ponedeljek, 20. 5. 2019

Ljubljanski filharmoniki - preplet glasbe in arhitekture

Častitljiva letnica 1701 z latinskim napisom Academia Philharmonicorum na pročelju znamenite belo-rumene neorenesančne stavbe Slovenske filharmonije priča o nadvse bogati glasbeni tradiciji Ljubljane pa tudi o umeščenosti in pomenu stavb na širšem prostoru Kongresnega trga.
Avtor: dr. David Petelin

Kongresni trg s parkom Zvezda je najpomembnejša klasicistična urbana kompozicija v središču Ljubljane s pravokotno obliko in vizualno usmerjenostjo proti Ljubljanskemu gradu. Na Kongresnem trgu se prepletajo rimska, srednjeveška, baročna, klasicistična in moderna podoba mesta. Že pred prihodom Rimljanov se je tod obširneje razprostiralo prazgodovinsko grobišče in kasneje predmestje Emone s pokopališčem, današnji trg pa je nastal na prostoru zasutega obzidnega jarka rimskega mesta in nanj prislonjenega srednjeveškega obzidja. Vse do konca 18. stoletja, ko so ga dokončno porušili, je srednjeveški obrambni sistem Novega trga obsegal obzidni jarek, napolnjen z vodo, okrogli vodni stolp ob Ljubljanici pod deželnim dvorcem (prej vicedomski in dvorec deželne vlade) oziroma današnje Univerze, Vicedomska (fištamska) vrata ter obzidje vzdolž Vegove ulice.

Od samostana do paradnega trga

Do leta 1817 je na območju Kongresnega trga stal tudi kapucinski samostan s cerkvijo sv. Janeza Evangelista, katerega temeljni kamen je leta 1607 položil ljubljanski škof Tomaž Hren, v času Ilirskih provinc (1809–1813) pa so imeli Francozi v njem kasarno s konjušnico in vojaško skladišče. Po ponovni vzpostavitvi avstrijske monarhije je bil samostan porušen, za čas polletnega gostovanja evropske diplomatske in kraljeve smetane leta 1821 ob kongresu Svete alianse, ki je risala politični zemljevid po dokončnem padcu Napoleona, pa so razširili nekdanji Kapucinski trg ter ga preuredili v pravokoten prostor za vojaške parade.

Francoska urbana umetnost

Čeprav so že leta 1791, ko so podrli mestna vrata na začetku Gosposke ulice in z odpadnim materialom zasuli obzidni jarek, premišljevali o podolgovatem trgu med uršulinsko cerkvijo in stanovskim gledališčem, je nekaj časa tlela ideja, da bi na zemljišču podrtega samostana, ki so ga odkupili premožnejši ljubljanski meščani, zgradili nova poslopja. Mestna oblast je v prvi četrtini 19. stoletja načrtno preurejala nove ulice in trge na mestu porušenega obzidja ter nekdanjih mestnih vrat okoli Stare Ljubljane, med njimi tudi Kongresni trg, ki je po končanem kongresu dobil tudi današnje ime. Leta 1824 so po naročilu župana Hradeckega in zgledu francoske urbane umetnosti s parkovno ureditvijo (sistem osi in razmerju med polnim in praznim) ob trgu zasadili kostanjev drevored, ki se križa v osmih smereh (od tod ime Zvezda), ter pridobili celotno zemljišče v mestno last. Tako je tudi mesto opustilo idejo, da bi tukaj zgradilo novo palačo deželne vlade in postavilo visoki obelisk s teleskopom za opazovanje ljubljanskega poldnevnika.

Kongresni trg in Plečnik

Leta 1928 je arhitekt Jože Plečnik dobil naročilo za preureditev Kongresnega trga, ki se ga je lotil v sklopu nove velikopotezne urbanistične kompozicije Trnovska cerkev–Zvezda–Južni trg, ki bi Ljubljano naredilo primerljivo z velikimi evropskimi prestolnicami. Kongresni trg je na novo tlakoval z velikimi belimi betonskimi ploščami, postavljenimi v geometrijsko pravilno mrežo iz temnejšega betona in tako ublažil nagnjenost trga in neharmonično zazidavo okoliških stavb. Z dvema visokima kandelabroma in prestavljenim znamenjem sv. Trojice z Ajdovščine je navezal trg na piazetto pred Wurzbachovo hišo ter ustvaril perspektivno os trga, ki povezuje uršulinsko cerkev s palačo filharmonije. V parku Zvezda je kostanje zamenjal s platanami, celotni prostor pa je urbanistično uglasil s povezavo do nabrežja Ljubljanice z izgradnjo Gledališke stolbe in Gerberjevim stopniščem. Kjer danes stoji sidro, je bil leta 1940 postavljen kip jugoslovanskega kralja Aleksandra, ki so ga v prvih nočeh fašistične okupacije uničili Italijani.

