petek, 15. 6. 2018

Mestni štipendisti: Damjan Kukovec

Damjan Kukovec in njegova soproga Eva sta aprila na Ljubljanskem gradu priredila veličastno zahvalo vsem svojim podpornikom, ki so prispevali k njunemu nadvse uspešnemu študiju v Sloveniji in v ZDA, kjer sta doktorirala oziroma magistrirala na prestižni Pravni fakulteti Univerze v Harvardu. Damjan Kukovec je bil med doktorskim študijem na Harvardu štipendist Mestne občine Ljubljana.
Avtorica: Nada Breznik

Med gosti so bili tako njuni starši in sorodniki kot tudi njuni profesorji s Pravne fakultete v Ljubljani ter prijatelji iz tujine. Prireditev so s svojo navzočnostjo med drugimi počastili Boštjan M. Zupančič, Peter Jambrek, Janez Kranjc, Boris Pleskovič, Lovro Šturm, predstavniki fundacije Parus ter predstavnika Rotary kluba Ljubljana, ustavni sodnik Matej Accetto in mnogi prijatelji iz odvetniških ter profesorskih vrst. Skupaj s tremi otroki sta tako svečano in nadvse prisrčno proslavila tudi nekaj osebnih jubilejev. Ljubljanski župan Zoran Janković je slavljenca pozdravil že pred začetkom prireditve, ki sva se je na povabilo obeh udeležili tudi sedanja in nekdanja svetovalka za štipendiranje nadarjenih v MOL.

Na obeh študijih ste se izkazali z nadpovprečno uspešnostjo, ki se je odražala tako v ocenah kot v nagradah. Zakaj vas je študij prava tako privlačil in katere nagrade in priznanja ste prejeli?

Moj pogled na pravo je bistveno povezan s človeško eksistenco: pravo dojemam v popolnoma eksistencialnem smislu, kot so globine našega individualnega in skupnega obstoja, vprašanje dolžnosti, ki jih imamo do drugih ljudi ter do sveta. V tem je bistvo prava in lepota pravne znanosti. Razvoj pravne misli je v zgodovini pravno znanost prepogosto intelektualno osiromašil in to se še danes pozna v pravni izobrazbi in razmišljanju o pravu in družbi po svetu.
Prejel sem precej priznanj, kot sta zlata plaketa Univerze v Ljubljani za povprečno oceno 9,9 in nagrada Vlade RS za najboljšo diplomsko delo. Na Harvardu pa sem prejel nagrado za najvišje akademske dosežke ter vrsto akademskih nagrad za pisanje, ki so mi omogočale razvoj lastnega učnega predmeta ter predmeta raziskovanja. Na Harvardu sem med drugim predaval o globalnem pravu in politiki ter o evropskem pravu.

Kaj je odločalo pri vašem sprejemu na Univerzo Harvard, za katero vemo, da se prav na področju prava uvršča na prvo mesto na svetu na lestvici najboljših univerz?

Sprejem na magistrski študij na Harvardu ni lahek, predvsem pa je zelo težak sprejem na doktorski študij, konkurenca je zares, v svetovnem merilu, neizmerna. Pri sprejemu na harvardsko pravno fakulteto je poleg ocen vedno odločilen esej oziroma predlog za raziskavo. Iščejo originalno razmišljanje in pisanje, ki kaže na potencial pomembnega premika v pravni znanosti. Seveda so pomembna tudi priporočila profesorjev. Študij na harvardski pravni fakulteti je izkušnja, ki intelektualno in duhovno življenje nepopisno in neprecenljivo obogati. Zato jo res priporočam vsakemu talentiranemu pravniku, ki je pripravljen na zelo trdo delo.

Že med doktorskim študijem se je pričela tudi vaša poklicna kariera. Na katerih področjih se je izoblikovala in kje jo nadaljujete?

Že pred doktoratom sem kar nekaj let delal, saj me je praksa v tistem trenutku življenja bolj privlačila. Delal sem na posebnem sodišču v Sierra Leone v Freetownu, toda moji soprogi se je zdelo moje delo v Afriki preveč oddaljeno, zato sem se kot pravni svetlovalec zaposlil na sodišču Evropske unije v Luksemburgu. Potem pa je soproga začela sodelovati z odlično mednarodno odvetniško pisarno Van Bael and Bellis v Bruslju, zato sem se tudi jaz preselil v Bruselj. Pridružil sem se prestižni pravni službi Evropske komisije, ki je del kabineta predsednika Komisije in jo zastopa v vseh postopkih pred sodiščem v Luksemburgu in Svetovno trgovinsko organizacijo ter ima ključen vpliv pri odločanju Komisije. Zastopanje pred najvišjim sodiščem Evropske unije je bilo vedno izziv in mi je bilo v čast in veselje. Komisijo sem uspešno zastopal v številnih postopkih. Mislim, da imam v Sloveniji največ izkušenj z zastopanjem pred tem sodiščem.
Ko sem pravno prakso podrobno spoznal, sem opazil veliko težav in vprašanj, v katera sem se hotel podrobneje poglobiti, zato sem se vrnil v akademske vode. Vpisal sem doktorat na Harvardu, kasneje pa sem na harvardski pravni fakulteti in tudi drugje na Harvardu tudi dolga leta predaval. Predavanja po svetu so mi bila v veliko veselje, zato sem kasneje med drugim predaval tudi v Riu de Janeiru, v Firencah in Kent Law School v Bruslju. Lani pa sem dobil zares odlično ponudbo z Middlesex School of Law v Londonu, ki je nisem mogel zavrniti.

