četrtek, 18. 4. 2019

Ljubljanska Mestna hiša – simbol mestne avtonomije

Ljubljanska Mestna hiša (Rotovž, Magistrat) je odraz večstoletne mestne avtonomije, edinstven arhitekturni spomenik, svečani prostor razpravljanja Mestnega sveta ter domovanje najvišje mestne oblasti in uprave z županom na čelu.

Avtor: dr. David Petelin

Stavbni kompleks Mestne hiše na Mestnem trgu skriva v sebi več hiš, ki so na tem mestu nastajale vse od konca 15. stoletja. Najstarejši in osrednji del Mestne hiše je bil postavljen leta 1484, skozi stoletja povečan, leta 1718 barokiziran in leta 1898 predelan v obliko, v kateri ga poznamo danes. Kako pomembna je bila Mestna hiša v zgodovini Ljubljane, nam že več kot 500 let zgovorno priča prostorska umestitev na trgu, saj njeno osrednje pročelje s stopniščem in arkadami gospodovalno izstopa iz poravnane fasadne linije, dodatno pa je poudarjena v višino s peterokotnim stolpom z uro. Starodavna institucija najvišje mestne oblasti pa se zrcali tudi v raznovrstnem poimenovanju, ki odraža razgiban pravni razvoj mestne uprave.

Mesto leta 1220

Zgodnjesrednjeveška razmerja niso razlikovala med naselbinskim in običajnim gospostvom sredi poljan, zato se je Ljubljana z najožjim mestnim zemljiščem dokaj pozno pravno izvzela iz agrarne okolice oziroma posesti zemljiških gospodov, ki so morali ta osamosvojitveni status potrditi. Mesto s svojimi prebivalci in dejavnostmi, ki so bili tudi del dohodka zemljiškega (mestnega) gospoda, si je moralo skozi stoletja izbojevati svoj ustroj, način samoupravljanja in notranjo svobodo. Srednjeveška Ljubljana je nastala iz treh ločenih in neodvisnih predelov, in sicer iz Starega trga, Novega trga na nasprotnem bregu Ljubljanice ob rečnem pristanišču na Bregu in Mestnega trga, ki je kot prvi že leta 1220 dobil oznako mesta in s tem pravico do obzidja.

Komun – občina meščanov

Ljubljana je bila do habsburškega prevzema mnogo bolj vpeta v mediteranski prostor, kar se je odražalo tudi v začetnem razvoju mestne (samo)uprave. Ena od teh prvin se zrcali v prvotni upravi, ki so jo sestavljali vsi meščani, torej vsi prebivalci mesta z meščanskimi pravicami. Občina meščanov (nem. Gemain der Purger, lat. universitas civium) ali komun (lat. commune, ki pomeni skupnost, zbirališče, občina) je po staroslovenski navadi skupne zadeve, kot je obramba, reševala na javnih shodih – večah, na določenih krajih pod milim nebom. Prvi ljubljanski zgodovinar Janez Ludvik Schönleben sicer opisuje, da je bil najstarejši rotovž na Starem trgu že leta 1294 s spisi uničen, kar pa je malo verjetno. Mestni svet še ni obstajal, zato je možno, da je imel vsak trg svoj komun in da so se meščani zbirali na skupnem prostoru.

Z razvojem in spojitvijo treh mestnih predelov od sredine 13. do 14. stoletja se je na prometnem križišču, stekališču treh trgov in skupnega stika čez Ljubljanico znotraj mestnega obzidja oblikoval tudi skupni ljubljanski komun. Prostor, ki ga danes poznamo pod imenom Pod Trančo, so dolga stoletja imenovali Komun ali Pod komunom, kamor so meščani že vsaj od leta 1360 prihajali na posvetovanja, ki so sprva potekala na prostem. Nastalo meščanstvo (brez plemstva, duhovščine, Judov in služinčadi) je kot posebni srednjeveški sloj s svojevrstno avtonomijo uresničevalo notranjepolitične cilje preko omejene volilne pravice.

