ponedeljek, 17. 2. 2020

Mestna štipendistka: sopranistka Katarina Kobal

Do 21. leta nisem pela.
Avtorica: Nada Breznik

Katarina Kobal je 27. januarja letos nastopila v Viteški dvorani Križank. To je bil njen prvi koncert v Sloveniji po končanem magistrskem študiju petja v Zürichu. Pela je samospeve iz cikla psalmov Antonína Dvořáka, redko slišane samospeve Antona Lajovica ter Pesmi in plese smrti Musorgskega, ki so bili to pot izvedeni prvič. Razgiban celovečerni program, ki je prikazal širino duše slovanskih skladateljev, je izvedla ob spremljavi pianistke Irine Milivojević.

Kako je potekalo šolanje in kdaj si se odločila za študij petja?

Spomnim se, da sem v zgodnjem otroštvu, stara sem bila šest let, gledala predstavo Kranjski komedijanti v režiji Zvoneta Šedlbauerja, v kateri je nastopala tudi sopranistka. Njen glas me je očaral. Toda posebnega zanimanja za klasično glasbo v otroštvu nisem imela.
Šele kot študentka ljubljanske filozofske fakultete sem se vpisala v nižjo glasbeno šolo Vič Rudnik k profesorici Barbari Nagode. Glasbeno teorijo sem hitro končala in se pripravila za sprejemne izpite na Zürcher Hochschule der Künste v Švici. Sprejemne izpite je opravljalo približno 300 kandidatov, sprejeli pa so nas sedem. Pri tem študiju je najpomembnejši profesor, mentor, zato se študenti vpisujemo tja, kjer naš izbrani profesor poučuje. Moja profesorja sta bila Scot Weir in Yvonne Naef. Po povratku v Ljubljano sem začela tudi sama poučevati, zato sedaj končujem še pedagoški program na Akademiji za glasbo.

Katere operne vloge si do sedaj že pela in kateri nastopi so ti ostali v posebej lepem spominu?

Bila sem Venus v Wagnerjevi operi Tannhäuser na züriškem poletnem festivalu, v Badnu sem pela v Mozartovi operi Cosi fan tutte vlogo Fiordiligi. Eno najtežjih del, ki sem jih izvajala, so bili gotovo Kafkovi fragmenti (G. Kurtág) v programu Theater der Künste Zürich. V posebej lepem spominu pa sta mi ostala nastop v gledališki predstavi Nekropola po istoimenskem romanu Borisa Pahorja in v režiji Borisa Kobala na Ljubljanskem gradu ter v Teatru Verdi v Trstu ter moj prvi recital v Ljubljani, v Mestnem muzeju.

Katera glasba poleg operne in druge klasične glasbe ti je še posebej pri srcu?

Rada imam tudi jazz, najbolj pa me je navdušil in pretresel portugalski fado. Najprej sem ga slišala v izvedbi portugalske pevke Marize, ki je že večkrat nastopila v Križankah.

Kako doživljaš pedagoško delo? Kako usklajuješ nastopanje in poučevanje?

Rada imam pedagoško delo, pri katerem se naučim marsičesa o sebi. Na privatnih urah poučujem otroke in odrasle, tiste, ki se želijo glasbi posvetiti profesionalno, kot tudi tiste, ki jim je petje v veselje. Vseeno pa sta moja prva ljubezen petje in seveda nastopanje, saj menim, da le takrat, ko imaš petje res rad, lahko veselje in ljubezen predajaš naprej drugim. No, tako da ob pedagoških obveznostih brez težav najdem čas za pripravo na svoje nastope, vaje s pianistko Irino Milivojević ter študij novih projektov.

Ali si v Ljubljani že dobila kakšno ponudbo za nastop v operni predstavi?

Na žalost ne. Si pa vsekakor želim delati na slovenskih odrih. Prav zdaj pripravljam nov koncert za prihajajočo sezono, na programu pa tokrat ne bo slovanskih avtorjev, temveč nemški skladatelji, in sicer Wagner, Brahms, Strauss, Mahler in Berg.

Preberite tudi: