ponedeljek, 18. 3. 2019

Ljubljančani: Karpo Godina

Portreti znanih ljubljanskih fac
Avtorica. Lora Power

»Poglej, kako je lepa, s soncem obsijana,« je prekinil pogovor in prst usmeril v platano, ki raste ob vznožju grajskega hriba. »Še malo, pa bo višja od gradu,« se je navduševal nad mogočnim drevesom. Če bi bil sam, bi se bržkone potopil v njeno tišino, jo občudoval, morda fotografiral … Kot je rekel kritik Ranko Munitić: Karpo Godina je človek, ki zna najti čudežno v vsakdanjem.

Z balkona stavbe, kjer ima pisarno s pripisom profesor emeritus, se je razgrinjala vsa Ljubljana. Nad nama grad, pod nama tržnica, Trubarjeva, na desni Iskrina stolpnica … Špegala sva po uličicah in ugibala, kaj je ta ali ona stavba. »Tamle je bil nekoč Viba film, dokler nismo dobili novih prostorov v Stegnah,« je pokazal proti cerkvi sv. Jožefa na Ulici Janeza Pavla II. »Vsi studijski prizori slovenskih celovečercev do leta 1995 so nastali v tej cerkvi.«

Ljubljana je bila zanj – režiserja, snemalca, direktorja fotografije, montažerja – že od vsega začetka filmska. »Ko sem se iz Maribora odpravljal na študij režije, sem izvedel, da Boštjan Hladnik snema Ples v dežju. Bil sem na nočnem in dnevnem snemanju in tako Ljubljano že zgodaj spoznal kot filmsko mesto.«

Takrat – v ranih 60-ih – je bila siva in turobna. »Če si šel v soboto ali nedeljo naokrog, je bilo vse mrtvo. Le vojaki so bili na ulicah, ker so dobili izhod. Ta njihova samota, izgubljenost … To je bilo težko prebavljivo.« Zato so si, kot temu pravi Karpo, ustvarili barvne otoke – Šumi, Mesing oz. Opera bar, Mrak … »Veliko časa smo preživeli tudi v Smrekarjevem hramu ob vhodu v bivši kino Union, pa v Unionski kleti, kjer so bile tistikrat lože. In ker so v lokal rade zahajale igralke, so nam natakarji dovolili ostati do četrte, pete ure zjutraj.«

A med postojankami je imela ena prav posebno mesto. Tam »sistemskost in antisistemskost nista šteli. Šumi je bil obvezen!« Tako zelo, da je njemu in njegovim »umetnikom, švalerjem, znanstvenikom, boemom, luzerjem, intelektualcem, koketam in starletam« leta 1999 posvetil film Chubby was here – Šumiju v slovo. Z njimi se še dandanes srečuje. »Zdaj, ko Šumija ni več, se dobimo vsakič drugje. Predlani, recimo, smo bili pri Žmaucu. Da preštejemo, koliko nas je še.«

Ljubljano njegove mladosti je, kakopak, zaznamovala tudi Kinoteka. In ga. Kurent, ki je tam privzgajala red in disciplino. Pa številne druge dvorane, gledališča, veslanje po Ljubljanici, izleti do Podpeškega ali Zbiljskega jezera. A ko ga pobaram o največjih tektonskih premikih, ki so doleteli naše mesto, brez daljšega premisleka reče: gradnja Cankarjevega doma. »O tem obstaja krasen film Frančka Rudolfa, ko je v jami snemal delavce. Pa ne med delom, ampak ko so se naslanjali na lopate. Zelo tatijevsko,« se zareži, »ritem dela.«

Danes je Ljubljana zanj oaza, dom njemu in njegovim petim otrokom. »Strahotno je oživela! Življenje v njej kar naenkrat vre. Vse je zunaj, vse živi z Ljubljanico, s temi uličicami … Čuti se pozitiven, optimističen duh. Kot mesto je dejansko zaživela in postala zelo prijetna organska celota.« Kar mu potrjujejo tudi prijatelji iz tujine: »Vsi, ki pridejo, rečejo: vau, tu pa lepo živite!« Zato prikima, ja, tolerantna je, lepa, varna in mirna. »Ampak bog ne daj, da bi izginila Kinodvor in Kinoteka! In komaj čakam, da odpre vrata nova akademija na Aškerčevi, kjer bo še študentska filmska dvoranica.«

Kaj pa, če bi o Ljubljani posnel film? »Potem bi si naslov sposodil pri Matjažu Klopčiču in posnel Ljubljana je ljubljena, 2. del.« Romantična drama, torej. Posvečena filmski umetnosti in svobodi.