Mestni svet in sodnik

Iz skupne mestne občine meščanov se je izoblikovala in izločila manjša skupina 12 pomembnejših in premožnejših mož, ki je postala osnova za nastanek mestnega sveta, pravega nosilca in izvajalca mestne avtonomije. Drugi sočasni element razvoja mestne uprave pa je bila funkcija mestnega sodnika, ki najprej ni bil v službi mesta, temveč je zastopal deželnega gospoda, ki ga je tudi imenoval. V Ljubljani se prvi sodnik, ki je opravljal predvsem deželnoknežje posle, omenja leta 1267. Od 14. stoletja dalje ga je s posebno ceremonijo izvolil mestni svet, tako da je mestni sodnik zastopal tudi mesto.

Število sodelujočih v mestni vladi je sčasoma raslo. Od leta 1472 mestno oblast predstavlja 100 imenovanih mož, ki so bili organizirani v notranji svet (12 cvelbarjev) z mestnim sodnikom, zunanji svet (24 članov) in skupščino meščanov. Notranji svet je bil najvišji kolektivni organ, sestavljali so ga najvplivnejši in najpremožnejši meščani, na sejah pa so nosili škrlatne plašče. Člani zunanjega sveta so nosili črne talarje. Vse do leta 1504, ko je cesar Maksimilijan v vlogi deželnega kneza dovolil Ljubljani, da si izvoli župana, je mestno oblast predstavljal mestni sodnik, ki je imel enoletni mandat.

Iz prve Mestne hiše v zapor in prva selitev uprave mesta

Upravnopravna sprememba mestne oblasti je narekovala tudi gradnjo prve ljubljanske Mestne hiše. Provizorično mestno posvetovalnico so delno pokrili v podaljšku mostu z oboki čez cesto ter jo nadzidali za eno nadstropje, v katerem se je po novem zbiral mestni svet, mestna občina pa pod oboki. Zgrajeni komun je bil po vzoru primorskih mest stavba nad odprtimi oboki, ki je obsegala zgolj eno sobo. Zaradi pomanjkanja prostora so mestno upravo leta 1484 premaknili na današnje mesto, kjer Mestni trg doseže največjo širino, komun pa so spremenili v zapore z mučilnico. Od tod je prišlo tudi novo ime stavbe, Tranča. Po potresu leta 1621 so Trančo na novo sezidali na obokih čez cesto in jo obdarili z dvema nadstropjema. Stavba se je ohranila do leta 1789, ko jo je podrl ljubljanski arhitekt Lovrenc Prager.

V drugi polovici 15. stoletja so torej začeli razmišljati o lokaciji za novo mestno hišo, ki je bila že poimenovana Rotovž (nem. Rathaus – hiša mestnega sveta). Odločili so se za širši Mestni trg pri izteku Špitalske ulice in v neposredni bližine škofijske cerkve sv. Nikolaja (Šenklavž). Zasnova novega rotovža na Mestnem trgu sledi poustvarjenemu vtisu čez cesto postavljene lope, segla pa je 12 korakov iz linije fasad sosednjih hiš v obliki lože nad odprtim arkadnim preddverjem. V tem obdobju se je začel za Rotovž uporabljati tudi izraz Magistrat, kar odraža postopno sprejemanje rimskega prava in antičnega izrazja (magistrat je bila v starem Rimu uradniška funkcija).

Renesansa v Ljubljani

Prvotni Rotovž je imel sprva samo en prostor, mestno posvetovalnico oziroma sodno dvorano v prvem nadstropju. Stavbo je po vzoru italijanskih mestnih patricijskih palačah postavil Peter Bezlaj (Petrus de Lubiana, Peter Maurer), prvi renesančni stavbenik na Slovenskem in avtor izgubljenega arhitekturnega traktata Studium architecturae civilis. Stranski fasadi sta bili opremljeni z alegorijami štirih kreposti (Zmernosti, Previdnosti, Hrabrosti in Modrosti). Slikarsko opravo zunanjščine sta dopolnjevali še iz kamna izklesani figuri Adama in Eve, ki sta stala vsak ob svojem vogalu prvega nadstropja. Kipa je izdelal kipar Janez Lipec po vzoru kipov doževe palače ob Porta della Carta v Benetkah.

