torek, 17. 12. 2019

Ljubljančan: Boris Cavazza

Vrelec, kot ga ni
Avtorica: Lora Power

»Iščem biografijo Borisa Cavazze.«
»Biografski roman,« me popravi knjižničarka.
»Je razlika?« se šalim.
»Seveda,« odvrne resno. »Ampak, a veste, kaj vse se je zgodilo temu človeku? Za deset knjig zgodb!«

Prva se začne v Milanu, kjer se je leta 1939 rodil očetu Ernestu in materi Lidiji in se pridružil polsestri Tatjani. Tam je doživel vojno, očetovo smrt, prezir, krivico …, v domači kuhinji pa številne kulture ter krepko politično lekcijo. Materina (komunistično-krščanska) dota je bila žlahtna: ljudje se ne delijo na črne in rdeče, na bogate in revne, mu je rekla, so samo dobri in slabi ljudje.
Kmalu zatem je moral zdoma, v slovenske šole, Cavazza pa ni zvenelo prav nič domače. Najprej se je zatekel k nonotu in teti Roži v Solkan, zatem k sorodnikom v Kobarid in k onim v Žadovinek pri Krškem. Pa v internat pri Novi Gorici ter v Piran na pomorsko šolo – veliko drobnih korakov do usode, njegove prve ladje z imenom Ljubljana.
»Z Ljubljano smo prevažali premog iz Odese,« piše v knjigi. »Sedem kilometrov na uro, ha, kot jaz zdaj s kolesom čez Ljubljano.«
Obplul je ves svet in nekega dne, ko so v Gani vkrcavali ebenovino, je spoznal slovensko družino Zei in njihovo hčer Lado. Prepričevala ga je: »Pusti morje, pridi v Ljubljano,« in prepričala. Leta 1964 se je vpisal na francoščino in angleščino, njegova prijateljica pa ga je spoznala še s kopico intelektualcev, filozofov, umetnikov, igralcev … Družil se je z Daretom Valičem, Dominikom Smoletom, Karpom Godino, Tarasom Kermaunerjem, Dušanom Jovanovićem, Juretom Pervanjo … A prav Valič, ta njegov kupid, kot mu pravi, ga je zvabil v gledališče, pospremil na sprejemne izpite na akademijo ter mu predstavil Mojco, neizrekljivo ljubezen, prvo ženo.
Tudi po Ljubljani se je kar naprej selil – v Moste, Trnovo, Šiško, Bežigrad, Center ... In kaj se mu je zdelo najbolj fino? »Ljubljanska megla,« odvrne z nasmeškom. Megla? »Gosta megla, da si komaj kaj videl, kot v Fellinijevem filmu!« Tako jo je doživljal tudi v Milanu, morda se mu je zato zdela tako domača. »Ustvarjala je romantično vzdušje. V jeziku, ki ga uporabljamo danes, bi rekel, da je name delovala meditativno.«
O njej je v svoji študentski izbi nasproti Figovca pisal celo pesmi in prav s tistega okna sta s cimrom opazovala študentske demonstracije v Leninovem parku. »Z leve in desne so prihrumeli miličniki in jih začeli mlatiti. Ampak, ko so na tla zbili starca, moža in ženo … To me je zabolelo.«
Ko v mislih pohajava po prestolnici, postaneva na akademiji, v Šumiju, Drami, Unionu, Smrekarjevem hramu … »Za nas študente je bil Daj-dam zakon. Pa Operna klet, tja smo hodili na travarico. V kiosk pred Metalko pa na najboljše pečenice na svetu.«
Zaideva na Rožnik in v Tivoli, kjer je med rundami boksa bral pesmi Vitomila Zupana, v Platano, njegovo predsobo. »Ampak razen megle ni bilo v Ljubljani nič kaj prijetno. Bila je depresivna, trgovin skorajda ni bilo, ljudje so hodili s sklonjenimi glavami … Ko danes gledam, kaj je nastalo iz tega mesta, se prav čudim.«
»Ampak nikoli nisem razumel, zakaj so umaknili trolejbus. Nekoč sem domov pospremil neko punco, a ker je bila megla, nisem vedel, kako nazaj. Glej žice od trolejbusa, mi je svetovala, in res sem jim sledil vse do mesta.«
In kam ga vodi srce, pomislim, a si ga ne upam vprašati. Morda na Žale, kjer počivajo njegova Mojca, sinova Kristjan, Damijan, tašča Mara, svak Marko in kdo bi vedel, koliko prijateljev in znancev? »Če je kaj podobnega peklu …«
A kot je dejal, človek zdrži več, kot si misli. Zato vztraja, kot srčni boksar – zase, za Sebastijana, Aleksandra, za novorojeno ljubezen. Zato svoj nahrbtnik polni z drobci radosti, sir Boris Cavazza, kot ga je po angleško naslovil Jovanović. »Edinstven in neponovljiv studenec plemenite in dragocene, enkratne kreacije,« je zapisal. In kako neprecenljivo, da je imela pri tem odločilno vlogo tudi Ljubljana.