petek, 10. 7. 2020

Ljubljančanka: Tina Popovič

Ne vem, kaj me v tem mestu poganja, a nekaj me
Avtorica: Živa Čebulj

Tino Popovič, vodjo zavoda Divja misel in pisarne Ljubljane – Unescovega mesta literature, ustanoviteljico Knjižnice pod krošnjami, organizatorko knjižnih sejmov, predvsem pa vodjo Vodnikove domačije, sem že večkrat srečala na kakem knjižnem sejmu, literarnem večeru, javnem branju, a končno je prišel čas, ko sva se lahko ujeli na kavi. Pravzaprav se to samo tako reče: v resnici sva se dobili – na knjigi, v naročju prijetne vrbove sence na Trnovskem pristanu, kjer trenutno domuje ena od devetih ljubljanskih Knjižnic pod krošnjami. Ob plivkanju Ljubljanice sta že posedali dve bralki, zatopljeni vsaka v svojo knjigo, tako kot je naju potegnilo v pogovor.

Tina Popovič, dobili sva se v eni od Knjižnic pod krošnjami, ki so zrasle na vašem zelniku. Kakšne knjižnice so to?

Ko smo postavili prvo pod vrbe na Trnovski pristan, je bilo za večino težko razumljivo, da knjige izposojamo za branje, da ničesar ne prodajamo. To so knjige na izbranih lokacijah, kjer je lepo posedati. Branje je ena najbolj smiselnih reči, ki jih lahko počnemo v prostem času, če ne gledamo samo v zrak, kar je tudi pomembno. Ležanje in branje na javni travi po toliko letih ni več nenavadno, Knjižnice pod krošnjami pa so v Ljubljani postale del poletne javne infrastrukture.

Kaj je bil povod za prvo takšno knjižnico? 

Prvo smo pred 16-imi leti postavili v park Tivoli v sklopu glasbenega festivala. Bila je nekakšen knjižni animacijski program. Ljudje so brali, knjižnico pod krošnjo je opazila tudi gospa Barbara Vajda, ki je takrat vodila Turizem Ljubljana, me povabila na sestanek in vprašala, če bi eno postavili ob Ljubljanico. Za celo poletje. Nekakšna fantastika, se mi je takrat zdelo. Sestavili sta se preprosta ideja in potreba mesta. Na Trnovski pristan, kamor je množično zahajala mladina, so želeli vnesti kakšno pametno vsebino. In so prišle knjige.

Kakšne knjige lahko najdemo na teh poletnih policah?

Precej pozornosti posvetimo izboru knjig: knjižne police so organzirane po področjih, na vsaki lokacji najdete tudi oddelek Marsikaj. Bistveno je, da vsak, ki zaide pod krošnjo, tam najde knjigo zase. V tem je smisel in čar knjižnic. Da se ujameš v zelenju in zadržiš s knjigo. In ko pod drevesom preživiš lepo popoldne, morda branje še kdaj ponoviš. Ne nujno pod krošnjo.

Če bi nama jo zagodlo vreme, bi se najbrž srečali na Vodnikovi domačiji. Na zavodu Divja misel, ki ga vodite, domačijo upravljate od leta 2015. Pod vašim vodstvom je postala živahno literarno središče, hiša branja, pisanja in pripovedovanja.

