četrtek, 9. 7. 2020

Majhni koraki so premalo

Pogovor s prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj o podnebni krizi.
Avtorica: dr. Tanja Pihlar

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj je pri nas pionirka proučevanja podnebnih sprememb in njihovih posledic, na kar opozarja že vrsto let. Poučuje klimatološke predmete na Biotehniški fakulteti pa tudi na nekaterih drugih fakultetah. Je avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter knjižnih del, namenjenih zlasti ozaveščanju mladih. Med letoma 2002 in 2014 je bila članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih, ki je leta 2007 prejel Nobelovo nagrado za mir. Za svoje delo je prejela več uglednih priznanj. Je tudi članica produkcijske mreže za pripravo kandidature Ljubljane za Evropsko prestolnico kulture 2025.

Na več fakultetah poučujete klimatološke predmete. Nam lahko poveste kaj več o tej vedi?

Klimatologija je del meteorologije, ki je sorazmerno mlada veda, saj so se instrumentalna opazovanja pri napovedih vremena začela uporabljati pozno, globalno izmenjavo podatkov sta omogočili iznajdba telegrafa in telefona. Klimatologija je še mlajša: stara je okoli 100 let in je dobila nov zagon, ko so se v 60. letih prejšnjega stoletja začele pojavljati očitne podnebne spremembe. Zanimanje za to vedo je bilo že od nekdaj; klimatologi imajo pomembno vlogo tudi pri načrtovanju dolgoročnih investicij, kot so trajni nasadi, mostovi, gradnje ipd. Danes so podnebne spremembe zelo aktualna tematika.

V zadnjem času se pogosto govori o podnebni krizi.

Podnebne spremembe so tehnični izraz za kopico fizikalnih pojavov, kot so spremembe ozračja, oceanov, taljenje ledu ipd. Podnebna kriza pa je posledica vsega tega – govorimo o ljudeh, ekosistemih ipd., ki so jih podnebne spremembe prizadele. Izraz kriza nakazuje predvsem, da je treba nemudoma ukrepati – tako država kot posameznik.

Trend naraščanja povprečne temperature ozračja je v Sloveniji višji od svetovnega povprečja. Katere posledice podnebnih sprememb so pri nas najbolj vidne?

Različni deli sveta se različno močno segrevajo, kopno na primer se segreva hitreje od morja, severni predeli se segrevajo močneje od južnih. Ker Slovenija leži na kopnem in bolj severno, se segreva močneje; Skandinavija, ki leži še bolj severno, se segreva še močneje.
Podnebne spremembe so nastale, ker se je zaradi naših izpustov toplogrednih plinov spremenila energijska bilanca planeta. Dvig povprečne temperature je primarno gonilo, je sprožilec, ki vpliva na druge dejavnike, kot denimo sprememba vodnega kroga, zaradi česar se pojavljajo suše, poplave, neurja ipd. Nastanejo povratne zanke, ki delujejo po principu snežne kepe, ki se povečuje. Zaradi pomanjkanja vode in dviga temperature velik problem postane stabilnost ekosistemov – močvirij, gozdov, step ipd. Sušni kraji bodo imeli še manj vode, tam, kjer so poplave, bodo te še bolj uničujoče. Kjer vlada suša, je tudi večja nevarnost požarov. To kaže na to, kako je vse povezano med seboj.

Kako podnebne spremembe vplivajo na ljudi?

S podnebnimi spremembami je povezanih pet resnih problemov za človeka. Ogrožena je stabilnost oskrbe s hrano. Zmanjšala se bo zaloga vode – pitne vode, vode za energetiko, za namakanje ipd. Nevarni so tudi ekstremni vremenski pojavi, kot so tajfuni, vremenske ujme, vetrolomi ipd., ki terjajo človeška življenja, ponekod prebivalce ogroža tudi dvig morske gladine. Podnebne spremembe neposredno ogrožajo zdravje ljudi, širijo se klopi, nove nalezljive bolezni, kot denimo malarija, ki je prej v severnih predelih ni bilo. Vplivajo tudi na poslabšanje kroničnih obolenj, ljudje umirajo zaradi vročinskih valov. Povzročile bodo tudi še večje neenakosti v družbi: bogati bodo še bolj bogati in revni še revnejši. Spremenjeno podnebje je tudi že razlog za selitve ljudi, lahko bo prišlo tudi do civilne nepokorščine in družbenih kriz.

Kako ocenjujete osnutek nacionalnega zakona o podnebni politiki?

Potrebujemo zakon, ki bo celovito reševal dva vidika podnebnih sprememb – urejal porabo energije, promet ipd. Po drugi strani pa potrebujemo politiko za prilagajanje nanje. Poskrbeti je treba za namakanje, dvig bregov ob rekah, da se mesta poleti ne bodo pregrevala, odpraviti lubadarja, zaradi zelenih zim razviti nove oblike zimskega turizma namesto smučanja ipd. Takšni ukrepi pa ne zadevajo več le okoljskega področja, ampak gospodarstvo in zdravstvo, vendar še nismo navajeni, da bi jih tako obravnavali.

V predlaganem zakonu je glavni cilj podnebne politike, ki sledi podnebnim ciljem Pariškega sporazuma, doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050, vmesni cilj pa je zmanjšati njihove emisije za vsaj 40 odstotkov do leta 2030 glede na leto 1990. Kako ambiciozna oz. realna se vam zdita ta dva cilja?

