četrtek, 18. 7. 2019

Ljubljančanka: Ivanka Mežan

Ljubljana je res ljubljena!
Avtorica: Lora Power

Ivanka Mežan je Ljubljančanka; zvezda gledaliških odrov, filmskih platen in televizijskih ekranov. Tiha, nežna, spoštljiva, nikoli vpadljivo odeta. Rojena Mariborčanka, ki je v prestolnico prispela iz Novega mesta. »In sicer na II. dekliško gimnazijo,« začne pripovedovati. »Pa ne pozabite napisati, da danes tam deluje Ministrstvo za zunanje zadeve.« Le kdo se še spomni vseh levitev nekega kraja?! A gospa Ivanka jih kar niza: spomine na stavbe, ki so naseljevale te in one urade, prigode z ulic s številnimi imeni in čarne življenjske drobce, ki so se prepletli z njeno biografijo in biografijo našega mesta.

Njen najbolj živ mladostni spomin sega na začetek 2. svetovne vojne. »Pred očmi imam Italijane, ki so pridrveli v Ljubljano na motorjih s prikolicami! Strahotno me je bilo strah, še posebej nekega vojaka, ki je imel na čeladi zataknjeno črno perje.«
V njeni družini je bilo šest otrok. Mati je bila učiteljica, oče pa profesor, slikar, ki je v Jakopičevem paviljonu v Tivoliju ustvarjal v družbi z Božidarjem Jakcem, Nikolajem Pirnatom in Francetom Miheličem. Gospa Ivanka se spomni mnogih razstav, ki so se tam zvrstile. Kot tudi otroških let, ko so pozimi nosili hrano siničkam in vevericam. In dijaške dobe, ko se je že udeleževala promenade – od Tivolija do pošte. »To je bilo pogledov!« se zasmeji. »Radovedne, hudomušne očke – v njih je vzcvetela marsikatera ljubezen. Prav romantično!« Tam je bilo tudi telovadno društvo, Narodni dom, drsališče …, a po okupaciji Ljubljane je prišel čas za narodno-osvobodilni boj in Ivankino partizansko gledališko iniciacijo.

foto miha fras

Med obujanjem spominov pomisli tudi na gledališko mojstrico Marijo Nablotsko. »Bila je neverjetna, čudovita igralka,« opisuje odločno Rusinjo, ki se je v Slovenijo zatekla po oktobrski revoluciji ter nekaj časa živela v Ruski hiši (Švicariji). Prevetrila je takratne zatohle odre in vnesla moderne igralske metode. Gospa Ivanka jo je spoznala takoj po osvoboditvi, ko je dobila delo v ljubljanski Drami, tam pa se je spletlo prijateljstvo s še eno ljubo dušo – Milo Kačič. »Ure in ure bi lahko govorila o njej … O, kaj vse bi vam ona vedela povedati o Ljubljani!«

A vrnimo se k naši sogovornici. Življenje jo je nagradilo s tremi otroki, šestimi vnuki … »In delom v Drami!« Ter številnimi nagradami. A ji nič kaj ne godi, ko jih začnem naštevati. »Hvaležna sem za priznanja, bodrijo me. Ampak, veste, ljubši mi je stisk roke naključnega človeka, ki me ustavi na cesti in začne praviti, da se me spomni iz te ali one vloge.« Vlog je v njeni zapuščini veliko: izdelala jih je več kot sto. Škoda le, pravijo poznavalci, da med njimi ni nobene komedije. Kot je potrdil naš fotograf, je gospa Ivanka prava komedijantka, med fotografiranjem je skoraj debelo uro stresala šale.
Ko podraživa spomin, naj razkrije še kaj o tisti povojni Ljubljani, se skozi njene povedi bistri prijazno, domače mesto, polno majhnih, intimnih ulic. »Občutek sreče mi je dajala,« pravi. »Tega intimnega občutka ni več. Kot tudi ne tistih odnosov. Med seboj smo se bolje poznali, več stikov je bilo med nami. Bolj smo bili povezani. Danes je drug svet, izgubila se je domačnost.«

Toda za veliko srce je veliko lepote povsod. »Ljubljana je res čudovita! Ulice so postale širše in večje, mesto je živahno, lepo, živi! Koliko ljudi srečaš na ulicah in na tržnici! Postanemo, se kaj pogovorimo, čeprav se ne poznamo, kajti Ljubljana nas druži, čutimo povezanost, ponos in hvaležnost gospodu županu in njegovi četi.«
Na koncu sklene: »Ljubljana ima srce. Ljubljana je res ljubljena!«