Mejniki slovenske zgodovine in arhitekture

Kongresni trg je prav tako najpomembnejši manifestativni prostor v slovenski nacionalni pripovedi. Na ruševinah stoletnega habsburškega imperija je z balkona deželnega dvorca 29. oktobra 1918 ob razglasitvi Države SHS kot slavnostni govornik nastopil Ivan Hribar, 10. maja 1945 je dan po osvoboditvi in izgonu okupatorjev Ljubljane navdušeno množico nagovoril prvi predsednik povojne vlade Boris Kidrič, na trgu so potekala vsa velika ljudska zborovanja in praznovanja, pomembno vlogo pa je prostor odigral tudi v času osamosvajanja Slovenije. Prostornega trga pa niso zaznamovali le veliki politični momenti, temveč tudi arhitekti in njihove slovite zgradbe. Na zgornjem obodu trga ob Slovenski cesti že 300 let kraljuje najlepša ljubljanska baročna cerkev, uršulinska cerkev sv. Trojice s samostanom in nekdanjim vrtom (arh. Martinuzzi, 1726), od leta 1837 na severni strani Zvezde klasicistično poslopje eminentnega Kazinskega društva, nižje pri Ljubljanici pa monumentalni Deželni dvorec (arh. Hrasky, 1902), Slovenska matica (arh. Cragnolini, 1834) in glasbeni hram Slovenske filharmonije (arh. Wagner, 1891).

Vzpon evropske znanosti in umetnosti

Slovenska filharmonija skriva v sebi dve zgodbi, in sicer o slavni zgodovini ljubljanskih filharmonikov ter o arhitekturnem razvoju stavbe. Negovanje glasbe je v Ljubljani staro več stoletij, glasba je odmevala tako po plemiških domovanjih, stolni kapeli in cerkvah kot pri izobraženem meščanstvu. Odločilna za razvoj mestne glasbe pa je bila ustanovitev imenitne združbe Academia Philharmonicorum Labacensis leta 1701. Tovrstna glasbena akademija je nastala po zgledu renesančnih in humanističnih ustanov, ki so po vzoru starogrške Platonove filozofske akademije vzcvetele od 15. stoletja naprej v italijanskih državah, kasneje pa zazvenele tudi drugod na evropskem zahodu.

Negovanje lepih umetnosti

Akademije so bile nosilke novih idej, vključevale so ozek krog podobno mislečih in uglednih aristokratov ter izobraženih meščanov in si postavljale vrhunske znanstvene in umetniške cilje. Maloštevilni izbrani člani so želeli primerno svojemu stanu in častivredno postati glasniki znanosti in umetnosti. Akademije so slavile veselje nad življenjem, misel na smrt pa je bila prežeta s čutnim negovanjem lepih umetnosti, ki so bile najbolj bleščeča in virtuozna stvar. V takšnem okolju se je rojevala nova glasba in zvrsti (prve opere in oratoriji) ter razvijale razprave o čaščenju starega in stvaritvi novega.

Academia Philharmonicorum Labacensis

Po vzoru v Rimu najstarejše delujoče Accademie degli Arcadi, ki je imela stike z ljubljanskimi izobraženci, je tako v Ljubljani v domovanju trikratnega doktorja Janeza Krstnika Prešerna vzplamtela Academia operosorum (1693), kjer so negovali leposlovje, domoznanstvo, znanost in umetnost. Akademiki so s klasično vzgojo nadaljevali tradicijo rimske Emone kot veznega člena do rimskih spomenikov in umetnosti sploh. Del glasbeno navdahnjenih operozov skupaj z ljubljanskim patricijem Johannom Bertholdom pl. Höfferjem (1669–1718), ki je študiral v Salzburgu in na Dunaju, pa je osem let kasneje ustanovilo v njegovi hiši na Bregu še Akademijo filharmonikov (lat. Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum), ki ni smela imeti več kot enaintrideset članov, glasbenikov ali vsaj ljubiteljev glasbe ter je delovala po starejših vzorih (pariška Académie de poésie et de musique, 1567, ter bolonjski Accademia dei Filomusi, 1615, in Accademia dei Filharmonid, 1666).

