petek, 23. 2. 2018

Mediteranska duša mesta

Zapisala: Lora Power

Oni dan je bila sijoča, zelena, igrivo zasanjana; nekaj dni poprej motna, pohitrena, nabrekla od dežja. »Zanesljivo odsev iz davnega sveta,« je menil pesnik v Abecedi otroštva.


Ljubljanica je prastara metafora, dragocena zakladnica, katere dediščina sega v kameno, bakreno in bronasto dobo, v čase barjanskih koliščarjev in rimljanskih prodorov. Pravzaprav je ni kulture, ki reki ne bi zapustila dote – keltske sulice, galska kopja, sklede Praslovana.
Izjemno arheološko gradivo, celo več kot 6000 predmetov, se je ohranilo do danes prav po zaslugi njene kraške narave. Napaja se iz mnogih ponikalnic (ki ne prenašajo peska in proda), segajo pa daleč do Snežnika. Ko njenih sedem izvirov pri Vrhniki končno prodre iz podzemlja, postane Lublaneza, tako jo je namreč po slovensko krstil Valvasor.


V davnini je kačasto vijugala, a ker je Rimljanom pomagala graditi Emono, so ji utrli hitrejšo strugo. Po njej so namreč od Podpeškega kamnoloma do gradbišč prestolnice prevažali kamen, o čemer med drugim priča (v Črni vasi najdena) 30 m dolga in 4 m široka tovorna ladja, stara 2200 let. Ljubljanica je v srednjem veku prebivalcem nosila hrano in les iz okoliških gozdov. Na njej so v 13. st. delovali štirje mlini, eden, denimo, v bližini današnje stolnice. Z vzponom Benetk je rečna plovba dobila veliko trgovsko veljavo in postala silovita panoga, ljubljanski čolnarji pa prva poklicno organizirana skupina v mestu.


Cesarskemu blagu in lokalnim potrebščinam so se na rečni plovbi v 17. st. pridružili še ljudje. Čolnarji so prirejali plese in veselice, ena največjih, kar jih pomnijo anali, pa se je primerila leta 1814, ko so na Ljubljanici z več kot dvesto ladjami in čolni – olepšanimi s cvetjem, zelenjem in trakovi –, proslavili Pariški mirovni sporazum.