Adam in Eva sta bila priljubljena motiva krščanske ikonografije, saj sta poosebljala začetnika človeštva. Po ljudskem verovanju je moral vsak, ki je prvič prispel v mesto, poljubiti Evo. Toda ker je kip Eve stal na konzoli v prvem nadstropju, je bilo poljubljanje zgolj simbolično. Menda so tiste, ki so prišli iz Ljubljane, spraševali, ali so »poljubili staro devico na Rotovžu«. Mestna hiša je postala simbol mestne oblasti in ključni element identifikacije ljubljanskih prebivalcev. Ob baročni prenovi Rotovža so kipa odstranili s fasade, gradbenik Gregor Maček pa ju je prestavil v posebej načrtovani stenski niši v pritličju nove baročne arhitekture.

Prašičja tržnica in roka pravice

Tudi stari Rotovž je imel peterokotni stolp, streha pa je bila pokrita s skodlami. V Rotovžu so sklepali posle, odločali o mestnih potrebah, določali cene, sprejemali nove meščane in se pravdali. Posebna slovesnost je bila, ko so enkrat na leto vsi lastniki meščanskih hiš opolnoči prinašali sodniku na Rotovž patidenčni krajcar, ki je bil nekakšen davek na lastniško hišo ali zemljišče. Prostor pred Rotovžem je dolgo služil kot tržnica, na kateri so prodajali prašiče vse do jeseni 1636, ko so jih premaknili. Prav tako so pred Mestno hišo stali sramotilna kletka ali koterle, kamor so zapirali pijance in razuzdance, sramotilni steber (pranger) in oslovska klop (leseni osel), na katerem so morali jezditi stražniki, ki ob nočnih izgredih niso ubogali stražmojstra. Na živem oslu pa so morale jezditi ženske, ki so varale ali pretepale može. Ob pričetku vsakega sejma je mestna oblast izobesila leseno roko pravice z mečem (frengo), ki je bila v času razglasitve sejemskega miru simbolično znamenje sodne pravice in tržnega varstva.

Prezidave, razširitev in barokizacija

Mestna hiša je s prezidavami hitro pridobivala nove prostore. Leta 1548 so v nekdanjem rimskem kamnolomu postavili zgradbo, v kateri je bila velika dvorana občine meščanov, registratura, od 19. stoletja pa zapori in stanovanja. Okoli leta 1600 so z arkadnim dvoriščem z odprtimi hodniki zgradbo povezali z mestno posvetovalnico. Leta 1649 so od jezuitov odkupili sosednjo Čavljevo hišo, v novem levem traktu Mestne hiše pa so uredili službena stanovanja. Kasneje so stanovanja predelali v arhivsko dvorano in zapore. V tej hiši je bila že v 18. stoletju prva stalna gledališka dvorana v Ljubljani, celotno stavbo pa so v začetku 19. stoletja nadzidali s tretjim nadstropjem.

S širjenjem absolutizma, reformiranjem mestne uprave in birokratizacijo se je pojavila tudi potreba po dodatnih prostorih. Že v osemdesetih letih 17. stoletja so razmišljali o zidavi nove hiše za mestno upravo. Val gradbenega navdušenja, ki je bil povezan tudi s splošnim gospodarskim blagostanjem na evropski celini, je zajel tudi Ljubljano. Iz intelektualnega, umetniškega in trgovskega vrenja se je na prehodu v 18. stoletje rodil ljubljanski barok, ki je arhitekturno in estetsko nadgradil srednjeveško mestno podobo. Na novo in iz ruševin so zrasle mogočne palače, krasne cerkve in izjemni javni spomeniki.

Stavbenik Gregor Maček in relikvije v novih temeljih

Čeprav si je mestna oblast želela prenoviti le glavno fasado, je bila po deželnoknežjem nalogu stavba v celoti porušena. 4. aprila 1717 je namreč vicedom grof Lanthieri skupaj z deželnim svetnikom baronom Russensteinom prišel na Rotovž in ustno odredil gradnjo popolnoma novega Magistrata. Zgradbo so začeli rušiti že naslednji mesec, in sicer Trnovčani, ki so morali dvakrat na teden opravljati ročno tlako. Odpeljali so 1500 vozov materiala, mestni tesarji so pripravljali hrastov les za ogrodje, kapucini pa so pridobili pet relikvij, ki so jih v pločevinastih škatlah vzidali v temelje nove stavbe.