Prva glasbena akademija v srednjeevropskem prostoru

Akademija je združevala glasbenike in ljubitelje glasbe, ne le, »da se od časa do časa z ubranim igranjem dostojno razvedrijo, temveč tudi, da z občasnim igranjem pobožno prikličejo v spomin tisto nebeško glasbo, ki bo večno trajala. Zato so bile izbrane za akademski simbol orgle nebeške device Cecilije, katerih piščali so po zemlji razlivale presladko harmonijo, ob tem pa vsakogar tudi k nebesom povzdigovale, z geslom: oživlja, a duhu neminljivost kaže.« Ljubljanska akademija je združevala zbor in orkester, ki sta nastopala predvsem za izbrano publiko, prav tako pa so s petjem in godbo ovekovečili vsak večji politični dogodek, posebno svečano priložnost ali pa z zvočno kuliso pospremili cerkveno slovesnost z violinami, lutnjami, flavtami, rogovi, trobentami in bobni. Nastopi so se odvijali na domovih članov, na slavnostnih mašah v ljubljanskih cerkvah in na pompozni regati na Ljubljanici, ki je bila dolga stoletja priljubljena oblika družabnega in prireditvenega življenja »na ladjicah, ki so jo junija ob mraku priredili filharmonični akademiki, ki so z najizbranejšo glasbo, kot Amfion, zvabili ob splošnem odobravanju na ladjice vse mesto«.

Filharmonična družba

Ljubljanska akademija, ki se v zgodovinskih virih poslednjikrat omenja leta 1779, je bila najbolj aktivna prav v prvih dvajsetih letih. Pripomogla je k obogatitvi javnega glasbenega življenja Ljubljane ter dvignila glasbeno raven in ugled tudi pri domači aristokraciji. Proti koncu 18. stoletja so v Ljubljani ustanovili Filharmonično družbo (nem. Philharmonische Gesellschaft), ki je zrasla na temelju prvih filharmonikov, društvo pa se je proslavilo s častnim članstvom nekaterih največjih evropskih skladateljev (Josef Haydn 1800, Ludwig van Beethoven 1819, Nicolo Paganini 1824 in Johannes Brahms 1885). Leta 1794 ustanovljeno društvo pa je pomembno tudi zaradi gradnje nove stavbe Filharmonične družbe leta 1891 na mestu nekaj let prej pogorelega Deželnega stanovskega gledališča, ki je skozi »dolgo« 19. stoletje postala kulturna trdnjava ljubljanskega nemštva.

Deželno stanovsko gledališče

Leta 1756 so se kranjski deželni stanovi zaradi pomanjkanja primerne gledališke stavbe v mestu odločili za prezidavo enonadstropne jahalnice iz 17. stoletja v gledališče, načrte pa zaupali mojstru Candidu Zullianiju, arhitektu stare trnovske cerkve. Prezidava je stekla šele deset let kasneje pod nadzorstvom deželnega arhitekta Lovrenca Pragerja, ki je delo dokončal v pol leta. Za baročno gledališče so povzeli tloris jahalnice, jo nadzidali z dvema nadstropjema in prekrili s štirikapno streho. Reprezentančna glavna fasada na Kongresni trg je bila po beneških vzorih poudarjena s trikotnim čelom, okrašenim s štukaturo ter altano nad vhodnim portalom. Nad rusticiranim pritličnim pasom so kolosalni pilastri s kapiteli povezovali obe nadstropji, vogala pa sta bila členjena s trakovoma. Visoka okna v prvem nadstropju so bila opremljena s profiliranimi prekladami, okna v drugem nadstropju pa so bila manjša in kvadratna. Velika lira na sredini je poudarjala namembnost stavbe. V notranjosti je bila osrednja veža z družabnima prostoroma (kazina s kavarno in igralnica z biljardom), prostor za gledalce in oder. Notranja konstrukcija, ki je bila v celoti lesena, je bila opremljena s 70 ložami v štirih etažah, hodniki, stopnišči in odrom.

Pogorišče kupljeno na dražbi

Deželno stanovsko gledališče je bilo potem večkrat prenovljeno in polepšano, v slovensko gledališko zgodovino pa se je vpisalo s prvo predstavo v slovenskem jeziku, ko je bila v revolucionarnem letu 1789 uprizorjena veseloigra Antona Tomaža Linharta Županova Micka. Zadnji del stavbe so zaradi slabo nosilnega terena na nabrežju Ljubljanice zgradili na močnih lesenih pilotih. V gledališču je bila najbolj razkošno opremljena velika ali vladarska loža z zavesami, prevlečena s plišem in opremljena z osmimi lestenci, svečani prostor pa je sprejel do osem oseb. Po katastrofalnem požaru februarja 1887 ni od dvonadstropnega baročnega gledališča, ki je imelo 400 sedišč in 200 stojišč, ostalo nič, zato je graški arhitekt Adolf Wagner narisal načrte nove monumentalne stavbe, deloma pa jih je med gradnjo spremenil ljubljanski stavbenik Vilijem Treo. Za postavitev zgradbe je bil najbolj zaslužen prav češki glasbenik, zborovodja in ravnatelj družbe Anton Nedvěd, ki je raven komorne in orkestralne glasbe dvignil na evropsko raven. Sodeloval je tudi pri slovenski Glasbeni matici, ustanovljeni leta 1872.