Vodnikovo domačijo smo skupaj s številnimi partnerji in ustvarjalci razvili v prostor, ki kaže, da z dobro vsebinsko zasnovo, voljo za ustvarjanje in delo, odprtimi vrati in veseljem za srečevanja, lahko ustvarjamo in vzdržujemo skupnostne prostore, ki služijo mnogim in dajejo prostor dobrim vsebinam. Za uspeh je poleg izjemnih sodelavcev, ki vodijo in razvijajo posamezne vsebinske sklope, pomembno tudi zaupanje, ki smo ga deležni od lastnika hiše, Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana. Svoboda v načrtovanju in možnost sprotnega odločanja, kam in kako, to so pogoji za delo, ki prinašajo številna preizkušanja, igranje in dragocene nepredvidene rezultate. Ljubljana je z Vodnikovo domačijo dobila literarni kulturni dom, za moj okus ravno prav majhen, da nas ne poje in nam ne postane dolgčas, in ravno prav velik, da lahko resno delamo. Domačijo sestavljajo dvorana, poletni letni vrt, galerija, ki smo jo specializirali za ilustracijo, Vodnikova spominska soba, soba za pisanje, ki je na voljo ustvarjalcem, ter majhna knjigarna. Razgibana je, tako kot so razgibani naši delovni dnevi in vsebine, ki jih pripravljamo. Šiška je postala eden mojih ljubših delov mesta. V prihodnjem letu je predvidena celostna obnova Vodnikove domačije, kar nas tudi veseli.

Vodite tudi pisarno v sklopu pridobljenega stalnega naziva mesta – Unescovega mesta literature. Se snujejo kaki novi projekti?

Kot pisarna povezujemo literarno skupnost v Ljubljani, skupaj z Oddelkom za kulturo načrtujemo smiselne korake na področju literature v mestu, iščemo načine, ki večajo pomen knjige in branja v mestu. S tem namenom radi sodelujemo tudi s sorodnimi organizacijami z drugih področij. Na skupnem odru #Odprti za kulturo bomo avgusta skupaj s Slovensko Kinoteko pripravili festival Poletje na platnu in med platnicami, ki med 11. in 16. avgustom prinaša projekcije filmov, pogovore o knjigah, povezanih s filmi ter filmsko knjigarno. Vse to letos na temo kriminalk. Na spletni strani mestoliterature.si lahko spremljate naše aktivnosti in mesečni napovednik vseh literarnih dogodkov v mestu ter spoznate organizacije in prostore s področja literature v mestu.

Srečamo vas lahko povsod, kjer se dogaja promocija bralne kulture. Kakšno vizijo o knjigi in branju imate – v Ljubljani pa tudi v Sloveniji?

No, povsod nisem. Je bilo pa v zadnjem času res veliko vsega. Zaradi situacije, v kateri se je znašlo slovensko založništvo, smo v pisarni Ljubljane, Unescovega mesta literature, ki tudi deluje v okviru Vodnikove domačije, v zadnjih mesecih organizirali tri knjižne sejme. Prvega na kavču, druga dva na zraku. V sklopu Vodnikove domačije sta se odvila tudi dva literarna festivala: Otroški knjižni festival, ki ob koncu šole otrokom ponuja zabavo s knjigami in spodbuja k nakupu knjig za dolge počitnice, in festival angažiranega pisanja Itn., ki ga vse leto pripravljajo srednješolci. Sama lepa srečanja in dobre reči. Predvsem pa je prihodnost v povezovanju, sodelovanju ter branju in kupovanju knjig.

Sklepam, da ste velika bralka. Katere knjige priporočate bralcem Ljubljane za poletno branje?

Precej berem in kadar časa ni dovolj, skačem s knjige na knjigo, kar mi ne ustreza. Sem natančna in tudi počasna bralka. In pri knjigah, kot tudi sicer, nimam rada napol stvari. Moji predlogi za branje se nahajajo tudi v Knjižnicah pod krošnjami in na programu na Vodnikovi domačiji, lahko pa kaj predlagam še na tem mestu.
Časi so resni, in pogosto imam občutek, da se preresno jemljemo, zato v branje predlagam knjigo Modre cvetke Raymonda Queneauja. Ima sijajno zgodbeno strukturo, je jezikovno dobra in izjemno duhovita. Prigode in obrati so tako smešni, da si ne predstavljam, da se človek ob branju ne bi krohotal. Rada imam nepredvidljivo in jazz in takšna je knjiga Tram 83 Fistona Mujile, ki je bil naš gost v okviru lanske Fabule. Pri sledenju domačim avtorjem je smiselno slediti knjižnim nagradam. Kritiško sito je nagrada, ki jo podeljujejo kritiki sami. Letošnja nagrajenka je Anja Golob s pesniško zbirko da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge […]. Nagrade, domače in tuje, so skratka lahko eden od smernikov, kaj brati. Poletje, ko je več strnjenega prostega časa, je sploh idealno za to, da se posvetiš opusu enega avtorja ali avtorice. To poletje bom ob leposlovju, ki ga berem največ, prebrala Kritiko črnskega uma Achilla Mbembeja, velikega kritika zahodne postkolonialne dominacije. Nadvladovanje, izkoriščanje, kolonizacija, suženjstvo, misliti zgodovino (in sedanjost) se večkrat zdi kot nek čuden delirij. Sveta sopripadanja si, kot pravi Mbembe, svet ne more niti več zamisliti.

