torek, 19. 5. 2020

"Ljubljana je majhno, mirno in prijazno mesto"

Avtorica: Ajda Borak

Veljko Zejak prihaja iz Srbije. Po študiju v Beogradu je nekaj časa gostoval v Düsseldorfu, od tam pa ga je pot vodila v Pariz. Tam je bival dve leti, pripravil pet razstav, med drugim realiziral dve samostojni razstavi in zastopal Srbijo na umetniškem bienalu v Lillu. V Parizu je zasnoval tudi projekt Hibridni objekt, ki je bil kasneje realiziran v Beogradu, Sloveniji, Parizu in Berlinu. Leta 2010 ga je ljubezen pripeljala v Ljubljano. Danes s svojo ženo Ano in dvema otrokoma živi v središču mesta. Mestna občina Ljubljana mu je v uporabo dodelila enega od ateljejev v Švicariji. 

Po življenju v velikih evropskih prestolnicah ste se nazadnje odločili za življenje v Ljubljani. Zakaj?

S Slovenijo sem bil nekako povezan že od otroštva. Moja starša sta po končani fakulteti v Postojni dobila prvo delo, oba s sestro pa sva se tam tudi rodila. V Postojni sta živela osem let, vendar smo se kmalu po mojem rojstvu vrnili v Beograd, kjer sem preživel otroštvo in čas študija.
Starša sta mi o tem obdobju svojega življenja vedno govorila samo dobro. Med študijem na Fakulteti za likovno umetnost sem spoznal Ano, ki je prišla v Beograd študirat iz Ljubljane. Tam sva ostala šest let. Potem sem skoraj dve leti živel v Parizu, kjer sem študiral pod mentorstvom svetovno znanega kiparja Richarda Deacona. Nato sva se z Ano odločila, da se vrneva v Slovenijo.

Kakšni so bili začetki v Ljubljani?

V Beogradu sem kot umetnik že uveljavljen. Imel sem veliko poznanstev in razstav, od tam sem tudi prodrl na mednarodno sceno. Ko sem prišel v Slovenijo, je bilo sprva seveda težko. Nekaj let sem potreboval, da sem spet spoznal prave ljudi. A počasi so se mi vrata le začela odpirati. Pred dvema letoma pa sem kot edini tujec dobil tudi atelje v Švicariji. To je veliko priznanje in spodbuda zame in za moje delo.

Kaj je za vas največji vir navdiha v Ljubljani?

Velika mesta, kot so Pariz, Düsseldorf ali Beograd, so navdihujoča zaradi raznolikosti, mešanice kultur in dogajanja. Ljubljana pa je majhno, mirno in prijazno mesto. Všeč mi je tukajšnji odnos do narave. V Logarski dolini že tretjič organiziram LandArt festival. Iz različnih naravnih materialov, kot so les, kamen, zemlja in voda, bomo na nepričakovanih mestih gradili LandArt instalacije in s tem ustvarjali sodobne umetniške intervencije. LandArt obstaja že od poznih 60-ih let, izhaja iz ZDA in se je prijel tudi v Sloveniji (Skupina OHO). Zdaj postaja ta vrsta umetnosti, tudi zaradi ekoloških in klimatskih sprememb, vse aktualnejša.

Kaj pa kulturna scena, ponudba tukajšnjih kulturnih programov v primerjavi z Beogradom? Beograd je včasih veljal za kulturno prestolnico Jugoslavije. Kako je danes?

V Beogradu je veliko več profesionalnih likovnih ustvarjalcev. Veliko srbskih umetnikov je razpršenih po vsem svetu, nekateri med njimi so dosegli tudi mednarodno slavo. Trenutno v Srbiji umetnost ne uživa dobre podpore s strani države. Vendar se mi zdi, da tam obstaja več medsebojne podpore in navdušenja med samimi umetniki. Nekatere umetnosti, recimo sodobni ples, pa imajo v Ljubljani boljšo podporo. Tudi projekti, kot so Švicarija in prihajajoča projekta Rog in Cukrarna, so odličen pokazatelj, kako mesto skrbi za razvoj kulture.

V čem je bilo vaše otroštvo v Beogradu drugačno od otroštva, ki ga vaši otroci danes preživljajo v Ljubljani?

Živel sem v Novem Beogradu, naselje je bilo getoizirano, bilo je veliko medvrstniškega nasilja. Tukaj tega ne zaznavam. Življenje v Beogradu v času mojega otroštva dobro prikazuje film Srdžana Dragojevića Rane. Seveda so sedaj časi drugačni, pa kljub temu mislim, da je tukajšnje okolje bolj zdravo za vzgojo otrok.

Kateri je vaš najljubši kotiček v mestu?

Ptičji gaj pod Švicarijo, ta mir sredi mesta je tako dragocen. In sploh ves Tivoli, ta velika zelena površina sredi mesta. Ko se zvečer, ponoči vračam skozi Tivoli, srečam lisice in srne. Tega nisem videl še v nobenem velikem mestu.

Kaj bi spremenili, če bi bili župan?

Nisem kritičen. Verjetno se slabih stvari zavedamo vsi in jih počasi izboljšujemo. Bi si pa morda želel malo bolj sproščenega in manj birokratskega odnosa do umetnosti.