Prvo maketo na podlagi odobrene skice je izdelal furlanski arhitekt Carlo Martinuzzi, ki je pred tem že zgradil semenišče s knjižnico. Zaradi spora glede polžastih stopnic je oblast gradnjo naročila stavbeniku Gregorju Mačku, ki je Martinuzzijev načrt spremenil le pri čelnem traku, loggii in triramnem stopnišču. Za kamnoseške izdelke sta poskrbela ljubljanska meščana in mojstra Luka Mislej in Ludvik Bombassi, ki sta izdelala 36 stebrov. Bombassi je tudi avtor velikega rotovškega portala, trodelnega okna v prvem nadstropju, balkona in vhodnega portala posvetovalnice. Zidava novega Rotovža je trajala od 7. maja do 21. oktobra 1718, ko so »že dali za pijačo zidarjem«. Leto kasneje so končali še obok, uredili pročelje in dokončali fina dela v notranjščini. Okna so opremili z beneškim steklom, kovaški izdelki pa so prišli iz Št. Vida na Koroškem.

Smrt na gradbišču

Zunanjščina je bila obogatena s plemenitimi kovinami. Streha je bila pokrita z 10.000 bobrovci iz mestnih opekarn, novi peterokotni stolp, ki sta ga krasila pozlačeni gumb in železni orel, pa je bil pokrit z belo pločevino. Mehanizem ure je izdelal ljubljanski urar Baltazar Hofman, bakreni zvon pa iz starega topa Gašper Franchi. Gradnja dvonadstropnega pročelnega trakta je zahtevala 9000 goldinarjev. Ob delu sta se zgodili dve nesreči in v eni je delavka izgubila življenje. Prva seja mestnega sveta je stekla že 22. februarja 1719 pod vodstvom župana Jakoba Herendlerja.

Desni trakt Mestne hiše

Desni trakt je mestna oblast odkupila šele leta 1891. Nakup Dolničarjeve ali Galetove hiše naj bi bil le začasen ukrep za namestitev mestnega stavbnega urada, vodovodnega upraviteljstva in Mestne hranilnice ljubljanske, ki je dobila svoje prostore v pritličju. V pogajanjih za nakup stavbe je bilo rečeno, »da bode mestna občina, ko se uresničijo enkrat narodne želje in Ljubljana postane središče zjedinjene Slovenije, sezidala moderno mestno poslopje, vsled česar se bodo ta poslopja opustila in mestni dom sezidal na drugem priličnem mestu«.

Slovenija se klanja Ljubljani

Hribarjev narodni duh, popotresna obnova in nova umetniška smer v secesiji so zapustili sledi tudi na Magistratu. Leta 1895 so vse tri stavbe med seboj povezali, po načrtih inženirja Duffeja so podrli strop med prvim in drugim nadstropjem osrednje pročelne stavbe, po načrtu Leopolda Theyerja pa je bila prezidana velika sejna dvorana z balkonom. Nova dvorana je bila odprta v čast praznovanju 50-letnice vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1898. Povečana dvorana je ena od redkih ohranjenih primerov reprezentančne secesijske dvorane, leta 1903 je dobila slikarsko dekoracijo slikarke Ivane Kobilice, alegorično podobo Slovenija se klanja Ljubljani.

Porušen spomenik kralju

Septembra 1931 je bil ob bučni spremljavi večtisočglave množice slovesno razkrit spomenik jugoslovanskemu kralju Petru I. Osvoboditelju, ki ga je na stopnišče pred vhodom v Mestno hišo postavil arhitekt Jože Plečnik, zasnoval pa ga je kipar Lojze Dolinar. Kmalu po italijanski okupaciji leta 1941 ga je fašistična oblast razstrelila. V tridesetih letih 20. stoletja so na Magistratu med mandatom župana dr. Dinka Puca opravili obnovitvene in konservatorske posege. Slikar Matej Sternen je obnovil grafite, na arkadno dvorišče pa so postavili dvojnik nekdanjega magistratnega Neptunovega vodnjaka, Herkulov vodnjak, ki je stal na Starem trgu že leta 1655.