Kaj vam pomeni Ljubljana? Še posebej zdaj, ko se prebuja iz pandemije?

Kar se zdaj dogaja, je strašno. Ograje v mestu, sovraštvo, ki skače iz ust in z zapisov, nestrokovna politična kadrovanja, ki lahko poderejo veliko zgrajenega, netolerantnost do drugosti in drugačnosti, kar smo, če ne danes, jutri vsi. In ob tem pandemija in vse, kar je potegnila za seboj. Sinhrona ustavitev kolesja je prinesla pomemben odmor, zdaj, ko spet vsi tečemo, pa se zdi, da je utrujenost še večja in izgubljenost velika. Ljubljana, ki je v zadnjih leta zaradi turistifikacije začela zanemarjati bistveno – svoje prebivalce, ima spet priložnost, da se sestavi v drugo smer in postane najprej mesto za svoje prebivalce.
Ljubljana je v primerjavi z drugimi prestolnicami morda zaspano mesto, spa, kot ji pravi kolega. Name, morda čudno, pa ne deluje uspavalno. Zagotovo me poživljajo večja mesta, kamor lahko občasno grem, in tudi druge reči, a tudi Ljubljana zagotovo ima nekaj pri tem. Ne razumem prav dobro, kaj me v tem mestu poganja, a nekaj me.
V Ljubljani sicer opažam nekakšen strah pred praznino, tišino. Kongresni trg, ki je tako lep prazen, se ves čas polni z aktivnostmi, ob katere se spotikamo. Verjetno je to podobno kot ves čas prižgani televizorji v dnevnih sobah. V mestu imam rada prazne prostore, kot so Trg republike, Kongresni trg, pa večerni pogled na tržnice s Petkovškovega nabrežja. Zadnjič sem videla dvorišče džamije, lepo je. Rada imam tudi ljudi, srečevanja, dinamiko stanovanjskih sosesk, knjigarne, majhne intimne prostore, vrtove, terase, dvorišča.

Ste torej urbana ženska. Kaj pa stiki z naravo? Imate morda v najemu kak vrtiček?

Narava vedno in kadarkoli. Gozd, barje, hribi, reke, morje. Pozicija Ljubljane je v tem smislu izjemna. Zgodba vrta v mestu je pa tale. Na protestih leta 2012 sem spoznala gospoda, ki me je vprašal, kaj bi se mi v tistem trenutku zdela najbolj smiselna stvar, in odgovorila sem mu: imeti vrt, šariti po zemlji. Izkazalo se je, da je gospod lastnik najlepših vrtov v Ljubljani, in čez dva dneva nam je kos zemlje prijazno dal v brezplačno uporabo. Tri leta smo vrtnarili, nekaj najlepšega je bilo večerno zalivanje, vsa ta zelišča in strukture zelenja, že vonji in sprehajanje po teh vrtovih so bili užitek.

Od kod skratka vsa ta energija in nove ideje?

Kar počnem, mi nekako prihaja pred nos, je splet naključij in priložnosti, ki mi jih najverjetneje v veliki meri nudi tudi Ljubljana. Z vsem, kar je. In vsem, kar ni.