četrtek, 14. 5. 2020

Ljubljančanka: Nika Rozman

Portreti znanih ljubljanskih fac
Avtorica: Lora Power

Mogoče ste jo zapazili na odrih Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je med drugim upodobila Katarino iz Nevihte in z njo na 47. Festivalu Borštnikovo srečanje osvojila Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Morda se vam je priljubila kot obetavna inšpektorica Tina, ki v nadaljevanki Jezero s Tarasom Birso išče skrivnostnega morilca. A če ne prej, ste jo te dni na malih ekranih zagotovo uzrli v novi vlogi – skupaj z Nikom Škrlecem med pandemijo v živo vodita oddajo Izodrom, namenjeno mladini.

»Čisto drugačna je, kot je bila v vlogi tiste inšpektorice,« je komentirala neka gledalka. »Kar naprej se smeji, v Jezeru pa je bila tako resna.« Ko se je Nika Rozman pri devetnajstih vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, še slutila ni, da jo bodo nekoč na ulici prepoznavali. Takrat je bila Ljubljana, kakopak, drugačna. Tistikrat se je iz Šentvida v center najraje prevažala s kolesom: »Pohajkovanje po mestu mi je takrat pomenilo svobodo. S prijateljico sva lahko ure in ure sedeli na stopnicah frančiškanske cerkve in opazovali mimoidoče. Od takrat se je promet umaknil iz središča, kar mi je zelo všeč. Iz tistih časov pogrešam samotne sprehode po mestu ob nedeljah zvečer, ko ni bilo žive duše, le kakšen ulični glasbenik. Morda trenutne razmere najbolj spominjajo na tiste nedeljske večere.«
»Ko se s kolesom peljem na RTV, me vsakič znova preseneča, kako prazne so ceste. Mislim, da si je tudi mesto malo oddahnilo od neprestanega vrveža, prometa in turizma. Je pa res, da zdaj večino ljudi srečam na rekreativnih površinah in v naravi na obrobju mesta. Še dobro, da v občino spada tudi nekaj gozda, kamor se lahko poljubno izgubim.«

»Ljubljana se je v zadnjem času res zelo spremenila,« je nadaljevala z opisi rojstnega kraja. »Predvsem mi je všeč, ker se lahko že skoraj povsod varno zapeljem s kolesom, pa pešpoti so lepo urejene in parki. Narava mi veliko pomeni, zato mi je Ljubljana tako zelo ljuba, ker lahko hitro najdeš zeleni kotiček. Šele med bivanjem v Mariboru in Nemčiji sem se zavedela, kako ljubljansko-centrično sem se obnašala. Tu je namreč vse na dosegu roke, zato človek dobi občutek, da je to samoumevno, in vsi drugi čudoviti slovenski kraji postanejo navidezno daleč. Pa ni res! Ljubljančani imamo prav ta privilegij, da je vožnja v katerokoli smer zelo kratek izlet.«
Sicer pa ji je, Šiškar'ci, kot si pravi sama, najljubše pribežališče Rožnik. »Tam se vsaj za silo nahranim z naravo in mirom.« In kadar ji prija družba? »Včasih sem se bolj zadrževala v centru, ko pa je z leti postajal vse bolj obljuden s turisti, sem našla svoje kotičke bliže doma. Godec pub, Lepa žoga, Kino Šiška, to so moji najljubši lokali.«

Toda zdaj ni ne priložnosti ne časa, pravi Nika. »Moji dnevi so trenutno zelo delovni, saj na RTV redno pripravljamo izobraževalno oddajo Izodrom. V nasprotju z mojimi kolegi, ki so zaradi ukrepov ob pandemiji izgubili večino dela v gledališčih in na snemanjih, se zavedam, da imam srečo.«
Izodrom ji je izziv, trdi: »Najbolj razburljivo je vsekakor to, da oddajo snemamo v živo. Vsebine so sicer skrbno pripravljene vnaprej, vendar je komunikacija z gosti odvisna od sodobnih naprav. Z vsakim gostom se drugače ujamemo, najina energija pa, kar je povsem človeško, odstopa glede na vsakodnevni navdih.«
Tudi otroci se zabavajo, še posebej takrat, ko si z Nikom ponagajata, so ji pravili po telefonu. »Sicer pa po elektronski pošti dobim veliko lepih odzivov na oddajo, česar sem zelo vesela. Gledalci jo imajo radi, ker je poučna in sproščujoča hkrati.«
In ko se vrne domov, v karanteno? »Po dolgem času sem spet prijela kitaro v roke.«