petek, 16. 11. 2018

Mestni štipendisti: violinist Nikola Pajanović

Osemnajstletni glasbenik Nikola Pajanović je na letošnjem Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov, ki je bilo v Edinburghu, z uvrstitvijo na drugo mesto, ponovno potrdil, da imamo v Sloveniji izjemne talente, ki lahko posegajo po zvezdah. Nikola Pajanović je od leta 2014 štipendist Mestne občine Ljubljana.
Avtorica: Nada Breznik

Evrovizijska tekmovanja mladih glasbenikov so bienalna in potekajo od leta 1982. Prvi slovenski predstavnik je bil odlični klarinetist Mate Bekavac leta 1994 v Varšavi. Od tedaj je Slovenija prisotna na vseh tekmovanjih. Leta 2006 jo je zastopal violončelist Luka Šulič. Najvišje uvrstitve pa so dosegli violončelistka Karmen Pečar, ki se je leta 2002 uvrstila na 3. mesto, pianist Urban Stanič, ki je leta 2014 osvojil 2. mesto in zmagovalka leta 2010, flavtistka Eva Nina Kozmus.

Nikola je prišel na razgovor s svojo stalno spremljevalko, ki ji je zvest že od 6. leta, violino. Kovček, v katerem jo prenaša, je prelepljen z nalepkami držav in mest, v katerih je igral, tekmoval ali obiskoval poletne šole in seminarje. Z domačih in mednarodnih tekmovanj se Nikola že od svojega osmega leta vrača z izjemnimi uvrstitvami in nazivi, kot so prvonagrajenec, absolutni prvonagrajenec, zmagovalec celotnega tekmovanja, laureat, najbolj obetaven violinist. Nikola nastopa in tekmuje tudi v komorni igri, pogosto z violončelistko Saro Čano, prav tako štipendistko mesta Ljubljana, s katero sta že dvakrat postala absolutna prvonagrajenca in absolutna nagrajenca celotnega tekmovanja.

Zakaj prav violina?

»Mama je violinistka v opernem orkestru v Ljubljani, oče je pevec v opernem zboru. Iz Sarajeva, kjer je bil moj dedek direktor Sarajevske opere ter profesor violine, sta se preselila leta 1992. Oba z bratom, ki je študent 3. letnika klavirja, sva rojena v Ljubljani. Z glasbo sva odraščala. Povedati moram, da je moj brat Stefan izjemno nadarjen. Najlepše mi je, kadar igrava v duetu. Že nekajkrat sva skupaj nastopala in upam, da bova kmalu spet.«

Ponosno in ljubeče mi pokaže fotografijo, na kateri sta oba z bratom, še majhna, v naročju nasmejane babice, ter fotografijo dedka z violino, posneto pred njegovim zadnjim nastopom. Fotografije hrani v kovčku ob svojem instrumentu.

Že v sedmem razredu osnovne šole je bil vzporedno vpisan v prvi letnik srednješolskega glasbenega izobraževanja na Konservatoriju za glasbo in balet, v prvem letniku splošne gimnazije je bil hkrati učenec 3. in 4. letnika violine v glasbenem programu, v 2. letniku gimnazije pa je bil že študent 1. letnika Akademije za glasbo. Letos je na splošni gimnaziji maturiral, kar ga izjemno veseli, saj se bo sedaj lahko v celoti posvetil glasbi in vpisal v zadnji, zaključni letnik bolonjskega programa violine. Magisterij namerava končati nekje v bližini: v Nemčiji, Avstriji ali Angliji.

Njegov violinski oče, kot mu sam pravi, Gorjan Košuta, ki ga poučuje že osem let, meni, da si mora poiskati drugega profesorja, dobiti stik z violinisti solisti, ki ga bodo naučili nastopanja.

»Nikoli se ne bom naučil vsega, kar obvlada moj profesor, vendar mi želi le najboljše, zato mi nesebično pomaga najti novega profesorja. Pomembno se je nenehno izobraževati in imeti veliko stikov, zato se vsako leto udeležujem poletnih šol in seminarjev. Letos sem se udeležil tritedenske poletne šole v Izraelu in potem še enotedenske na Sardiniji pri profesorjih Stefanu Milinkoviću in Romanu Simoviču ter seminarja, ki ga je vodil Igor Ozim. Letos februarja me je Roman Simovič, koncertni mojster Londonskega simfoničnega orkestra, povabil v Makedonijo, da sem z njim teden dni vadil. V Skopju sem potem prisostvoval koncertu, na katerem je igral Čajkovskega. Bilo je izjemno doživetje. Že ko je začel igrati, so mi tekle solze. Roman Simovič je moj vzornik.«

Te je kdaj prijelo, da bi opustil violine, ki zahteva veliko vadbe in odrekanj?

»Velikokrat. Ne le, ko sem bil majhen, tudi kasneje. Ko si v šoli od osmih do dveh in potem še od 6 do 8 ur vadiš, se kdaj tudi naveličaš. A brez tega ne bi bil tu, kjer sem. Moja mama ima vse zasluge, da sem vztrajal. Imela je dobro intuicijo in mi je hkrati z nekaterimi profesorji dopovedovala, da imam tisto, čemur glasbeniki pravijo »solistična nit«, zato me je postavila pred najvišji izziv: biti najboljši. Žal mi je, da nisem zmagal na evrovizijskem tekmovanju. Sicer je Bela Bartok res izjavil, da je tekmovanje za konje in ne za glasbenike, a vseeno drži, da greš na tekmovanje, da bi zmagal, koncerte pa igraš, da bi užival. Uspehi na tekmovanjih odpirajo vrata solističnemu nastopanju in koncertom.«

Kaj pa prijateljstva in prosti čas, imaš še kakšna druga zanimanja?

»Prijatelji so večinoma glasbeniki. Moji trije najboljši prijatelji so izvrstna violončelistka Sara Čano, prav zdaj v Brnu igra na nekem tekmovanju. Poznava se že od rojstva, saj so že najini starši v dobrih prijateljskih odnosih. Moja dobra prijatelja sta tudi saksofonist Matevž Zupančič in Teodora Kopše, ki pa jo bolj zanimata matematika in psihologija. Moram poudariti, da sta mi Teodora in Sara kot sestri. Na tekmovanjih prijateljstev ravno ne sklepamo, več na poletnih šolah in seminarjih, kjer se srečujemo glasbeniki z vseh koncev sveta.

Poleg glasbe drugih zanimanj nimam, pomembno mi je, da sem s splošnim gimnazijskim programom dobil širšo izobrazbo. Za fizično kondicijo, ki jo pri igranju violine potrebujem, pa obiskujem fitnes.«

Kje vse te bomo lahko v kratkem slišali?

»Decembra bom nastopil na tradicionalnem novoletnem Managerskem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, junija 2019 na zadnjem abonmajskem koncertu Simfoničnega orkestra RTV Slovenije. Nastopil bom tudi na samostojnih recitalih in na koncertih štipendistov Mestne občina Ljubljana.«

Za svoje profesorje in glasbenega vzornika pravi, da so ne le odlični glasbeniki in izjemni pedagogi, temveč tudi plemenite, odlične osebnosti, ki ga spodbujajo in so mu v oporo na njegovi glasbeni poti. Slednje velja tudi za oba donatorja Borisa Košuto in Slobodana Sibinčiča, ki mu s finančno podporo omogočata številna dodatna izobraževanja, potovanja v tujino in pomagata pri vzdrževanju violine.