Plečnikov Novi magistrat

Arhitekt Jože Plečnik se je v obdobju med svetovnima vojnama poigraval tudi z idejo novega magistrata, ki si ga je zamislil na območju podrtega liceja na Vodnikovem trgu. Leta 1928 je izdelal načrt za tržne lope, štiri leta pozneje pa je načrtovanje tržnic povezal s projektom nove mestne hiše. Od leta 1939 do začetka druge svetovne vojne je snoval dokončno rešitev kompleksa med stolnico, Ljubljanico in Kopitarjevo ulico. Kot risarka mu je pomagala Gizela Šuklje. Veličasten projekt Novega magistrata je vključeval rušenje celotnega območja tržnic skupaj z Mahrovo hišo in semeniščem, ohranjena pa naj bi bila samo stolnica.

Okoli novega Velikega trga je nameraval postaviti župnišče, gradbeni urad, županstvo, stopniščni trakt in stavbo uradov. Rezultat teh Plečnikovih premišljevanj je bila ureditev Vodnikovega in Krekovega trga ter gradnja tržničnih kolonad na mestu ene od stavb v velikem magistratnem kompleksu. Namesto niza baročnih hiš na Ciril-Metodovem trgu je načrtoval tudi monumentalno stopnišče v osmih nadstropjih, okrašeno s plastikami in balustradami vse do Ljubljanskega gradu. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so leta 1942 postavili le tržnice ob Ljubljanici, vendar brez načrtovanega Mesarskega mostu.

Od ropotarnice do bunkerja

9. maja 1945 je partizan Ljubljanske brigade Alojz Kajin na belem konju prijahal v Ljubljano in na Magistratu razvil zastavo z rdečo zvezdo ter s tem simbolično oznanil osvoboditev mesta. Po koncu druge svetovne vojne se je predsedstvo Mestnega ljudskega odbora z večino pisarn preselilo v Kresijo, na Magistratu pa je ostalo le nekaj pisarn. Velika dvorana je nekaj časa služila kot poročna dvorana, v stavbi pa so imeli sedež še Okrožno gospodarsko sodišče, Šentjakobsko gledališče, Ekonomat Mestnega ljudskega odbora Ljubljana, Predvojaška vzgoja, Uprava narodne imovine ter skladišča. V začetku petdesetih let se je v levi trakt Mestne hiše preselil današnji Zgodovinski arhiv Ljubljana, šele v šestdesetih letih pa je bil kompleks deležen celovitejše obravnave pod taktirko arhitekta Svetozarja Križaja, ki je prenovil desni del z dvoriščem in dvoranami. Boris Kobe je na steni arkadnega dvorišča upodobil Ljubljano iz 1. polovice 17. stoletja. V teh letih je bil zgrajen tudi bunker, ki vodi v nedrje grajskega griča.

Sedež Mestne občine Ljubljana

Stavba Mestne hiše, ki stoji na naslovu Mestni trg 1, je bila leta 1986 zaščitena kot kulturni spomenik lokalnega pomena. S ponovno vzpostavitvijo lokalne samouprave leta 1995 je Milan Pogačnik prenovil veliko sejno dvorano, prostore županovega delovnega kabineta, konferenčno sobo, ki so jo krstili za Hribarjevo sobo, ter druge prostore. Z gradu Bokalce je bil v kot arkadnega dvorišča prenesen Narcisov vodnjak, delo Francesca Robbe, tudi avtorja sijajnega Vodnjaka treh kranjskih rek, ki že od leta 1751 krasi Mestni trg. Mestna hiša je danes uradni sedež Mestne občine Ljubljana, konec leta 2018 pa je njena osrednja fasada po 300 letih ponovno zasijala v beli barvi.