ponedeljek, 24. 2. 2020

Ljubljančanka: dr. Barbara Jaki

Znameniti meščani
Avtorica: Lora Power

Njeni prvi spomini na Ljubljano segajo v gimnazijska leta, ko sta se s sestro iz Novega mesta v prestolnico vozili z avtobusom, a prav daleč od glavne postaje nista prišli. Njun El Dorado, pravi direktorica Narodne galerije, je bila knjigarna Ars na vrhu Miklošičeve, kjer so bili založeni z umetnostno-zgodovinsko literaturo.
»Od nekdaj me je zanimala umetnost,« pojasni dr. Barbara Jaki, svetovljanka, ki govori pet jezikov. »Zato sem med študijem veliko hodila v Kinoteko, po razstavah … Ampak vsak četrtek zvečer sem na predavanje dr. Höflerja prišla s potovalko, da bi ob 22:25 ujela Niš ekspres proti Novemu mestu.«
Ljubljana ji je počasi zlezla pod kožo. »Nisem in nisem se mogla navaditi mestnega prometa!« Toda ko ji je takratna ravnateljica Narodne galerije leta 1987, takoj po zaključku študija umetnostne zgodovine, ponudila delo v fototeki, ga je sprejela, in kmalu zatem se je primeril še zakon, otrok, gnezdo ... »Natančno se spomnim trenutka, ko sem se vračala z nekega potovanja in sem si na Karlovškem mostu rekla, no, pa si doma. Presenečeno sem se zavedela, da je Ljubljana postala moj dom.«

Presenečeno sem se zavedela, da je Ljubljana postala moj dom.

A z mestnim avtobusom ima še vedno težave. »Saj sploh nimam mesečne vozovnice,« se nasmeji, »povsod grem peš ali s kolesom.« In prav odmerjenost koraka ji pomeni veliko. »Spominjam se tistih zapolnjenih parkirnih prostorov na Trgu republike, pred SAZU-jem, v parku Zvezda … Večina si danes najbrž sploh ne predstavlja, da bi čez Tromostovje vozili avtomobili.«

»To se mi zdi enormna pridobitev. Ljubljana je doživela neverjetno transformacijo! Vse te tlakovane ulice, kolesarske steze, urbano pohištvo, avtobusne postaje, smetnjaki, označbe ... Kar dela prof. Koželj kot mestni urbanist, to so veličastne poteze, ki so spremenile Ljubljano v prelepo mesto!« A moramo ga čuvati, doda, da nam poplava oglasnih panojev ne spači prostora in komunikacije.

Kar še naredi življenje žlahtno, so zelene površine, meni Jakijeva. »Pa dobro vodo imamo, precej bolj čist zrak, kot je bil … To so sijajne stvari, ki so dvignile kakovost življenja! Veliko potujem, in kadarkoli se vrnem domov, se ne morem načuditi, kako čista je Ljubljana. To je zelo fajn občutek!«
Kam pa najraje zaide, razen na sladoled v Vigò? »Na Rožnik!« izstreli nasmejano. »Da si v nekaj minutah v gozdu, v naravi – to je strašna sreča! Tam še skrbi postanejo manjše.« Nič čudnega, da nama pogled skozi okno njene pisarne uhaja čez cesto – na začetek Lattermanovega drevoreda, kjer je nekoč stal Jakopičev paviljon. V park, poln kiparskih stvaritev, med zelenilo in zgodbe, ki so jih tamkaj zasejali prenekateri mojstri.

»V Ljubljani je tega veliko,« začne naštevati. »Plečnika, hvala bogu, srečamo skorajda na vsakem koraku, to je ena lepših stvari v mestu.« Toda mesto prežema še duh prenekaterega ustvarjalca. »Prav gotovo je med njimi Ivana Kobilca, Ljubljančanka, prva umetnica, ki je v mestu organizirala samostojno razstavo. Pa seveda Jakopič, on nam je veliko zapustil. Da ne omenjam vseh kiparskih umetnin – Begića, Brdarja, Tršarja ali Pirnata, krasnih primerov sodobne arhitekture … To je res sijajno!«

Da bodo na njihovih ramenih stale nove generacije, že tretji mandat skrbi tudi v vlogi direktorice enega izmed oporišč naše nacionalne identitete. Še več, je dejala njena kolegica iz Muzeja za novejšo zgodovino: če je v zadnjih letih kaj poenotilo Slovence, so to skoki v Planici in Narodna galerija. »Vedno sem se zavedala, da moramo to, kar smo dobili od predhodnikov, oplemeniteno zapustiti zanamcem.« Pa najsi bo to temeljita prenova stavbe (v roku, brez škandalov in aneksov), hramba Robbovega vodnjaka, nova pridobitev del Zorana Mušiča, donacije Metke Kraševec, pisma Ivane Kobilce … »Kar delamo, se zrcali v javnosti, in to da človeku dober občutek.«