ponedeljek, 16. 9. 2019

Ljubljanski pričevalci o bodeči žici

Obdobje okupirane Ljubljane, obdane z bodečo žico, še ni postalo del zgodovinskega spomina.
Avtorica: Veronika Sorokin

Pričevalci neljubih razmer, v katerih so bili življenje, svobodno gibanje iz mesta in nazaj ter prostočasne dejavnosti Ljubljančanov okrnjeni, še živijo med nami. Še se ozirajo v leta žičnega obroča okoli prestolnice, ki ga je italijanska okupacijska oblast postavila 23. februarja 1942. Utrdbeni sistem velja po mnenju številnih obramboslovcev in arhitektov za edinstveni primer vojaške utrditve mesta. Obroč je predstavljal strogo načrtovano fortifikacijsko linijo ter enovito obrambno konstrukcijo, namenjeno zlasti oslabitvi odporniškega gibanja in nadzoru ter izolaciji prostega pretoka prebivalcev med mestom in zaledjem.

Žičnata ograja, leseni okopi, palisade, španski jezdeci, nadzorne točke na cestah, kombinacija žice in izsekanega zelenja, stražarnice, bunkerji so le besedni prikaz resnične podobe takratne Ljubljane in asociacija na strah in obup – občutke, ki so se zajedli v kosti prebivalcev. Ljubljančani so bili ujetniki v svojem mestu in domu, žični obroč je ostal sklenjen vse do osvoboditve 9. maja 1945. Hoditi po vsakodnevnih opravkih, tudi v službo in šolo ali k zdravniku, v danih okoliščinah ni bilo nekaj samoumevnega.

Spomini spregovorijo

Upokojena učiteljica angleškega jezika Marija Marjeta Ham (1941), rojena v vojnih vihrah, doma iz Savelj, se živo spominja rednih prečkanj zastražene kamniške železniške proge, ko sta šli z mamo v mesto. Kot majhno dekletce je v tistih napetih trenutkih v otroškem vozičku po materinih navodilih »mirno zaspala«, toda vsesplošnega pritiska in neprijetnega vzdušja se kljub temu ni dalo izbrisati. Stanovanjska hiša, kjer sta živeli še skupaj s staro mamo in teto, nedaleč od mestnega vodovodnega zajetja v Klečah, je bila med drugo svetovno vojno ves čas na udaru. Le dva kilometra od hiše proti severovzhodu je bila državna meja med Italijo in Nemčijo in o prostem gibanju ali sprehodih se ni dalo govoriti.
Delovni prepustnici za prehod žice in proge sta uradno imeli teta in stara mama. Teta je kot vezilja delala v tovarni Sora, kjer je danes Mercatorjeva stavba v Šiški, stara mama pa je imela dovolilnico za prodajo zelenjave na šišenski tržnici. Hujšega pomanjkanja z živežem zaradi vrta ob hiši v družini niso trpeli, tudi mleko so si lahko priskrbeli od kmetov, nekaj več težav pa je bilo s kruhom. Metina mama je morala po moko k neki gospe ob nemški meji. Na domačiji so imeli še dva prašiča, in od vsakega je bilo treba 12 kilogramov dodeliti italijanski vojski.
Neizprosne razmere, v katerih so se čez noč znašli mnogi Ljubljančani, ko so jim na novo postavljeni zastraženi prehodi preprečili odhod na delo in tako še dodatno poglobili eksistenčno stisko, so botrovale nadomestnim oblikam zaposlitve. Razširilo se je delo na domu. Ženske v Savljah so za tamkajšnjo Vidmarjevo tovarno svilenih nogavic in perila pletle nogavice ter si tako prislužile kak dinar.

Za skrivne prehode so vedeli le nekateri

Omejeno gibanje v mestu, policijska ura, zastraženi prehodi in vojne okoliščine so prebivalce utrdile v iskanju rešitev v prenekaterih situacijah, ko je bilo treba tvegati. Informiranost o skrivnih prehodih pod žico je bila vsekakor dragocena. Z deskami ali zelenjem improvizirani prehodi so bili na Rojah, na Cesti bratov Komel med Črnučami in Savljami, nekaj jih je bilo na Viču, največ pa naj bi jih bilo v smeri proti Barju. Prehod pod žico je rešil življenje številnim ranjencem, pogosto pa so ga uporabljali tudi drugi prebivalci, ki sicer niso imeli dovoljenja za prehod.

Zeleni obroč namesto žice

Od utrdbenega sistema se je po koncu vojne v Ljubljani ohranilo kar nekaj objektov. Ob nekdanji Titovi cesti so bila denimo skladišča razstreliva, ob gorenjski železnici ostanki postojank, v bežigrajskem naselju BS-3 je zelo dobro ohranjen značilni okrogli bunker, nekoliko naprej od soseske Grba na Viču pa so se prav tako ohranili temelji nekdanjega bunkerja.
Mnogi ljubljanski pričevalci iz časa okupacije, ujeti v obroču, se iz tistih let kot v prebliskih spominjajo žice, krutega sredstva izvrševanja represalij, nadzora in širjenja strahu. Zato se s toliko lažjim srcem razgovorijo o zelenem obroču, ki je po idejni zasnovi študentov arhitekture iz leta 1972 žični obroč spremenil v jubilejno Pot spominov in tovarištva – PST. Zasajeno z drevoredi jo je pomagalo graditi 150 tisoč meščanov, dokončana pa je bila leta 1984. Zeleni obroč okoli Ljubljane velja za izjemen urbanistični načrt in predstavlja neprecenljivo podobo naše prestolnice, saj s simbolično vlogo in praktičnim zgledom ohranja vez s preteklostjo in kaže pot naprej.