petek, 12. 4. 2019

Ljubljančanka: dr. Manca Košir

Portreti znanih ljubljanskih fac

Avtorica: Lora Power

Za začetek vrzimo karte na mizo, kot temu pravi ona – povejmo, kaj jo v Ljubljani moti. Pogreša tramvaj, lesene klopce in obrtnike, ki bi znali popraviti vsakdanje predmete. Zadnje čase jo motijo tudi turisti. Preveč jih je, pravi: »Vnašajo slabe energetske vibracije. In so hrupni, preveč hitijo, hitro nakupujejo in motijo utrip prijaznega življenja. Ljubljana si zasluži butični turizem in ne množičnega, cenenega!«

Gotovo veste: Manca govori iz čistega srca. Ko sem jo – rojeno Mariborčanko – prosila za pogovor o naši prestolnici, je navdušeno pristala, saj ji je zelena Ljubljana ljuba Unescova prestolnica literature. Kakih pet jih je štela, ko se je z družino priselila v Iskrine bloke v Pržanu, kjer je mladost preživela na najlepši možen način: »V naravi, na travnikih in v gozdovih, v družbi dveh živahnih bratov in drugih pržanskih mulcev.«

Njen taborniški vod so bile Čebelice, maturirala je iz razvoja religije v Indiji, diplomirala iz matematike in fizike. Bila je manekenka, igralka, novinarka, profesorica. Še vedno predava, piše, spremlja umirajoče ... Uči, da se nam ni bati ne ranljivosti ne smrti. Kot jo je poimenoval neki duhovni učitelj: Frau Mut (gospa Korajža).

Ponosno zaznamovana, ker je samska. Dovolj drzna, da je obdržala dekliški priimek, ko se to ni spodobilo, dovolj vztrajna, da je sama vzgojila Ladejo in Tino. Kot se je opisala v eni izmed kolumn za revijo Obrazi: »Dovolj prostodušna, da sem rekla, kar sem mislila; dovolj sebi podobna, da sem se vedla in oblačila, kot sem želela; dovolj pogumna, da sem menjala poklice, kariere, organizacije, projekte. In tudi moške.« Čeprav jim je – kot Janši pred vojašnico – rada nosila rože.

foto miha fras
Njen »poni« je prvi, eden in edini. Z njim je že od otroštva, zato ji niti na misel ne pride, da bi ga zamenjala z novim, lahkim, takšnim na prestave. Kot pravi, je najbolj primeren za njeno telo in dovolj »hiter, da se oči po mili volji pasejo, do kamor seže pogled«.

 

Vsak njen projekt, vsako izmed njenih knjig ali nesebičnih ur prostovoljnega dela bi lahko pospremili s stavkom: »Spet sem se marsikaj naučila, kot vedno in povsod, predvsem o sebi.« Kot tisti drugi torek v mesecu, ko je v Švicariji delila zgodbe o knjigah in ljudeh. Takrat se je z gosti približala tišini, njeni mili sopotnici, čeravno je hrana za njeno dušo pravzaprav raznolikost.

»Raznolikost je modus bogatega življenja,« je dejala. Kot recimo »žuborenje številnih jezikov, ki jih govorijo prebivalci in obiskovalci Ljubljane«. Pa vse tiste kulturne prireditve, ki jih je največ na število prebivalcev in kvadratnih metrov na svetu!

»Ljubljana je čudovita! Rada jo imam, ker lahko skoraj povsod pridem peš ali s kolesom.« Še najraje na Rožnik ali v Tivoli, medtem ko ji je v nedeljo najljubša domača miza, kjer njeni mlajckajo, klepetajo, se smejijo …

A potem jo spet pokliče tišina, knjige, pisma, dopisovalci … »Ljubljana je navdihovala in navdihuje mnoge domače in tuje umetnike,« pravi. »Moji profesorski kolegi iz tujine so se vsi po vrsti zaljubili vanjo. In vsi se strinjajo, da bi bila nora, če bi odšla v Ameriko ali Nemčijo, kamor so me pred leti vabili.«

Kar je več: tu si želi umreti. Toda še prej je treba razživeti starost. »V majhni bivalni enoti, kjer en sosed odstopi sobo za masažo in fizioterapijo, drugi kuhinjo za skupinsko prehranjevanje, pri tretjem prebivajo medicinske sestre, negovalke. Kjer je 'skupaj' fajn, saj si organiziramo plesne vaje in družabne igre ter se redno udeležujemo kulturnih dogodkov.«

Naj oporeka, kdor hoče: srčnejše je mesto, kjer biva ona.