ponedeljek, 17. 6. 2019

Ljubljančanka: Miša Molk

Portreti znanih ljubljanskih fac

avtorica: Lora Power

Najprej vas nagovorijo njene radovedne oči, krepek stisk roke, iskren nasmeh. Njena pisarna v pritličju stavbe Radiotelevizije Slovenija – svetla, vabljiva, polna knjig, lončnic in cvetja. Gospa preseneti s sproščenostjo, vi pa sebe z vzgibom, da bi ji pošimfali moža, soseda ali šefa. Jasno, da si upa izreči par pikrih na račun kogarkoli. In kakopak, da se ne boji napak. Kot je dejala v nekem pogovoru: »Vse, kar je bilo, me je naredilo takšno, kot sem danes.«

Spoštovane, spoštovani: prava dama slovenske televizije – Miša Molk!

Vse od leta 1976 je predana televizijka: novinarka, voditeljica, komentatorka, producentka, urednica; prejemnica številnih nagrad; Ulina mati; strastna bralka, ljubiteljica narave, Ljubljančanka, Vrhničanka.

»Ko sem prvič začutila Ljubljano kot mesto, sem šla po pomfri v DajDam nasproti Name in sem si rekla, vau, tu se lahko naješ, se sprehodiš, potem greš pa še v kino. Ta povezava pomfrija in Komune se mi je zdela odlična!«
»Že res, da je bilo manj dogajanja na cestah, kot se dogaja sedaj, ko je že skoraj vsak pločnik izkoriščen za lokal, ampak takrat se mi je zdela zelo živahna,« se spominja Ljubljane izpred desetletij. »Ves center je bila ena velika sivina. Ponoči, ko so se prižgale luči, pa je postala živahna in bolj podobna velemestu.«

Misa Molk

Danes se ji zdi dostopnejša, bolj umirjena. »Popolnoma sem navdušena, kakšno je mestno središče brez prometa. Po drugi strani so se mi zdele tiste majhne, stisnjene ulice zelo naše, zelo posebne. Mogoče je Ljubljana delovala, kot da ni nihče dolgo vzel lopate in krampa v roke, ampak v tem se je iskrila neka čarobnost. Ko so nastali širši pločniki in velike ploščadi, se je izmuznila mala, ljubka Ljubljana. Zdaj mi je bolj všeč, ampak tista Ljubljana je bila posebna, drugačna. Tiste uličice so bile polne cehovskih zgodb!«

Ko jo pobaram, kaj se ji v prestolnici zdi dragoceno, preseneti z odgovorom: »Metelkova! Ni nekaj, kar je na obrobju, za neke marginalne skupine, to je svet, ki je nujen! Ni antipod, je sestavni del našega sveta. Tam se ne ustvarja profit. Tam se zgodijo dobri koncerti, fantastični literarni večeri, veliko ustvarjalnosti! In druženje, ki je zelo pomembno.«

Pogreša cehovske mojstre in staro kavarniško življenje, jezijo pa jo »ekstremno neljubeznivi ljudje v prometu«, kot tudi dejstvo, »da je Airbnb uničil še tiste male možnosti, da bi si mladi najeli ugodna stanovanja. Skrb za nova stanovanja za mlade se mi zdi nujna! Absolutno jih ni dovolj, niso dosegljivih cen, mladina, študentje živijo v težkih razmerah. Ker se lastnikom fučka, njim gre samo za dobiček!«

A je hitro spet pri pozitivnih rečeh: »Veliko mi pomeni, da ima Ljubljana grad in Rožnik. V vsakem letnem času je prelep, tudi ko je opustošen! Tudi pozimi lezem tja gor, ali če dežuje. Že nekaj časa načrtujem, da bi ga fotografirala v različnih letnih časih.«

»Všeč mi je tudi, da danes ne piše več v parkih 'Ne hodi po travi'! Vidim mlade, ki sedijo, berejo, postanejo za predah … Parki so oživeli! Božansko!«

»Ljubljana je kultura in natura,« strne gospa Molk. Meni, da jo prevečkrat vzamemo za samoumevno: »Če bi bila v Belgiji ali Franciji, bi kar strmela v hiše in ulice in vzdihovala, kako je lepo.«