Cilja se mi zdita veliko premalo ambiciozna – če si že na začetku zastaviš premajhen cilj, boš potem tudi manj naredil. Teoretično pa je to mogoče doseči; če ne bomo naredili ničesar, bodo za to krivi drugi razlogi. Jasno pa je, da ukrepi prinašajo korenite spremembe in da nič več ne bo tako, kot je bilo. Mogoče je uvesti že učinkovite preproste ukrepe: podražiti bencin za trikratno, zaposleni naj namesto povračila potnih stroškov dobijo mesečno vozovnico ipd. Ukrepi pa lahko pomenijo tudi hude socialne pretrese. Če denimo ukinemo avtomobilsko industrijo, bodo zaposleni izgubili delo, vendar bodo z novimi gospodarskimi dejavnostmi dobili delo drugi.

Kaj lahko storimo posamezniki? V svoji knjigi »Planet, ki ne raste« pozivate posameznike tudi k spremembi življenjskega sloga in miselnosti. Bo to mogoče doseči?

Pogosto poudarjam, da imamo posamezniki za ukrepanje na voljo dvoje: volilno pravico in možnost, da pometemo pred svojim pragom. Volilna pravica, ki jo sicer Slovenci premalo uveljavljamo, sploh pa mladi, je orodje, s katerim lahko spreminjamo politiko. Drugo pa je bolj zapleteno, saj številni ljudje nimajo dovolj znanja o podnebnih spremembah. Ni dovolj, da ločujemo odpadke in potegnemo polnilec za telefon iz vtičnice. Majhni koraki so premalo, potrebne so večje spremembe, pomembno je na primer, da se izogibamo potovanju z letalom, izbiramo skrajno varčen avtomobil, spremenimo potrošniške in prehranjevalne navade. Vedeti moramo, da obstoječi gospodarski model rasti ni ustrezen. O podnebnih spremembah bi se morali začeti učiti že v šoli, tudi politiki vedo o tem premalo in bi se morali poučiti o stvareh, o katerih odločajo. Po drugi strani pa je namesto o posameznikih treba govoriti o skupnosti, o tem, kaj bo naredila skupnost. Pomemben je tudi motiv, saj s takšnimi ukrepi, kot sta na primer uporaba avtomobila na plin, manjša potrošnja, privarčujemo na dolgi rok. Smiselni so tudi ukrepi, ki koristijo več ciljem – če na primer več kolesarimo in pešačimo, je to koristno tudi za naše zdravje. Za določene stvari mora poskrbeti država, na primer za ureditev kolesarskih poti in večjo obdavčitev energetsko potratnih izdelkov in storitev. Potrebujemo pogumne politike in ne take, ki bodo čakali, da se stvari rešijo same od sebe.

V zadnjem času so se prav mladi z aktivistko Greto Thunberg na čelu najbolj angažirali. Pri nas so se povezali v gibanje Mladi za podnebno pravičnost. Bo mlada generacija premaknila stvari?

To so mlade generacije, ki so bolj izobražene, bolje razumejo stvari in niso obremenjene s starimi vzorci. Pomemben poudarek dajejo podnebni pravičnosti: za podnebne spremembe namreč nismo vsi enako krivi, bogati veliko več prispevajo k izpustu toplogrednih plinov kot revnejši. To je treba upoštevati pri obdavčitvah, stvari je treba reševati dolgoročno in družbeno pravično. Tudi med spoloma je v tem pogledu razlika. Ženske imamo nižji ogljični odtis od moških, ker praviloma vozimo manjše avtomobile, zavržemo manj hrane. Bolj nas prizadenejo tudi posledice podnebnih sprememb, saj moramo skrbeti za otroke in ostarele starše.

Ali še obstajajo podnebni skeptiki?

Še vedno najdemo podnebne skeptike, denimo med desničarsko usmerjenimi politiki, ki jih odkrito zanikajo. Vendar so po mojem večji problem prikriti skeptiki, ki se zavzemajo za boj proti podnebnim spremembam s figo v žepu in kljub obljubam ne naredijo ničesar. To položaj le poslabšuje. V medijih se je razširilo razpravljanje za in proti podnebnim spremembam. Vendar na takšen način lahko razpravljamo o dolžini mini kril, podnebne spremembe pa so fizikalen proces in se o tem ni mogoče na takšen način pogovarjati.

Kako ocenjujete prizadevanja MOL v smeri trajnostnega razvoja?

Kar zadeva podnebne spremembe, bo morala MOL izdelati podnebni načrt za občino in si jasno zastaviti za cilj, koliko bo zmanjšala količino emisij toplotnih plinov, pa tudi načrt za prilagoditev nanje. Na primer Vič je poplavno ogrožen, Bežigrad se pregreva, kolesarskih stez je še vedno premalo, avtomobilov pa preveč ... Poskrbeti bo morala, da bi gospodinjstva prejela nazorno brošuro o podnebnih spremembah in ukrepanju v Ljubljani, izobraziti javne uslužbence, še zlasti, ker je zgled drugim slovenskim občinam. Nadgraditi je treba vse, kar že deluje, da se hkrati poišče rešitve za podnebne spremembe. Probleme je treba reševati skupaj in povezano med sektorji, saj reševanje le enega okoljskega problema in ignoriranje sočasnih ne rešuje ničesar.