petek, 12. 6. 2020

Ljubljančanka: Kukla

Mesto niso le znamenitosti, mesto smo ljudje!
Avtorica: Lora Power

Začeli sva z najstniškimi spomini na Ljubljano, zaključili pa z nizanjem predlogov, kam naj pelje prijatelja iz Srbije, ki kmalu pride na obisk. A vmes naju je zaneslo še marsikam: v manjšinske jezike, ki jih govori, na trge in med nomade, ki so se nama kdo ve kdaj naselili v genih, pred fontane in velike mestne klopi.
Katarina Rešek je Kukla, lutkica, bi rekli Makedonci, samooklicana slovanska gangsta geisha pop transformerka, glasbenica, režiserka in fotografinja. Njen eklektični svet, ki ga navdihuje slovensko-makedonsko-vlaški rod, pa je poln nasprotij in »fatalističnih slovanskih elementov«. Pravi, da sta zanjo film in glasba čista emocija, zato jo gane, ko se njene stvaritve dotaknejo ljudi. Kot denimo takrat, ko jo je ustavil neznanec in pohvalil njeno pesem Kraj sveta, ki jo poje v srbščini.

»Kot najstnico me zabava ni toliko zanimala,« je začela pripovedovati. »Čim prej sem hotela pobegniti iz Krškega, kjer sem odraščala, zato sem si izborila Zoisovo štipendijo in se vpisala na waldorfsko gimnazijo.« Bivala je v dijaškem domu Ivana Cankarja ter ves prosti čas preživljala v društvu Pozitiv, kjer je snemala, montirala, fotkala in se udeleževala gledaliških vaj.

Zatem je prišel na vrsto študij režije na AGRFT in kmalu še njen prvi bend – Napravi mi dete. Vmes se je tolikokrat preselila, da ne šteje več. »Včasih se preselim tudi dvakrat na leto, ker stanovanje prodajo ali pa ga dajo na Airbnb. Spomnim se, da smo v času študija povečini živeli v starih meščanskih stanovanjih, ki takrat med podnajemniki niso bila zaželena, ker lastniki vanje niso vlagali, mladi smo jih vzdrževali zanje. Zdaj si ne morem predstavljati, da bi tam živela, center je postal nedosegljiv!«
Od vseh sosesk, v katerih je doslej prebivala, ji je najljubši predel pod gradom: »Idealna kombinacija narave in urbanega! Sredi narave si, ko pa se odpraviš naokrog, si v hipu sredi mesta.«

Trenutno je njen dom Spodnja Šiška, ki sta jo nedavno raziskovali s prijateljico. »Še ona, Ljubljančanka z Dolgega mostu, je bila presenečena, kaj vse odkrije sredi Ljubljane! Toliko kotičkov je še neraziskanih, to mi je super!« Kot so parki in gozdovi, ki jih s psičko Ariel prečešeta po dolgem in počez, pa vodnjak na Novem trgu in tiste nove klopi na Bavarcu, kjer lahko poseda in se druži veliko ljudi. »Ko vidim klopce le za enega, me kar stisne. Groza!«
A ni ga lepšega, kot je arhitektura našega genija. In pogled na džamijo, ki ji daje občutek, da je sredi evropske metropole. »Še več takšnih objektov potrebujemo, še več raznolikosti! Včasih imam občutek, da se prestolnica spreminja v mesto za turiste. Ampak, če bo v mestu samo generična turistična ponudba, bo potem še vedno zanimivo za turiste?!«

Moti jo, da nam zmanjkuje občutka za soljudi, ustvarjalnih, družabnih prostorov za meščane. »Zakaj je profit pomembnejši od ljudi, ki tu živimo, ustvarjamo kulturo,« se je spraševala. »Mesta niso le znamenitosti, mesta smo ljudje!« Zato ima najraje Metelkovo, Kino Šiška, Kinoteko, Kinodvor, bar Magda, reko, Rožnik, grad – mešanico avstro-ogrske urejenosti in balkanskega temperamenta.
»Raznolikost nas bogati,« je sklenila Kukla, potem pa začela tuhtati, kam naj pelje svojega gosta. »Na Metelkovo, obvezno. Pa na tržnico, na sprehod do Špice in v Magdo …« In do džamije, sem pristavila. »Nujno!« Potem pa še v Behar.