petek, 15. 11. 2019

Ljubljančan: dr. Janko Kos

Intelektualec z veliko začetnico
Avtorica; Lora Power

V kavarno na Miklošičevi je dr. Janko Kos, akademik, književni teoretik, literarni komparativist, zgodovinar in kritik prišel v obleki s kravato in usnjeno profesorsko aktovko ter drobno knjigo, vodičem po mestnih znamenitostih. 
»Nenavadna izbira,« sem pripomnila. »Zelo sem se razveselil, ko sem v njej zapazil našo hišo,« je listal ponosno, tih in omikan gospod. Še danes živi v tej hiši z ženo Darko in bratom Markom. Stala je že l. 1931, ko se je rodil. Njena posebnost je očetov umetniški atelje s teraso in vogalnim dvostranskim reliefom iz žgane gline. 

Odraščati med bežigrajskimi stavbami, ki so »za silo ustvarjale vtis sklenjenega naselja«, je bilo zabavno. »Od naše hiše se je proti železniški progi razprostiral odprt svet, prek travnikov in drevja je pogled segal do jasno vidnega Ljubljanskega gradu. Najzanimivejši predel tega razgleda so bili ostanki nekdanje livarne, ki je segala do Dunajske ceste, obrasle z razkošnimi kostanji.« Še najbolj »prvobitni, kmečki del« Bežigrada je bil takoj za vogalom: polobdelan vrt s kmečko hišo in kozolcem. Tudi pri Kosovih so »dobršen del vrta obdelovali, gnojili, sadili zelenjavo, gojili sadjarstvo in vrtnarstvo,« opisuje v spominih.

Življenje je bilo utesnjeno, pravi, saj so se skupaj s teto Marijo gručili v dveh sobicah prvega nadstropja, sobe višjih nadstropij pa so oddajali. Doma so bili naročeni na Slovenca, katoliško glasilo, toda podnajemniki so brali Jutro in Slovenski narod. To dragoceno doto obeh svetov so bogatili mnogi: družina Ivana Stanovnika, ki je živela nedaleč stran, sosed Anton Ocvirk in njegovi, skladatelj Lucijan Marija Škerjanec, geograf Silvo Kranjec, pisatelj Fran Govekar, slikar France Mihelič in Taras Kermauner, ki je k njim zahajal že kot otrok. Pa bratranec Dane Zajc in teolog Marijan Smolik, kot tudi mamine gosposke prijateljice, kot je bila gospa Lida Svetelova, ki je z rodbino živela v prvem nadstropju Zoisove palače.

Vojna leta so bila strašna, pravi, in prikliče italijanske okupatorje, ki so jim odnesli kupe knjig; sirene, ki so prekinile neko operno predstavo; prijatelja, čigar oče se je znašel med talci; ter prepovedi Bolera, češ da je preveč dekadentna glasba. Potem se hitro vrne v leto 1950, ki je bilo zanj prelomno, saj je kot kritik, esejist, profesor in akademik vstopil v javni prostor. Bil je pripadnik znamenite »kritične generacije«, urednik revij Besede, Perspektive, Oder 57 … Dramaturg v Lutkovnem gledališču, profesor na viški gimnaziji in Filozofski fakulteti. S premnogimi imeni je tkal kulturno-duhovno tkivo domovine. Iz njegovih učbenikov so se generacije učile svetovno in slovensko književnost, analizirale Prešerna, Cankarja …, ter se srečevale z njegovimi znamenitimi uvodi iz zbirke Sto romanov.

Gospod Kos je eden tistih sogovornikov, ki besede izbira preudarno, spoštljivo, še humor vplete sramežljivo. Je med redkimi slovenskimi intelektualci, ki si zaslužijo veliko začetnico. Bog mu daj zdravja, da bi napisal še kako knjigo!