Na Harvardu je zelo uspešno študirala tudi vaša soproga Eva Kukovec. V tem obdobju so se vama rodili trije otroci. Kako sta usklajevala tako zahteven študij in starševstvo?

Tako je, Eva je na harvardski pravni fakulteti izredno uspešno zaključila magistrski študij, vendar še pred rojstvom otrok. Ana Marija je bila rojena ob začetku mojega doktorata. Po rojstvu najinega drugega otroka, Kristjana, je Eva na harvardski pravni fakulteti delala kot raziskovalka. Katarina je prišla v našo družino pred štirimi leti, jaz sem doktoriral približno pol leta po njenem rojstvu. Usklajevanje starševskih in poklicnih obveznosti nikakor ni bilo lahko. Še posebej, ker z nama v tujini ni bilo družine, na katero bi se lahko oprla. Morala sva si pomagati z varuškami in večinoma sva imela z njihovo izbiro srečno roko. Pri skrbi za otroke sva se izmenjevala, saj je bilo obema pomembno, da z njimi preživiva čim več časa. Na Harvardu sva se tudi udeležila predavanj na temo usklajevanja družinskega in poklicnega življenja in iz izkušenj predavateljev sva doumela, da je določena opravila, ki niso neposredno povezana s skrbjo za otroke, nujno v čim večji meri prepustiti drugim. Seveda je to povezano s stroški, a drugače ni šlo.

Sedaj se podajata vsak na svojo stran, vi v London, soproga v Bruselj. Ali vajino stalno prebivališče vseeno ostaja v Ljubljani, kjer imata oba družini? Kakšne so možnosti vašega sodelovanja z domovino ali kasnejšega delovanja v Sloveniji?

Dosegla sva kompromis. Oba živiva v Bruslju, kjer najini otroci hodijo v Evropsko šolo. Za naju je to pomembno, saj imajo pouk tudi v slovenskem jeziku, kar je po svetu težko najti. Eva je pred kratkim zapustila pravno službo Sveta Evropske unije in začela delati na Direktoratu za notranji trg pri Evropski komisiji, jaz pa s profesuro na Middlesex School of Law v Londonu. Z vlakom Eurostar se vozim iz Bruslja v London. Udobno potovanje traja dve uri. V Londonu so semestri zelo kratki, poleg tega tudi med semestrom predavam le tri dni v tednu. Zato veliko delam, predvsem pišem članke in knjige, doma, v Bruslju. Poznam več profesorjev, ki živijo v Belgiji, predvsem v Bruslju, ter delajo na univerzah v Londonu.
Stalnega prebivališča v Ljubljani tako ne bova več imela. Seveda pa je najino srce v Ljubljani in v Sloveniji, kjer imava družino in številne prijatelje.
V Sloveniji sem le občasno aktiven. Nenehno predavam širom po svetu, odzovem pa se na res pomembna in zanimiva povabila. Maja sem govoril na konferenci v Zagrebu ob peti obletnici pristopa Hrvaške k Evropski uniji, in na Harvardu, junija pa na kitajski univerzi v Hongkongu.
Sodelovanja v Sloveniji je zagotovo premalo. Marca sem sodeloval pri projektu s komisarko Violeto Bulc na Bledu, na Pravni fakulteti v Ljubljani sem februarja sodeloval pri predstavitvi ene izmed knjig, h kateri sem prispeval. Sodelujem v projektu z Novo revijo. Pravzaprav pogosto razmišljam o tem – predaval sem ameriškim študentom ter sedaj angleškim in drugim s celega sveta, ki prihajajo študirat na Harvard ali v London. Zavedam se, da je škoda, da znanja ter izkušenj v večji meri ne prenašam na slovenske generacije. Trenutna gospodarska rast pa je previsoka za plodovit globlji razmislek o slovenskem intelektualnem potencialu.