torek, 17. 12. 2019

Mestna štipendistka: Jana Mršnik, samostojna oblikovalka in pedagoginja

Samostojna ustvarjalka na področju kulture, asistentka za področje oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti in docentka na Fakulteti za dizajn; Jana Mršnik je tudi lastnica blagovne znamke BelaBela, s katero se predstavlja in jo trži po vidnejših oblikovalskih dogodkih v Evropi in po svetu.
Avtorica: Nada Breznik

Med svoje številne dosežke in reference ponosno vpisuje, da je bila štipendistka Mestne občine Ljubljana. Mednarodnim uspehom ob bok dodaja dogodke, ki so jih takrat še študenti samostojno pripravljali v okviru Kluba štipendistov. Ovenčana s številnimi nagradami in priznanji doma in v Evropi, snovalka danes že kultnih izdelkov iz tekstila, s svojo neizmerno energijo navdihuje generacije študentov. Že leta 1998 je sodelovala pri oblikovanju ženskih in moških pletenin za jesen in zimo v sezoni 1999/2000 v podjetju Sterne International oblikovalke Lorene Antoniazzi v Perugi; v letih 1999 in 2000 je oblikovala ženske in moške pletenine pri italijanskem podjetju Roberto Cavalli v Firencah. Prejela je tudi univerzitetno Prešernovo nagrado. Leta 2010 je na mednarodnem Bienalu industrijskega oblikovanja BIO22 prejela nagrado za dobro zasnovo Košare Bubble, ki je bila kasneje uvrščena v stalno zbirko Muzeja za arhitekturo in oblikovanje MAO. Istega leta je prejela še nagrado Oblikovalski presežek za skupinsko razstavo Moč niti v Wesserlingu v Franciji. Za celotni projekt BelaBela je leta 2011 prejela nagrado četrtletja Društva oblikovalcev Slovenije. Istega leta se je uvrstila v selekcionirano sekcijo perspektivnih oblikovalcev Talents na mednarodnem sejmu Ambiente Frankfurt; leta 2015 je bila povabljena k sodelovanju na Mednarodnem oblikovalskem festivalu MA! Design is Human, v Atlanti v ZDA, kjer je predstavila kolekcijo modularnih izdelkov Bubble in se uvrstila v obsežno knjigo MA Book 2015. Lansko leto je prejela 3. nagrado v Gradcu za namizni podstavek Swirl na natečaju Mything – mednarodno tekmovanje v oblikovanju 3D-tiskanih in lasersko rezanih malih izdelkov, v kategoriji Dom. V Sloveniji je svoje oblikovalske stvaritve predstavila na samostojnih razstavah v Peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu, v Cankarjevem domu ter v atriju Mestne hiše s skupino Oloop. Sodelovala je še na oblikovalskih dogodkih v Nemčiji, Izraelu, Veliki Britaniji, Italiji, Ameriki, Franciji. Študentje oblikovanja pod njenim mentorstvom razstavljajo doma in v Evropi, kjer dosegajo vidne uspehe in nagrade.

Kdaj ste se zavedeli svoje želje postati oblikovalka?

Odkar pomnim, je bilo moje življenje obkroženo z ustvarjalnostjo. Oče je likovni umetnik, slikar in grafik in že kot otrok sem večkrat pogledovala v njegov atelje. Čeprav nisem bila pogosto neposredno prisotna pri njegovem ustvarjanju, lahko rečem, da sem že z njegovo prisotnostjo vsrkala veliko kvalitet, ki so me skozi življenje nagovarjale k temu, da sem si za svoje področje izbrala nekaj ustvarjalnega.
Preden sem se odločila za oblikovanje, sem se ukvarjala z marsičim. Igrala sem violino, plesala balet, pela v številnih zborih, tudi plavanje sem trenirala. Risala sem bolj doma, zase. Pravzaprav do konca gimnazije nisem razmišljala o tem, da bi bila oblikovalka. Ideja je dozorela po tem, ko sem bolj po naključju odšla na informativni dan na Naravoslovnotehniško fakulteto, kjer me je popolnoma očaral govor profesorja Slavca, ki je študij tekstilnega oblikovanja predstavil tako zanimivo, da sem v hipu opustila takratno idejo – postati arhitektka.

Kako si kot študentka doživela študij v Sloveniji in kako usposabljanje v tujini?

Študij tekstilnega in modnega oblikovanja je zelo specifičen. Spodbuja te k razvoju lastnega izraza, izvirnosti, drugačnosti. Že okolje samo te močno zaznamuje, saj od tebe zahteva razvijanje močne identitete, ki jo boš na svoji poti še nadgrajeval, pa tudi miselnost in svojevrstno etičnost, kritičnost. V času, ko sem jaz študirala, torej v predbolonjskem sistemu, je bil program količinsko zahtevnejši od današnjega, a obenem je bilo na razpolago »več časa«, da so se nekatere naštete kvalitete oblikovale že v času študija. Je pa res, da je bil to čas, ko je pri nas tekstilna industrija propadala in študentje nismo imeli dosti stika z njo.
Zato je podiplomsko izpopolnjevanje v podjetju Lineapiú v Pratu pri Firencah zame pomenilo popolnoma nov svet, nove možnosti, vendar tudi prizemljitev, na katero nisem bila pripravljena. Ustvarjalno svobodo in širino sem morala zelo hitro prilagoditi pravilom, ki jih je narekovala industrija in ki so mi bila do takrat tuja. Kljub prednostim, ki sem jih pridobila zaradi pestrosti in širine študijskega programa na matični fakulteti, sem se ob kolegih z drugih oblikovalskih fakultet (Milano, Singapur, Tokyo, Oslo, Hannover in Amsterdam) počutila prikrajšano v smislu znanja in spretnosti, ki jih je zahteval modni svet v realnosti. Glede tega so bili tuji kolegi bistveno bolje pripravljeni od mene, je pa res, da so bili tudi nekaj let starejši in so že imeli izkušnje z industrijo.

