četrtek, 14. 2. 2019

Ljubljančani: Stevo Pavlović, državljan Trubarjeve

Pot do Ljubljane je bila dolga. Najprej je bilo treba iz rodne bosanske vasice ob Drini z avtobusom v Srbijo, do Šida. Od tam se je družina z vlakom peljala v Vinkovce; pa v Slavonski Brod, Zagreb, Krško … in sredi poletnega dne leta 1977 končno prispela na ljubljansko železniško postajo.
Avtorica: Lora Power

Zvedavega 10-letnega dečka, ki se je oklepal kovčka v mamini roki, so preplavili mešani občutki. V primerjavi z Berlinom, kjer je dve leti hodil v šolo, turobna socialistična podoba mesta ni obetala veliko. »A v primerjavi z vasjo, kjer sem živel, je bila vau!« se spominja Stevo.

Odločitev, da pridejo v Ljubljano, ni bila naključna. Ko se je mama ločila, je njega in sestro najprej preselila k sestri v Polje, kasneje pa na Prule. Nato se je v Stevov intimni zemljevid z velikimi črkami vpisala Šiška, medtem ko so danes dom njegove družine Dravlje.

»Hitro sem se vklopil,« pravi Stevo. »Jezik ni bil bariera, ker je takrat na OŠ Prežihovega Voranca v nekaterih razredih pouk potekal v slovenskem in srbo-hrvaškem jeziku.« In tudi zato, ker se je »v mestu priseljencev« vedno počutil sprejetega.

Ljubljane iz konca 70-ih let prejšnjega stoletja, ko je v njenih petih občinah bivalo manj kot 300.000 ljudi, se spominja kot miniaturnega Berlinčka – mešanico avstro-ogrske infrastrukture in socialistične arhitekture.

»Takrat se je vse dogajalo v centru. Moja generacija se je gibala na relaciji Sax Pub, diskoteka Palma, hala Tivoli, stadion za Bežigradom.« Prav tam je bil najsrečnejši. »Bil sem vodja navijaške skupine Green Dragons, veliko smo prepotovali, praktično vso Evropo!«

»Hotel sem študirati zgodovino,« se spominja priznani mojster, pedagog in ambasador domačega talenta. Toda mati je vztrajala, da se vpiše v poklicno šolo, frizerska se ji je zdela najbolj primerna. »In še sreča, da je obveljala njena!«

»In volja Mete Podkrajšek, moje profesionalne mame,« pojasni. Ko je nekoč pobarala Stevovega učitelja, naj ji pošlje kakega fanta na prakso, jo je slednji zavrnil, da ima samo enega netalentiranega čefurčka. A legendarna frizerka se ni dala. Porinila mu je metlo v roke in ga v naslednjih osmih letih izurila v pravega frizerja.

»Pri njej je bilo takrat središče dogajanja! Tam se je frizirala vsa ljubljanska smetana. Z njo je v Ljubljano prišla punk moda, londonski frizerski trendi, svetovljansko razmišljanje … Pri njej na Trubarjevi sem odrasel in se profiliral kot oseba.«

Ne čudi, da je leta 1996 na številki 44 odprl svoj prvi salon in takoj začel razglašati njene atribute. »Je ena najbolj avtentičnih ulic v Ljubljani, fantastično zgodovino ima! Na njej boste začutili največjo vrednost našega mesta – njen multikulturni, svetovljanski utrip.«

Tudi zato si prizadeva, da bi v novi preobleki postala še bolj prepoznavna. »Pa da bi jo mesto okrasilo za praznike! Apeliram, da nam v bodoče posvetijo malce več pozornosti,« pristavi.

In kakšni se mu zdijo drugi konci?

»Ko se nam je zgodil Janković, je mesto dobilo novo preobleko, danes je Ljubljana neprepoznavna! Uredile so se prenekatere fasade, zgradili mostovi, parki, Stožice … Dobili smo Kino Šiška, korzo ob Ljubljanici, hotel s 5 zvezdicami, prenovljen grad, Špico … Ni iz trte izvito, ko naš Zoki reče, da je najlepše mesto na svetu! Samo pomislite, kako zelena in varna je Ljubljana!«

In tako zelo njegova. Kot Rožnik ob nedeljah, kamor z družino zaide na kosilo; ali Koseški bajer, kjer rad sprehaja psa. Pa center, ki ob nedeljah družino Pavlović posladka z izvrstnimi sladoledi.

»Biti Ljubljančan je zame privilegij,« doda. »Hvaležen sem, da me je Ljubljana sprejela.« In to ji s svojo dobronamerno energijo nesebično vrača.