Boj za slovensko Ljubljano z notami

V drugi polovici 19. stoletja sta se z vzponom novih narodnih idej »ločila« tudi nemško in slovensko domovinsko čustvo, boj za prevlado na Kranjskem pa je zadonel na političnem, športnem in kulturnem področju. Nemško-slovenska trenja so se odražala v vzporednih in ločenih društvih, političnih strankah, časopisih, kavarnah in celo v arhitekturi (Nemci so prisegali na klasicizem, Slovenci na secesijo). Občasno je prišlo celo do »nekavalirskih« fizičnih obračunov. Sprva so slovensko narodno zavedni meščani in kulturniki ustanovili Glasbeno matico, kasneje tudi glasbeno šolo in pevski zbor, vrh glasbeno narodnih stremljenj pa je doživelo z ustanovitvijo koncertnega orkestra s prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) in Orkestralnim društvom (1919).

Stavba filharmonije

Nova stavba filharmonije, ki je dobila nemško ime Tonhalle, je sledila obliki nekdanjega gledališča, neorenesančni stavbni plašč pa je dobil razčlenjeno fasado z zaokroženimi vogali, značilnimi za gledališke stavbe 19. stoletja. Glavno fasado členi srednji triosni rizalit, v katerem je trojni polkrožni portal, v prvem nadstropju nad njim pa tri polkrožno zaključena okna, ločena s korintskimi pilastri. Pod okni je slepa balustrada, ki teče tudi okrog stavbe, nad strešnim vencem je pretrgana s polkrožno atiko, v kateri je upodobljena lira z glasbenimi emblemi na zlatem ozadju, pod njo pa so kasneje dodali letnico ustanovitve prvih ljubljanskih filharmonikov in vgraviran zlat napis. Fasado dodatno krasijo bogate štukature z rastlinskimi motivi, venec cvetličnih girland in trije pari genijev. Nova stavba je imela večjo koncertno dvorano ter manjšo, namenjeno komorni glasbi.

Druga slovenska filharmonija

Po koncu prve svetovne vojne je bila razpuščena nemška Filharmonična družba, v stavbo se je preselil kino Matica, Ljubljana pa je za nekaj desetletij ostala brez rednih simfoničnih koncertov. Med drugo svetovno vojno je bil v stavbi zgrajen bunker, v katerem so se skrivali ilegalci. Šele povojna slovenska vlada je na predlog ministrstva za prosveto 30. decembra 1947 izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije, ki je kmalu zrasla v simfonični orkester, mešani in mladinski zbor (1952), godalni kvartet (znan kot Ljubljanski kvartet) in koncertno poslovalnico. Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, prvi koncert pa se je odvil v veliki unionski dvorani. V petdesetih letih je bil za obiskovalce uveden Ljudski abonma, v sedemdesetih letih pa je oblast razmišljala o združitvi radijskega, opernega in filharmoničnega orkestra, pri čemer bi filharmonični arhiv in stavbo prepustila RTV Ljubljana. Kljub temu je filharmonija ostala samostojna institucija nacionalnega pomena s številnimi tujimi gostovanji, neštetimi koncertnimi nastopi in vrhunske kakovosti na najvišji svetovni ravni.

Prenova in življenje

Leta 1937 je arhitekt Jože Platner prenovil veliko dvorano in ji dodal balkon, sočasno pa je tudi arhitekt Plečnik na obrečni strani stavbe zgradil prizidek z nagubano fasado z vazami ter stebriščem v pritličju, ter s tem povezal stavbo z Ljubljanico. Valovita fasada pomeni dialog s fasado uršulinske cerkve in prilagajanje kontekstu baročne Ljubljane. Leta 1944 je Plečnik skiciral idejni projekt Odeon kot večnamensko dvorano, ki bi pomenila rušenje celotnega niza hiš med Gosposko in Wolfovo ulico. Leta 2001 so pred praznovanjem 300-letnice predhodnic Slovenske filharmonije stavbo temeljito prenovili po načrtih Biroja 71, zasteklili Plečnikovo stebrišče ob sprehajalni obrečni poti in nadzidali stranski krili, prvič pa so v veliki dvorani zaigrale tudi orgle.