Ali sedaj, ko sama izobražuješ nove generacije študentov, ohranjaš tudi lastno kreativnost?

Po letih aktivnega ustvarjanja na področju oblikovanja oblačil se je v nekem obdobju zgodil preobrat, saj sem v času kasnejšega podiplomskega študija na Danskem nenačrtovano prešla v področje produktnega in tekstilnega oblikovanja, v katerem delujem še danes. Po nekaj letih uspešnih in odmevnih projektov sem s strani dveh fakultet prejela povabilo k sodelovanju, mentorstvih pri predmetih oblikovanja tekstilij. Zdaj sem docentka na Fakulteti za dizajn in asistentka na Naravoslovnotehniški fakulteti. Mentorstvo pri oblikovalskih predmetih je pogojeno z lastnim ustvarjalnim delom, saj na ta način mentorji gradimo in upravičujemo svojo usposobljenost za mentorstvo. Brez lastne ustvarjalnosti in pridobivanja referenc ne moremo napredovati na fakulteti. Čeprav je pedagoško delo mentalno in časovno obremenjujoče, je treba ohranjati prostor za lastne projekte. Sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se privadila na nov delovni ritem in uravnovesila obe področji. Je pa ustvarjati neprimerno težje, ko se pričneš ukvarjati s pedagoškim delom, sploh, kadar kot ustvarjalec nimaš podpornega tima, ki bi v času tvojega pedagoškega dela skrbel za to, da projekt neprekinjeno teče naprej.

Kaj ti mentorstva pomenijo?

Priznam, da se ravno iz zgoraj naštetih razlogov za pedagoško delo ne bi odločila, če ne bi čutila notranje potrebe po tem, da znanje predajam naprej. Pedagoško delo mi predstavlja zadovoljstvo, ki ga ne občutim, kadar delam samo zase. Z vsakim študentom se mi odpre nov svet, ki je ustvarjalni individuum. Kreativnost je tukaj obojestranska, saj kot mentor s svojimi sugestijami, usmeritvami, študenta zaznamuješ. Zato je toliko bolj pomembno, da se kot mentor zavedaš tudi svojih omejitev, se o njih stalno preizprašuješ in se »popravljaš«. Ne gre sicer posploševati, a je uspeh in napredek študenta lahko tudi odgovor na vprašanje, ali si kot mentor nalogo opravil ali si na izpitu pogrnil. Mentorstvo je kompleksen dvosmerni proces, ki se ga prej nisem zavedala. Tukaj rasteta oba, mentor in študent.

Ali je naporno usklajevati tako odgovorno delo z obveznostmi mame? Vemo namreč, da imaš hčerko, nadarjeno violinistko, ki že posega po pomembnih zmagah na tekmovanjih.

Hčerina nadarjenost je v moje življenje vrnila violino, ki sem jo sama kot mladostnica zaradi najstniških predsodkov opustila. Spremljanje njene glasbene poti in rasti je zame veselje in ne napor. V dobrih sedmih letih, odkar igra violino, sem zamudila samo en njen nastop, ker sem bila v tujini. In so mi prijatelji še isti večer poslali posnetek. Ko jo gledam in poslušam na odru, izgine vse ostalo. Pozabim še na svoje oblikovanje, ki mi sicer veliko pomeni. Zdi se mi, da bi lahko živela samo od tega, da bi poslušala in gledala hčer, kako igra. Večkrat se vprašam, ali bom uspela uskladiti vse njene obveznosti, kot to, ali bom zaradi njenih obveznosti uspela izpeljati svoje. Postala je prioriteta, ki me na moji poti ne ovira, temveč polni.

Kaj bi sama, iz vrste dosežkov, izbrala kot uspeh, na katerega si najbolj ponosna?

Če se moram osredotočiti na svojo karierno pot, bi si danes čestitala, da na tej poti še vedno vztrajam in od oblikovanja tudi živim. V današnjih časih je to prej izjema kot pravilo, sploh, ker sem že od vsega začetka večinoma svobodnjakinja. Ponosna sem tudi na to, da sem uspela ustvariti nekaj izdelkov, ki so se tako dolgo obdržali na sceni in so še vedno aktualni, nekateri že 15 let (npr. luč in zavesa 1∞); še vedno jih tudi vabijo na razstave kot odličen primer modularnih izdelkov z zelo široko paleto aplikativnih možnosti. Če pa se ne oziram na karierno pot, sem daleč najbolj ponosna na svojo navihano in nadarjeno hčer.

www.belabela.eu