi med manjša evropska mesta in je kljub dolgi zgodovini še vedno ekosistem v razvoju, temu pa sledijo večje spremembe v biotski pestrosti mesta. Ptice so gotovo najopaznejši del biotske pestrosti in če so še pred nekaj leti v Ljubljani prevladovali domači golobi, so to danes sive vrane. Ljubljanska mestna populacija sivih vran je trenutno ocenjena na 4300 do 5900 gnezdečih parov, pozimi pa se številka še poveča, saj v mesto pridejo tudi ptice iz okolice. Ljubljanski urbani ekosistem je še brez plenilcev, npr. sokolov selcev, kraguljev in velikih uharic, ki jih sicer srečamo v večjih evropskih mestih, zato se vrane v Ljubljani počutijo varne in mestno okolje izberejo kot ustrezno počivališče, manjši del tudi kot gnezdišče.

Kako si zapomnijo svoje prelete?

Poti niso zapisane v genih, saj bi se v njih pravzaprav zelo težko zapisale. Pri vranah je, tako kot pri mnogih drugih pticah, učenje zelo pomemben del odraščanja. Ptice se v mladosti od staršev naučijo marsičesa, tudi napevov, prepoznavanja sovrstnikov in seveda poti, po katerih letijo. Pri pticah selivkah mladiči pogosto na svoji prvi selitvi sledijo izkušenim odraslim, s čimer se naučijo selitvene poti, po kateri nato potujejo celo življenje. Vrane se sicer na dolge razdalje ne selijo, kljub temu pa se lokalno premikajo med prehranjevališči, počivališči ali prenočišči in gnezdišči. Ker gre za zelo družabne ptice, morajo biti ti premiki nekako usklajeni in verjetno se poti nekako dedujejo z roda v rod. Izbirajo optimalne poti, gotovo pa se te glede na spremembe v okolju s časom tudi spreminjajo. In gotovo bi nov rod vran, ki bi se na novo območje priselil od kod drugod, izbral druge poti.

Ali je strah, da napadejo mimoidoče, upravičen?

Vrana kar tako brez vzroka ne bo napadla človeka. Včasih si sicer katere nepridiprave, s katerimi so imele slabe izkušnje, celo zapomnijo in glasno krakajo, ko gredo mimo. Najbolj kočljivo obdobje pa je obdobje gnezdenja oziroma obdobje, ko mladiči zapuščajo gnezdo. Speljani mladiči so še dokaj okorni, zato kateri pristane tudi na tleh. V naravnih razmerah je mladič na tleh najbolj izpostavljen plenilcem, zato so starši še posebej vznemirjeni. V človeku pa sive vrane seveda vidijo plenilca, zato lahko mimoidočega, ki skuša pomagati nesrečnemu mladiču, napadejo. Napad je lahko zgolj grozilen, torej samo zastrašujoč prelet, če pa to ne zaleže ali če imamo opraviti s parom, ki je pogosto vznemirjan, pa lahko vrana napada s kljunom, kar je lahko tudi boleče. Do sedaj sicer ni znano, da bi vrane kogarkoli resneje poškodovale, so pa ti napadi gotovo zelo neprijetni. Vsekakor priporočam, da se neizkušeni vzdržijo reševanja vranjih mladičev in se raje umaknejo. Po dnevu ali dveh so mladiči navadno že tako izurjeni, da brez težav letijo, s tem pa izginejo tudi težave z napadi. Vsekakor pa smo ljudje na primeru mestnih vran v dejanskem preizkusu strpnosti do biotske pestrosti, ki nas obdaja. Znanega gnezda in njegove okolice se večinoma lahko izognemo, vsaj v tistih nekaj dneh, ki so za vranjo družino najbolj kritični.

Vrane kmetom povzročajo nemalo škode na poljščinah, luknjajo tudi zavoje sena. Kako jih lahko uspešno, a še vedno humano preganjajo?

Vsak organizem v naravi ima svojo vlogo, ki pa lahko včasih vsaj v nekem delu prekriža pot našim željam in načrtom. Takšne organizme navadno označimo kot škodljivce, čeprav o njihovi vlogi ne vemo ničesar. Predvsem opažamo, da je znanje o biotski pestrosti in o ekosistemskih storitvah, ki jih ta pestrost nudi človeški populaciji, zelo pičlo. Vlogo sivih vran v okolju, zlasti v kmetijstvu, slabo poznamo oziroma smo osredotočeni le na škodo, ki jo te živali povzročajo, pa naj bo še tako neznatna v primerjavi s koristmi. Vendar je žal tako, da se koristi zavemo šele takrat, ko vrsta izginja, a navadno je takrat že prepozno. Velik del prehrane sivih vran predstavljajo različne žuželke, ki jih te izbrskajo iz prsti, in ravno zato se veliko držijo na poljih. Ravno vloga omejevanja teh žuželk omogoča pridelek na poljih, a ta ekosistemska storitev se nam ljudem zdi samoumevna, medtem ko je škoda, ki jo ob svojem početju na poljih vrane naredijo, za nas bolj kritična.

Kako naj meščani uspešno sobivamo s temi bistrimi pticami? Kakšni so vaši nasveti?

Najprej bi morali na sive vrane v mestih gledati kot na del urbane biotske pestrosti, ki se v mestih zelo spreminja. Seveda je takšno gledanje možno le ob zadostni izobraženosti prebivalstva o teh temah. Pred leti so se Ljubljančani denimo izjemno razburjali zaradi golobov. Izvajali so se razni ukrepi – od kontracepcije do pobiranja jajc in še česa. Potem pa so se pojavile vrane. Vrane predstavljajo višjo prehransko raven kot golobi, in čeprav so pretežno mrhovinarke in žužkojede, lahko brez težav pobijejo golobjega mladiča ali izropajo najdeno golobje gnezdo. To je sčasoma privedlo do zmanjšanja mestne populacije golobov. Problem se je rešil ekosistemsko in ne tehnično. Sedaj je pozornost meščanov preusmerjena na vrane. Morda bodo čez nekaj let to galebi, ki so v Ljubljani vse pogostejši, ali še kaj tretjega, denimo nutrije, ki smo si jih na Ljubljanico kar sami zanesli. V mesta so se v večji meri pričeli naseljevati večji plenilci, sprva kragulj in sokol selec, kasneje celo velika uharica, ki so vranje in galebje populacije v nekaterih večjih evropskih mestih zdesetkali. Za te spremembe je potreben le čas. Posamezni kragulji in sokoli selci se v Ljubljani že pojavljajo, pred kratkim je bila opažena celo velika uharica, kar obeta ekosistemske spremembe tudi v Ljubljani. Tudi meščani se bomo morali navaditi, da nas v mestih obdaja narava in drugi organizmi, s katerimi si delimo svoja bivališča. Moč in kakovost sobivanja pa bo toliko večja, kolikor znanja bomo o teh someščanih imeli in kolikor bomo izobraženi na področju biotske pestrosti. Možnosti sobivanja z nehumanimi someščani je veliko, le nekoliko več strpnosti je potrebne – pa tudi znanja, kako se izogniti nepotrebnim nesoglasjem.